Ja res nas je bila po Velebitu tudi pestra slovenska zasedba. Udeleženi smo bili večinoma po vseh kategorijah. Kultna je sigurno 100 km razdalja, kjer ti noč pokaže svojo moč. Toni se je udeležil tega in startal že en dal prej, kot mi ostali. Ravno prav je prišel v cilj zjutraj, da smo ga lahko še pozdravili, preden smo se mi odpravili na odisejado. Sam imam tudi v mislih enkrat stotko, ampak počasi letos je padla 45-ka. Že na startu sem dejal, da bo tale še mogoče težja, kot je bila stotka. Stotka je vendarle stotka, toda res sem bil izsušen. Najbrž je dober podatek o tem, da piješ vseskozi, ampak še dva dni po tekmi človek samo pije, na vodo pa ne gre nič. Sedaj pa po vrsti. Tri kategorije smo štartali skupaj. Že sam začetek skozi Veliko Paklenico se vleče, preden prideš do pravih hribov. Sam grem kot vedno svoj tempo, kajti pričakoval sem res vroče razmere. Oblikovala se nas jje skupina 10-tih, tistih s 27 in tistih s 45-ke. Prvi dve kontroli naredimo dokaj lagodno, ker smo še dobro hidrirani. Potem pa pridemo v skale, kjer pa je vročina postajala vse bolj vroča. Proti tretji KT pa prvi osebni kiks. Namesto levo in okoli zavijem z nekom desno, kar se je izkazalo, da to le ni tista pot, ki jo je priporočil Šimun. Ko srečava 4 domačine, so naju seveda vrnili nazaj. Po isti poti pa jaz seveda nisem želel in sem na Bojin kuk osvojil v čisto alpinističnem slogu. Ja bila je res 100 m stena. Vse čestitke tistemu, ki me ni sledil, mogoče bi ga imel celo na vesti. Ampak kljub vsemu uspem priplezati na vrh in celo pred vsemi ostalimi. Torej zaenkrat OK. Sledi spust po zajlah, ki jih nikakor ni bilo konca proti Rujnemu. Od tam naprej mi je bila pa trasa malo bolj poznana, ker sem jo spoznaval že prejšnji dan, ko sva z mojo boljšo polovico nabirala čajčke. In ker si mislim, da sem nekaj izgubil na prejšnji KT, je sedaj priložnost, da tukaj probam svojo srečo z bližnjico. No mislim, da mi je kara ratalo, kljub mnogim kubikom podrtega dreveja na poti. Na poti od Goliča navzdol uspem dohiteti vodilnega in skupaj sva nadaljevala naslednjih nekaj točk, ki pa niso bile preveč zahtevne. Ko sva se dvignila na višino 1300 m pa je začelo tudi prijetno pihati in se je dalo lepo nadaljevati. Po eni uri naju je dohitel še treji, ki pa mu najin umirjen tekaški tempo ni ustrezal in je oddrvel naprej no potem pa se je tudi njemu ustavilo, saj sva ga do Vaganskega vrha ujela. Bili mi pravi, da naj grem sam naprej, ker mora raztegniti noge, ker je malo prej padel po skalah in se bo tukaj malo zadržal. Grem naprej in kmalu sledi spust iz 1750m do planinskega doma v Paklenici na 480m. Že na začetku sem si dejal, da bom do vrha bolj umirjen, od tu naprej pa sem jo res oddirkal navzdol tako, da sem ostal sam. No ja spusti mi nikdar niso bili tuji. Pridem do doma , kjer mi rečejo, da sem vodilni in da ne vedo, če bo sploh še kdo prišel v limitu do doma. Sam moiram oddelati še dve KT. Črni vrh je bil res strm, na koncu pa še vas jurline, kjer KT ni bila postavljena, kjer je pisalo. No kljub temu jo najdem. Čaka pa me še zadnjih skoraj 8 km. dolgočasnega vračanja skozi Veliko Paklenico do cilja. Glede na to, da sem vedel, kaj me še čaka, nisem pretiraval in sem pošteno do sebe odtekel še zadnji del. Na koncu v cilju pa prav vesel, da je tole za menoj, kajti dokazali smo, da je človek res sposoben marsikaj. Na koncu sem bil res lahko zadovoljen, utrujen niti ne ampak presušen. Na koncu samo še podatek, da nas je od vseh, ki smo štartali uspešno premagalo celotno progo precej malo. Čestitke pa veljajo tudi drugim, saj so bile naše punce prve tri.
