Traili za mlado in staro od 1 - 100km: MINI GM4O 1 -3km, GT 12 km, GM4O 42km in UPT 100km. Tretji vikend v juniju je Podbrdo center gorskih tekov. Vse od dogajanju tudi v tem forumu.

Moderatorji: Jožko, Tedi, klavdija

#339192
MAKALU napisal/-a:https://www.youtube.com/watch?v=jWSdnu5CEJI

Čestitke vsem :clap: zgoraj pa filmski zapis s Porezna :laola


Kamera in zvočni zapis: Makalu
Fotografija: TanjaN

Najglasnejši navijači na Poreznu so bili pohodniki s Sv.Primoža nad Kamnikom! Družba, svaka čast in hvala :clap: :cast: Bilo je norooooo.... :D
Priponke
P1110539.jpg
Andrej-Makalu&glasneje ne gre!
P1110539.jpg (118.78 KiB) Pogledano 19692 krat
#339362
Cici napisal/-a:http://cicivladimirov.blogspot.com/2015/06/puseljc.html

Je malo trajalo, ampat konec koncev tudi tek ni bil ravno kratek ;)


Madonca ,Cici... kakšno poročilo... bravo :clap: :clap: :clap: za vse napak izgovorjene podatke v Kopačnici se opravičujem. Po sistemu telefončka... poslušam-povem naprej... je malo zašlo , tako da... Ne zameri.
Drugo leto, ko prideta z Muci na KBK v Kopačnico bomo poskrbeli , da bo vse lepo in prav povedano. Do takrat pa--- srečno :laola
#339406
O, kako noro dobro je to napisano!

Ker sem zraven občasno glasno smrkala in se smejala, sem morala pobegnit iz dnevne, so me imeli za mal čudno.

Ko boš izdala kakšno knjigo, bom v vrsti za nakup. In v vrsti za podpis.

In, seveda, vse čestitke za dokončan tek, pri takih zunanjih in notranjih pogojih!
Jaz sem tekla 42 in me je nevihta ujela pred vrhom Porezna. Ja, ta del je bil strašen.
#339419
Ja, nič, Petra zopet si me navdušila s svojim pisanjem!
Tudi jaz bom stal v vrsti za podpis, ko boš izdala knjigo tvojih - vajinih dogodivščin!
Polube in pozdrave!
Miro
#339425
:laola Bravo. :clap: Lepo berljivo. :clap: Knjige pa verjetno ne bo, punca nima časa, gre rajši v nove avanture, če bi se kdo našel in zložil vse zapise bi pa šlo. nedvomno bi bila prodajni hit., brez lektoriranja seveda.
Naš najboljši biatlonec :-- je tudi omenjen :D (vsaj 2x) :D :clap: :clap: :clap: :clap: :clap:
#339436
Petra-Cici, res lepo zapisano in odlično odtečeno.
:laola
Še moje poročilo, ne najkrajše. Saj tudi tekma ni bila prav kratka.

Takoj, ko je bilo jasno, da imamo v Baški grapi ob GM4O stotko, sem moral biti poleg. Glede na to, da do letos nikoli nisem manjkal na GM4O je bilo to tako naravno kot dihanje, kot dnevu sledi noč. Potem je prišlo še 100 km Vipave, ki je tudi prikupna, pa 100 milj Istre, kjer sem bil že tako ali tako prijavljen. In ker ima družina rada Chamonix, sem se prijavil še za UTMB. Tu sem si pripisoval en procent možnosti za sprejem. A poljub kocke me je še enkrat več povabil na kultno dejanje. Tako je prišlo do velike zgoščenosti ultra preizkušenj. Saj vem, da se tako ne dela kariere. A veselje tudi nekaj šteje.

Torej stojim na startu s številko 54. Tisti zgoraj z velikim smislom za humor je točno vedel, kateri rojstni dan praznujem. Čestitajo mi tudi nekateri kolegi. Praznik se začne.
Cilj je priti naokrog. In zelo zmanjšati probleme z žulji. Pa umirjeno začeti. Slednje se je res zgodilo in je trajalo nekaj minut. Potem je adrenalin v meni zahteval nekaj več živahnosti. Kmalu me dohiti legenda Matej. Eden od dveh slovencev, ki je opravil z legendarnim TDG - 330 km v enem kosu. Prideva do Stojan, ki bo podobno kot jaz kmalu dobil inventarno v Chamonixu-ju. In se zaklepetamo.

