Fotr napisal/-a:Čeprav se do leta ´73 ne spominjam natančno vseh dogodkov, 
pa skoraj zagotovo lahko rečem, da v tem disku nisem bil nikoli. Imaš kakšne posebne spomine nanj? 
Helou!
Hja, tukaj pa nastopi trenutek, ko se moram malo zazret v preteklost in opisati mojo družino po starševski strani.
Torej, omenjeni disko Diskoteka Luna je deloval od leta 1972 do leta 1975, skupaj nekako 4 leta. Bil pa je projekt mojih staršev: mame, očima in očeta. V najem so vzeli staro kmečko bajto v Kamniku pod Krimom (hišna številka 3) in v njej uredili disko. Ni bil bogve kako velik, za približno 50 prepotenih in stiskajočih teles. Vendar je imel vse kar potrebuje disko, ki je zadovoljeval zabave željno bližnjo in celo ljubljansko mladež. Imel je šank, diskjockeyroom, plesišče, nekaj miz in sekret. Pred hišo je bilo celo nekaj parkirnega prostora, kakšnih 10 fičotov se je zlahka nagnetlo.
Mati, kot najbolj glasbeno "izobražen" člen je skrbela za glasbo in sukala plate, da je bilo veselje. Očim je špilal kelnerja in čistilko, fotr pa je bil glavni kelner, vunbacitelj in davčni poneverbnik. Poleg tega pa je ponarejal limonino vodko; čisti špirit : voda = 40 : 60 + limonin sok alias citronka. (Ko so bili gostje dodobra pod gasom itak noben ni razlikoval. Važno, da je bila steklenica originalna in nalepka tudi.)
Zgodba je trajala, kot sem že napisal dobre 4 leta. Potem pa so se dacarji odločili, da je stvar premalo resna in birokratsko ter poslovno transparentna, pa še davka so bolj malo videli. Pa tudi najemodajalka, ki je ves čas živela pod isto streho, je imela vsakonočnega rock'n'rolla rahlo zadosti. In zgodba se je zaključila.
Na žalost tudi zame, saj sem ta 4 leta (ki bi se končala tako ali tako, saj so me '75 vpisali v 1. razred OŠ) živel precej razposajeno, rahlo kmečko življenje ob mleku izpod krave in domačih klobasah.
Starci so še nekaj let uživali hipijaško življenje, dokler jih ni zavest potrkala, da je čas, da začnejo misliti na pokojnino. Mati je šla šele z 32 leti v službo, očim je do nedavnega opravljal slikopleskarka (in kar spada zraven) dela "na črno", oče pa je pred nekaj leti (potem, ko ga je zvil išijas, pa ni imel zavarovanja) le odprl obrt oziroma s.p., ki ima zveneč naziv "kmet – ribič". Po Piranskem zalivu vleče mreže in lovi ribe.
Jest pa sem se takoj po končanem šolanju ujel v pasti potrošniške družbe, se zaposlil, odprl račun na banki, kjer pridno nalagam tolarčke in začel misliti na penzijo. Delovna doba teče, bajtica in otroc' rastejo, lasje sivijo, življenje pa teče dalje in je včasih celo lepo. Posebno po kakšnem kilometru pretacanega asfalta.
