- 01 Maj 2012, 16:24
#278081
Pretekli vikend – 28. in 29. aprila je potekal 35. Fruškogorski planinski maraton. Udeleženci so lahko izbirali med 17 trasami različnih dolžin in višinskih razlik. Najdaljša trasa je dolga 111,151km s 4119mnv. Ta trasa daje tudi tri kvalifikacijske točke za UTMB (Ultra-Trail du Mont-Blanc – gorski maraton okrog Mont Blanca po treh državah).
Z možem sva se že četrto leto odpravila na ta maraton, seveda na najdaljšo razdaljo. Letos se nama je pridružil tudi Miro Režonja.
V petek ob 14. uri smo krenili z Gabrnika, čez mejni prehod Zavrč, po Podravski magistrali proti Novemu Sadu. Na cilj smo prispeli nekje okrog 21. ure in sicer v kraj Popovica (na Fruški gori), kjer je start in cilj maratona. Midva sva prespala v avtu, Miro pa je v bližini postavil šotor. Zjutraj smo bili kar zgodaj budni. Pripravili smo si vse potrebno za na pot in se najedli. Na startu smo se prijavili in ob 9. uri pognali po Fruški gori. Že zjutraj je kazalo, da nas bo sonce cel dan zelo grelo. Do 2. KT (kontrolne točke) smo bili še nekako skupaj, nato pa je Miro potegnil naprej. Tudi Srečka je kar nekam vleklo naprej, ampak se je dal prepričati, da je pot pred nami še dolga. Čeprav je trasa zelo dobro označena, se ti lahko zgodi, da pot zgrešiš, če se pogovarjaš in nisi pozoren na markacije. Tako sva tudi midva malo zašla in naredila še malo nepotrebne poti. Ko sva se vrnila nazaj na pravo pot in prispela na KT, naju je dohitel Andrej Vavpetič, s katerim smo pred odhodom kontaktirali po telefonu. Če bi se zmenili, verjetno ne bi prišli tako skupaj. Nadaljevali smo s skupnim tempom. Še dobro da večji del poti poteka po gozdu, da smo se lahko malo skrivali soncu. Na KT so imeli večinoma vroči čaj, ponekod smo dobili tudi vodo, s katero je velik problem saj si jo vozijo s cisternami. Vmes so nas pogostili tudi s pasuljem. Srečko se ga je odpovedal, da ne bi imel kakšnih želodčnih težav, midva z Andrejem pa sva si privoščila manjšo količino. Nekaj čez 17. uro smo prišli do KT Letenka, ki je nekje na polovici trase. Od tam narediš eno 21km dolgo zanko in se ponovno vrneš na isto mesto. Ko smo ponovno prišli na Letenko, se je že stemnilo. Nadeti smo si morali naglavne svetilke. Čakala nas je še zadnja tretjina poti, ki pa je najbolj hribovita. Dohiteli smo Mira, ki je bil že kar malo zdelan. Do cilja smo prišli več ali manj skupaj, nekaj po 3. uri zjutraj. Bili smo med prvimi desetimi v cilju, jaz pa tudi kot prva ženska. Zdelani, ampak zelo zadovoljni smo se odpravili spat, Andrej še je moral počakati na avtobus za Novi Sad in še približno 2km prepešačiti do svojega prenočišča.
Spali nismo kaj dosti, ob sedmih smo bili že budni. Najedli smo se, pospravili stvari in ob 10 –ih zapustili Popovico. Ob odhodu smo preverili, koliko tekmovalcev najdaljše trase je že prišlo v cilj (limit je do 19. ure). Rečeno je bilo 40 (vsako leto v limitnem času najdaljšo razdaljo konča približno 200 tekmovalcev), rezultatov še zaenkrat ni na spletni strani.
Bilo je prijetno, fantastično saj na poti srečaš prijazne ljudi, tako tekmovalce kot tudi ljudi na KT; vendar pa tudi naporno, predvsem zaradi visoke temperature saj je bilo okrog 30 stopinj C.
Mislim, da smo bili edini Slovenci na tej progi (Srečko Gomilšak, Marjeta Gomilšak, Miro Režonja, Andrej Vavpetič).
Hvala Andreju in Miru za prijetno druženje.
