- 09 Avg 2005, 14:04
#47497
Kar se tiče razmišljanja iz moje smeri menim, da Tomaž ni čisto nič bolj nor kot nekdo, ki se je odločil, da bo njegov cilj po novem zjutraj začeti dan z nasmehom na obrazu, preteči prvi maraton v življenju, opraviti prvi triatlon, večdnevni tek, prekolesariti Ameriko, itd.....
Dejstvo je, da imajo veliki ljudje pred seboj vedno neke cilje, ki jim življenje delajo polno in niso samo vsakodnevni popotniki, ki niti ne vedo kam gredo. Resnica je pač taka, da Tomaža že od malih nog kliče gora in če tega cilja v življenju niti ne bi poizkusil izpolnit bi se enostavno počutil praznega. Zakaj potem živeti, če ne izpolnimo tistega,kar naj bi bilo naše življensko opravilo. Hvala bogu, da nekateri slišijo ta klic, ki jih žre v notranjosti in gredo, in se ne bojijo ...niti smrti.
Tveganje je pač del življenja. Tvegamo že takoj, ko zjutraj vstanemo, ko gremo v službo, šolo, lahko nas povozi avto, lahko nam pade opeka na glavo, lahko nam spodrsne na stopnicah in pademo, lahko pademo medtem ko gradimo lasten dom...kot se je zgodilo Tomažu. Ampak kar je najbolj pomembno je to, da si sploh upamo tvegati. Niste tvegali tudi vi, ko ste se odločili, da boste pretekli prvi kilometer?No pa čeprav je bilo to tveganje zasvojenosti s tekom
Tudi kar se tiče Tomaževe odgovornosti do otrok. Mislim, da imajo glede vsega tega stvari zelo dobro razčiščene v celotni družini in je razpredanje o tem ali je prav, da je šel zaradi njih ali ne tukaj odveč in nekako niti nimamo pravice, da bi sodili o tem.
Jaz osebno bom molila še naprej, pa če je nekaterim to prav ali ne. In tudi nimam čisto nič proti, da je bil forum uporabljen kot sredstvo, kjer lahko Tomažu pošljemo dobre želje. Nikakor ni potrebno, da sedaj vsi molite...če niste verni pač ne boste...bi bilo pa lepo, če bi se v teh trenutkih vsaj spomnili nanj...pa če ne..tudi prav.
TOMAŽ ŽELIM TI VSE DOBRO IN DRŽIM PESTI, DA SE VARNO VRNEŠ DOMOV!
Špela
Dejstvo je, da imajo veliki ljudje pred seboj vedno neke cilje, ki jim življenje delajo polno in niso samo vsakodnevni popotniki, ki niti ne vedo kam gredo. Resnica je pač taka, da Tomaža že od malih nog kliče gora in če tega cilja v življenju niti ne bi poizkusil izpolnit bi se enostavno počutil praznega. Zakaj potem živeti, če ne izpolnimo tistega,kar naj bi bilo naše življensko opravilo. Hvala bogu, da nekateri slišijo ta klic, ki jih žre v notranjosti in gredo, in se ne bojijo ...niti smrti.
Tveganje je pač del življenja. Tvegamo že takoj, ko zjutraj vstanemo, ko gremo v službo, šolo, lahko nas povozi avto, lahko nam pade opeka na glavo, lahko nam spodrsne na stopnicah in pademo, lahko pademo medtem ko gradimo lasten dom...kot se je zgodilo Tomažu. Ampak kar je najbolj pomembno je to, da si sploh upamo tvegati. Niste tvegali tudi vi, ko ste se odločili, da boste pretekli prvi kilometer?No pa čeprav je bilo to tveganje zasvojenosti s tekom

Tudi kar se tiče Tomaževe odgovornosti do otrok. Mislim, da imajo glede vsega tega stvari zelo dobro razčiščene v celotni družini in je razpredanje o tem ali je prav, da je šel zaradi njih ali ne tukaj odveč in nekako niti nimamo pravice, da bi sodili o tem.
Jaz osebno bom molila še naprej, pa če je nekaterim to prav ali ne. In tudi nimam čisto nič proti, da je bil forum uporabljen kot sredstvo, kjer lahko Tomažu pošljemo dobre želje. Nikakor ni potrebno, da sedaj vsi molite...če niste verni pač ne boste...bi bilo pa lepo, če bi se v teh trenutkih vsaj spomnili nanj...pa če ne..tudi prav.
TOMAŽ ŽELIM TI VSE DOBRO IN DRŽIM PESTI, DA SE VARNO VRNEŠ DOMOV!
Špela