Matej gre naprej, sam padem v večjo skupino, ki leti na Suho in se kmalu spusti. V skupini nas je kakšnih deset in potujemo kot na kolesarski dirki. Pod Kalarskim sedlom odtočim in obrnem superge. Zdaj sem s skupini z Blažem in nekaj časa soimenjakom Petrom Zajcem. Brez večjih stresov pridem do Hude Južne. Poskus, da bi se prodal za predstavnika Eritreje klavrno spodleti, saj se me sonce še ni dovolj prijelo.

Spet se nas kar nekaj nabere in jo mahnemo proti Durniku. Včasih je bil to eden ključnih delov dirke. Ko si ga naredil, si bil že zelo daleč. Tokrat je drugače. Si bolj na začetku. Tukaj bi bilo nekoliko nezdravo imeti kakšne večje težave. Nekaj pod največjo strmino smo videli mojstra na delu. S kratkim, hitrim korakom je pritekel Eritrejec. In se počasi, a vztrajno in ritmično oddaljil. To je drug planet, impresivno za doživeti. Mi smo grizli dalje, dobra volja in stresanje šal so si podajali roko.

Na Poreznu je nekaj deževalo, bil je kanček megle in zelo navijaško vzdušje. Hitro smo šli dalje. S Porezna proti Črnem Vrhu se spet ustvari večja skupina, potem pa se počasi zredči. Pritečem do Kopačnice. Nosijo nas po rokah. Z žulji kaže super. Umijem si noge, preobujem nogavice, se napokam hrane. Zvem, da je dirka dolga 108 km. To me malo zadene. Sploh ne vem zakaj sem mislil, da bomo tekli 100 km. Začne deževati in pihati. Se nekoliko bolj oblečem. Rečem si, kilometrov je toliko kot jih je. Tu sem zato, da naredim vse. To nemudoma pomaga k dvigu tempa.

Eno iti na KBK, nekaj drugega pa z nekoliko nespočitimi nogami obdelovati Blegoš. Časovne komponente so vsaj pri meni povsem drugačne. Zgaram še to, pod vrhom vidim Jureta, ki ne tekmuje. Skrivnost je razkrita teden dni kasneje, ko z imenitnim časom opravi Lavaredo Trail.

Par besed izmenjam z Manco, ki je hitro začela, zdaj je malo utrujena in prvič dela stotko. In gremo proti Martinj vrhu in Železnikom, V dolino se prebijamo po grapi, ki smo jo obdelovali na odlično organizirani ogledni turi. Tedaj je bilo suho vreme, ta grapa pa mokra. Tokrat je vreme bolj mokro, grapa pa, v bistvu vodnata.

V Železnikih me nekam prime. Spet si umijem noge, zamenjam nogavice, popijem juho. In se po res dolgem odmoru spravim dalje. Čeprav se dobro počutim in mi gre lepo, Prtovča ni od nikoder, kaj šele Ratitovca.Na zadnjih postajah nas spremlja in vzpodbuja Maksimiljan.

Grem proti Ratitovcu, s čelko na glavi. Zazvoni telefon. Ko ga končno izbrskam iz globin nahrbtnika, ne zvoni več. Brat Borut. Gotovo mi želi čestitati za rojstni dan. Zelo prijazno. Nič, ga bom poklical jutri. Spravim telefon. Grem dalje. Ponovno zazvoni. Jasno, v družini imamo razvit gen za vztrajnost. Nahrbtnik se mi nekaj zaplete. Zakričim, toliko, da si dam duška. Saj sem sam v gozdu. Borut mi čestita. Povem mu, da pravkar rinem na Ratitovec. Da sem na eni tekmi, v bistvu na 107 km. Mi reče: z lučko, pa to. V naši družini imamo izrazit gen za brihtnost. Se ne šalim. Pospravim telefon. Mimo pride kolega iz Belgije. Že prej sva se večkrat srečala. Vedno sem ga skušal pozdraviti, komunicirati. V povračilo sem dobil stena pogled. Zdaj me je vprašal, če sem okey. Se zasmejim, da sem. Nekoliko cinično mi je nastavil ogledalo. Kričiš, na vprašanje ali si v redu pa v smehu odgovarjaš, da si. Sem mu nekaj zelo jasno povedal po slovensko. Ker nisem želel, da razume. Vsak v svojem svetu sva šla naprej proti Ratitovcu.

Koči se približujem v kratkih rokavih. Načelno odlično prenašam mraz. Piha kot hudič. Veter mi skuša sneti očala. Buf mu to preprečuje. Pridem v kočo. Hitro spijem juho, malo pojem, Si nataknem anorak in skočim za dvema, da se tod naokrog ponoči ne klatim sam. Ko pridem ven, lovim sapo. Začne me tresti iz globin. Sem malo v šoku. Verjamem, da se moram le premikati in bo bolje. Nekaj minut me takole stresa, potem se umiri. Napredujemo ne prehitro. Mokra trava in štrleče skale sredi noči niso ravno užitek na kubik. Spuščamo se z Lajnarja po blatni drči. Kasneje zvem, da je eden od sotekmovalcev tu grdo padel in si poškodoval hrbet. Res upam, da se je to dobro končalo. Ko kolega x-tič odtakata, grem počasi dalje.

Tudi osebje na Soriški je zelo prijazno. Spodbujajo nas in bodrijo. Zdaj pa samo še tale klanček in dol. Tudi ta klanec je imel vmes en kar dober naklon. Malo pod vrhom je prostovoljec z ledeno pijačo. Piha. Samo mislim si lahko, kako ga mora zebsti, ko je ure tako izpostavljen mrazu in vetru. Z vrha vidim osvetljeno ultra trail prestolnico Podbrdo. Malo manjša je od Ljubljane, a vsaj to noč sije bolj, veliko bolj. Tečem po muljateri. Cik cak, pa po strmini. In ko mine kar nekaj časa, je tu Rudijeva postojanka z Maksom. Toliko že poznam te kraje, da vem, da to še ni cilj.

Še en konkreten dvig po asfaltu, ena prečka in dolg spust. Vsake toliko v dolini zaslišim strel. Slutim, da je to povezano s prihodi v cilj. Malo pred ciljem me čaka Irena. Res prijazno od nje. Letos sem dobil dovoljenje za štiri velike traile. Tretjega pravkar zaključujem, eden me čaka čez slaba sva meseca.

Tako na Istri kot v Vipavi sem bil ves v žuljih. Vsa leta od kar tečem ultra traile, sem bil vedno v Salomon Speedcross-kah. Zadnja serija mi neusmiljeno povzroča žulje. Začne se že po 20-30 kilometrih. To dirko sem v celoti opravil v Saucony Xodus 5.0. Žulje sem imel bolj v sledovih. Pa še to zato, ker sem že začel nekoliko načet zaradi prejšnjih preizkusov.
Letošnja ogrlica iz ultra trailov premore tri bisere. Prostora je še.

UPT je težka tekma že v lepih vremenskih pogojih. V konkretnih raznerah sploh ni bil lahek. Rezultati tako deklet kot fantov so bili odlični. Ivč, Toni in Martin pri fantih in cela vrsta punc na čelu s Katjo ste blesteli. Odstopov je bilo glede na pogoje malo. Poroka super hitre Katje in zdaj že soproga Tonija, je bila veličastna. Želim vama vsaj toliko sreče. kot sta hitra in vztrajna. Organizacija na čelu z Jožkom in Tedijem je bila veličastna.

Ob vsem sem imel čudovito osebno oporo v Ireni. :heart

Res lepo je biti del ultraške družine. Vse kaže na odlično sedanjost in svetlo prihodnost UPT-ja.
:laola

Po tekmi sem nekaj dni šepal zaradi vnetega prirastišča leve ahilove tetive. V četrtek pa sva z Ireno opravila Sky race v Cortini. Šepanje je bilo preteklost. Ta tek sem doživel kot nekakšen iztek. Irena je gladko odtekla lepo progo znotraj precej strogega limita.
V Cortini sva nato na kolesu in v hribih zaokrožila pomladanski cikel napornih in lepih prireditev.
#339445
Lepo si napisal, Peter. Občudujem te na tvojih dolgih tekmah. Škoda, da ti žulji grenijo življenje. Jaz k sreči nimam teh težav, seveda pa moje razdalje sežejo samo do 65km. Kaj pa, če bi poskusil z različnimi nogavicami, mogoče tu tiči zajec?
  • 1
  • 9
  • 10
  • 11
  • 12
  • 13

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA