- 22 Sep 2005, 09:07
#52067
Terra Incognita 2005 – 7.-11.9.2005
Ekipa: Pustolovec Rajd 1
Člani: Andreja Jagodic, Luka Grebenc, Roman Tomašič, Matevž Slapničar
Vse skupaj se je začelo malo po ARSu, ko je Luka poskušal sestaviti ekipo. Sicer sem že od začetka hotel zraven, a se nekako nisem mogel odločiti zaradi dolgega trajanja celotne zadeve. Na koncu pa sem vseeno sprejel povabilo.
Pred dirko smo se enkrat dobili za izlet na Krvavec in še enkrat, da smo se zmenili, kaj bo kdo vzel in kaj še rabimo.
Pričakovanja so bila, da pridemo tekoče in brez prevelikih težav čez progo, kar naj bi po moji oceni zadostovalo za uvrstitev nekje okrog 6-8 mesta, kljub temu, da je bila konkurenca precej močna, ampak vedno kar nekaj ekip odstopi, veliko pa jih ima razne težave.
Dogajanje v Delnicah se je začelo v ponedeljek zvečer. Sam sem prišel precej pozno in takoj začel študirat karte. Bilo jih je cel kup, da se na začetku sploh nisem znašel. Do postelje pa smo prilezli šele okrog enih. Kar prepozno glede na pomanjkanje spanca, ki nas je čakalo.
Torek je bil v znamenju priprav. Najprej smo imeli slikanje in meeting, potem pa je bilo treba študirat karte, zrisati predvideno progo, prelimati karte s folijo proti dežju ipd. Čas je kar letel. Popoldan pa smo morali pripraviti boxe, preračunati potrebo po hrani za različne odseke, saj naj bi v petih dneh le dvakrat prišli do boxov. Osiguranje so predvideli, da bodo do prvega boxa rabili 21 ur, do naslednjega 19 in do cilja še 33. Za nas sem prištel kakšnih 10%, saj mi je zmanjkalo časa za podrobnejšo oceno potrebnega časa. Pa itak je bolje biti na varni strani, kar se tiče hrane.
Spat smo se spravili še kar zgodaj, ob 6h pa je bilo zapovedano vstajanje, saj smo morali boxe in kolesa oddati do pol osmih. Vmes smo skočili še v trgovino po zajtrk, potem pa na avtobus, ki nas je odpeljal v Rabac, kjer je bil start.
Na plaži v zalivu so bili že pripravljeni čolni – 36 komadov za 18 ekip.
Ni minilo dolgo pa smo se pognali vanje in začeli veslati. Luka in Andreja sta začela zelo hitro, da ju z Romanom sploh nisva dohajala, kmalu pa smo vsi prišli v svoj ritem in počasi nabirali kilometre. 24 jih je bilo treba preveslati z eno kontrolno točko na polovici veslanja, kjer se je bilo treba povzpeti do bližnje ceste. Luka in Andreja sta bila malo za nama – ravno prav, da sva se malo spočila – potem pa takoj naprej do Moščeničke drage, kjer je bilo konec veslanja in se je začel treking. Čeprav smo imeli v čolnu vsak po eno plastenko vode, je bilo to kar premalo za skoraj štiri ure na soncu, zato je bilo treba hitro začeti s hidracijo. Na srečo je bil na cilju tudi tuš, da nismo bili popolnoma slani. Hitro smo se preoblekli in zagrizli v klanec na Učko – 1400 m visoko je bilo treba. Z vrha pa spet v dolino v sotesko po brezpotjih skozi gosto primorsko rastlinje. Rinili smo skupaj še z nekaj ekipami po poti, ki je šla za moj okus precej preveč severno, ampak bolje pot kot pa grmovje. Kmalu sem tudi ugotovil, da imajo drugi malo drugačno načrtovano pot kot jaz, zato smo se razšli. Mi smo nadaljevali po kanjonu, ki pa se je kmalu končal sredi stene s 50 metrskim skokom. Malo nazaj in levo smo morali pa smo prišli do prave "poti". Najprej smo rinili skozi grmovje, potem pa se je počasi začela kazati potka, ki jo uporabljajo plezalci, ki plezajo v tistih skalah. Do konca smo prišli le malo pred temo. Še izplezati smo morali iz kanjona in smo bili okrog osmih na naslednji menjavi pri cestninski postaji pod Učko.
Luka je bil že precej časa slabe volje. Nekaj ni bil v redu, slabo mu je bilo. A smo vseeno še nadaljevali do menjave, tam pa ni hotel več naprej. Roman in Andreja sta ga prepričevala, da naj ne govori neumnosti, jaz pa sem si že mislil, da bi bilo verjetno res najbolje, da kar na menjavi ostane, da bomo vsaj ostali lahko nadaljevali. A sta ga Andreja in Roman prepričala in smo šli. Bila je že tema in orientacija je postala bolj komplicirana. Sploh ker karta v tem delu ni bila točna. Morali bi najti nek nadvoz nad avtocesto, ki pa ga nikjer ni bilo, zato smo šli kar pod avtocesto skozi odtočni jašek – zelo tesno in nizko je bilo - skupaj s še nekaj ekipami. Na drugi strani pa samo grmovje. Lukova volja pa je šla samo še naprej v "minus", da ga je bilo že težko prenašat. Nekaj časa smo še iskali kam bi šli, potem pa smo šli kar ob avtocesti do nadvoza, ki smo ga iskali, in od tam naprej po slabi potki naprej. Pot pa se je kmalu izgubila v grmovju in spet smo iskali nadaljevanje a smo imeli srečo in se prebili do Bresta po Učkom. Luka je bil vedno bolj počasen in vedno slabše volje. Da bi ujeli cut-off čas na CP6 v kanjonu Mudna dol ob 9h zjutraj je bila že tedaj utopija. A smo vseeno nadaljevali. Naslednjih 30km smo imeli v "road-book"-u navodila kako zavijati, ker karta ni bila točna, a se tisti kilometri v navodilih nikakor niso skladali z mojim števcem. Nekako sem vseeno sledil, kje gremo na karti, da ni bilo težav, do enega križišča, ki ni bilo omenjeno v road-booku, kjer nikakor nismo našli poti naprej. Tudi Španci so se tam izgubljali. Ker pa smo delali toliko hrupa (ura je bila 1 po polnoči) smo prebudili nekoga v majhni baraki, ki nas je usmeril naprej. Precej kilometrov prej in kasneje ni bilo nobene hiše, mi pa zalutamo ravno pri tej edini hiši. Smo res imeli srečo. Od tam ni bilo več težav in smo počasi napredovali proti Platku.
Po poti smo se enkrat ustavili in zaspali za 30 min, ker je bil Luka preveč utrujen, a mu tudi ta počitek ni bistveno pomagal, ter čez nekaj ur še za 15 min. 15 minut spanja te kar spravi k sebi za naslednje 2-3 ure, čeprav si ne bi mislil. Ko pa pride dan pa začnejo hormoni spet drugače funkcionirati in je kmalu bolje. Z dnem smo prišli tudi na poznan teren, kjer smo že dirkali spomladi na KI Challengu, tako da do Platka z orientacijo ni bilo težav.
V koči smo si privoščili nekaj za pojest in pivce za živce, potem pa smo se začeli spuščati s 1100m na 300m n.m.v., kjer se začne kanjon Mudna dol, skozi katerega smo tudi (samo da smo prišli z druge strani) hodili že na KI Challengu. Že pri spustu in v prvem delu vzpona smo ekipam, ki so bile pred nami "vzeli" skoraj po eno uro prednosti. Luka je bil sedaj že OK in smo kar konkretno šibali. Gor grede smo tudi ujeli nekaj ekip, ki so bile pred nami in smo kar lepo napredovali po lestvici. Slabih pet ur smo rabili za ta treking krog (večina drugih ekipa pa okrog 6 ur) in si v koči spet privoščili malo hrane in pijače. Naprej pa s kolesi, vendar pa smo jih morali porivati, ker cesta ni bila vozna. Porivanje je trajalo kakšni dve uri, na koncu pa jih je bilo še treba nositi, da smo prišli na vrh Risnjaka (1400m). Od tam pa smo dol še nekaj časa hodili ob kolesu, kmalu pa se je začela prav lepo prevozna kao "singlca", po kateri smo dirjali proti Crnemu lugu in naprej proti Delnicam, kjer so nas čakali boxi s spalnimi vrečami
. Zadnjih 7 km asfalta se nam je vleklo kot čreva, a smo na koncu le pribrcali do športne dvorane.
Enkrat na poti sem opazil, da mi kolo drgne ob zavoro in je nikakor nisem mogel naravnati, po čemer sem ugotovil, da mi je počila špica, tako da sem se vozil kar z odpeto zadnjo zavoro in upal, da ne bo še prva šla k hudiču. Ko smo prišli v Delnice sva z Romanom najprej popravila kolo (je res raztural – je bila feltna po popravilu, brez ene špice bolj ravna kot prej ).
Nato pa smo hitro štartali na boxe: na hrano in na čiste obleke. Čim hitreje je bilo treba pomalicati in pripraviti opremo za nadaljevanje. Ker je bila zraven športna dvorana so si eni celo privoščili tuširanje, jaz sem se zadovoljil s temeljitim umivanjem (predvsem do krvi zdrgnjenega mednožja). Pomalical sem pol kile kruha in dvajset dag pršuta, vse skupaj poplaknil s pivom, ki me je čakalo v boxu in hitro spat. Z Andrejo sva hotela spat uro in pol, a sta bila Roman in Luka preveč tečna in sva morala popustiti na dve uri. Budilka je bila tako naštimana za ob polnoči. Z Andrejo sva tako odspala dve uri, Luka uro in pol, Roman je pa toliko časa "štrikal", da je spal le dobro uro.
Malo mi je ostalo sendviča še za zjutraj in čeprav sem bil še vedno sit sem se pomatral – pršuta pa človek res ne bo stran metal . To pa se je kmalu negativno obrestovalo, ko smo nadaljevali z biciklom, saj mi je bilo slabo kot ne vem kaj in sem moral kmalu "izpljunit" tako večerni kot jutranji obrok. Potem pa je bilo bolje.
Kmalu smo ujeli Janeza in Tejo in nadaljevali pot skupaj. Do naslednjega CPja je bil asfalt a se je kar konkretno vzpenjal, saj naj bi bilo Begovo Razdolje, kjer je bila kontrola, najvišje ležeča hrvaška vas na dobrih 1300m. Od tam sem planiral pot severno od Bjelolasice, pa je imel Janez informacijo, da naj bi bila južna pot boljša in ko smo začeli iti proti severni in videli, da je kar precej razrita, smo se obrnili in šli po južni strani. čeprav je bilo kakšnih dobrih 5km več. Na koncu tudi ta pot ni bila ne-vem-kaj, tako da bi verjetno hitreje prišli po severni strani.
Tempo smo imeli za pop…. Se mi je kar malo mešalo (pa Luku tudi), saj smo se vlekli kot stare mame. Sami spusti, mi smo pa cruisali z 10-12 km/h. Nas je bilo 6 skupaj in to je že preveč. Se takoj pozna.
Enkrat smo po poti še malo lutali, ker sem jaz samo karto bral brez kompasa in je bilo nekaj novih gozdarskih poti, ki mi nikakor niso šle skupaj, a smo se vseeno prebili (Janez je bil bolj pameten in je uporabljal kompas ) in do jutra ravno prišli do olimpijskega centra Bjelolasica, kjer je bil naslednji CP.
Tu smo pustili kolesa in čakal nas je kar dolg peš izlet. Kontrolorka nam je povedala, da je večina šla kar direktno gor po smučišču, a se je meni vseeno zdelo bolje po markirani poti, ki gre v drugo stran. Markacije so se sicer izkazale bolj slabo, saj tam okoli že zelo dolgo ni nihče hodil, ampak smo bili po informacijah kontrolorja vseeno zelo hitri na naslednjem CPju na vrhu Bjelolasice kakšnih 1500m visoko (s hojo smo začeli na 600m). Sledil je spust proti Samarskim stenam. Tam naj bi naredili nek krog, ki ni izgledal prav dolg, a smo kmalu srečali dva Danca (ki sta ostala brez drugih dveh članov), ki sta rabila za krog 3 ure. Hitro smo ugotovili zakaj. Stalno je bilo treba plezati 20m gor pa 20m dol. Bilo je pa res super lepo. Eden najboljših in najlepših delov dirke. Skala klasična "pakleniška" – vse drži. Res lahko dirkaš gor in dol. Po poti smo prehiteli dve ekipi in res dirkali, a po koncu Samarski so na čakale še Bjele stjene – podobna zadeva, mi pa že krepko utrujeni. Gor-dol-gor-dol, pa nič nismo videli kam gremo, pot se je kar nekaj vila med skalnimi stolpi levo pa desno pa gor pa dol. Roka, ki me je po malem bolela že od prvega veslanja se mi je pri tej plezariji totalno razbolela in sploh nisem mogel več z desno nič počet. Sem se samo z eno roko matral, a je bilo stalno treba nekaj poplezavati. Naenkrat pa se začnejo pojavljati fotografi, ki so nam dali upati, da CP ni prav daleč in tam je bilo konec plezarije. Pri vodnjaku smo si nalili nekaj vode pa naprej dol v dolino po kolesa. No, ja kakšni dve uri smo še vseeno hodili in potem res prišli nazaj do smučišča Bjelolasica. Skoraj 12 ur smo rabili za ta pohod.
Hitro smo se preoblekli in spet pripravili za bicikl in odšli v bližnjo vas, kjer je bila odprta trgovina. Kupili smo si sendviče in seveda pivo. In rano ko sem stal pri blagajni, se je začelo bliskati – eni fotoreporterji so opazili, da smo v trgovini in so bili vsi navdušeni, ko smo se lotili piva (edino Andreja je abstinirala). In je tudi zelo pasalo!
Po malici pa naprej. Kam drugam kot spet v klanec. Na dobrih 1000m smo se morali vzpeti a na srečo je bil asfalt, tako, da je šlo malo lažje. Jaz sem ves dan hodil v kolesarskih hlačah in sem imel rit zguljeno do krvi, da sem vsakič, ko sem se sedel na sedež tulil. Po nekaj sekundah grozne bolečine, pa so se očitno živci naveličali pošiljati impulze o bolečini v možgane in je bilo do takrat, ko sem naslednjič vstal malo bolje. Potem pa "Jovo na novo".
Od CPja v stari opusteli planinski koči, kjer sem si malo očistil in namazal rit pa smo bili spet v temi. Praktično vse kolo smo vozili ponoči. Podnevi smo imeli samo odseke rinjenja.
V tem delu je bila karta spet pomanjkljiva. Road book je sicer nekaj navajal, da kar gremo po cesti, ampak zemljevid pa je kazal drugače. Pa še tema in megla sta dodala svoje, da nisem imel pojma, kje je treba iti. V trenutku obupa se je javil Roman, da gre pogledat naprej. Hudo dolgo ga ni bilo nazaj in potem ko sem precej časa študiral karte in si gradil zgodbico o tem kaj naj bi bilo na karti in zakaj, in kaj naj bi pomenili različni čudni napisi na njej, sem prišel do zaključka, da moramo naprej po cesti in bomo verjetno prišli prav. Ko smo prišli do Romana se je izkazalo, da smo res prav, ampak da moje zgodbice nič ne držijo, karta pa še manj. Od tam naprej je bilo lažje in smo kar šli. Še enkrat smo napačno zavili za kakšna 2km po čisti moji neumnosti. Ura je bila že polnoči in očitno mi možgani niso več funkcionirali kot je treba. Pa še megla je bila, da bi jo lahko rezal.
Potem smo pa le prišli do naslednjih boxov. 100% sem bil da bodo konjušnico tudi tu postavili, a sem se motil. Boxi so bili na prostem, strehe nobene, napoved slaba. Bil pa je tovornjak (hladilnik ), s katerim so vozili boxe in kolesa, in jaz sem si takoj zamisli, da bom tam spal. Kontrolor je bil Vid, ki je bil res super. Le mi smo ga kar tako za samega-po-sebi-umevnega vzeli. Je bil res super. Spet smo hitro jedli, pakirali in šli spat (vsaj midva z Andrejo). Ure smo naštimali za dve uri to je do 3.30. Varnost v kamionu je bila sicer OK, amapak ko so prihajale ekipe, so nam hodili čez glavo, nosili boxe, da se mi je zdelo, da res slabo spim. Potem pa je enkrat zavladala panika. Začelo je deževati. Z Andrejo sva spet že eno uro spala, Luka in Roman pa sta se še rihtala (res neverjetno). Tudi onadva sta prišla potem v kamion in ko je ura zazvonila je še vedno deževalo. Nobene volje ni bilo, da bi šli ven v dež, zato smo malo podaljšali spanje in Vida prosili, da nas zbudi, ko neha. Na srečo smo spali samo uro več od plana, to je do pol petih, potem pa smo se zrihtali in ob 5h štartali 60 kilometrski "sprehod". Kot vedno smo tudi tokrat peš kar lepo žgali. Pa vreme nam je tudi služilo. malce je sicer sem in tja pršelo, a nič hujšega.
Na začetku je bilo nekaj problemov z Romanovimi žulji in smo se še kar vlekli in so nas ekipe dohitevale/prehitevale, potem pa se jih je konkretno lotil in si jih "polimal kot se zagre" in smo spet žgali. Se je res pokazalo, da za noge rihtat ni škoda nobenega časa.
Smo potem vse ekipe prehiteli in do Zavižana, kamor je bil spet en orng vzpon ujeli celo peto uvrščeno ekipo. Od Zavižava do Alana je bil spet en super odsek poti med skalnimi stolpi, a sem bil tam kar precej utrujen, da nisem prav veliko užival.
Ampak važno, da smo šli naprej. Kot že večkrat se je tudi na tej dirki pokazalo, da ni fora v tem koliko hitro greš, ampak v tem, koliko malo se ustavljaš in zapravljaš čas. Hitro itak ne gre nihče.
Finci, ki so bili 5. so nam ušli. Ko so videli, da smo za njimi so dali gas, ujeli pa so nas Estonci, ki smo jih prehiteli na vzponu. A smo jih dohiteli pri koči na Alanu, kjer smo si privoščili kavo in pivo (kakor kdo). Tu smo se srečali tudi z našimi navijači Tatjano, Gašperjem in Matjažem, ki so šli na MTB izlet. So pravili, da je na morju vroče, da je sonce, a kar nismo mogli verjeti, saj smo ves dan hodili po takem zamorjenem svetu. Stalno je malo rosilo, bilo je oblačno, nobene vročine.
Nadaljevali smo s spustom do morja. Bil je dan in je bil Luka spet ful naspidiran, ampak zdaj sem že vedel, da kmalu pride spet noč…. Kar hitro smo se spuščali in spet smo malo pospešili. Potem pa je Andreja nenadoma grdo padla. Se najprej sploh ni hotela ustavit, potem pa se je pokazalo, da je nekaj s prstom narobe. Tako je bila že tretji član kripl bataljona. Jaz itak raje nisem mislil na roko in na to, kako bom dobrih 30km vesla, saj me je roka zelo bolela, pa Roman je tudi nekaj jamral. Me je bilo kar strah, a sem bil vseeno prepričan, da bomo nekako že tudi to zmogli. Zdaj me je še najbolj za Andrejo skrbelo, ki še povedat ni hotela koliko in kaj je z njo narobe. Samo dirjali smo naprej v dolino in vedno bolj vroče je postajalo. Ko smo prečkali Jadransko magistralo je bilo že za znoret vroče. In kmalu smo se tudi prikotalili v Jablanac. Luka in Andreja sta šla do CPja, kjer so bili čolni, z Romanom pa sva kupila vodo in na hitro ruknila vsak po en pir. Finci so v sosednji pizzeriji malicali, Estonce pa sva tudi v trgovini srečala. Glede na to, kako smo začeli z dirko, smo bili fenomenalno dobri. Poljaki so itak zgodba zase, Čehi in Osiguranje pa bi ob našem normalnem prvem dnevu tudi ne bili več kot kakšnih 10 ur pred nami.
Progo so nam sedaj kao skrajšali, ker lučka kapetanija ni pustila veslati z Raba do Senja in smo morali veslati iz Jablanca direkt v Senj. Samo 4 ekipe so šle celo pot, vsi ostali pa "kratko" – ampak kaj je 6km pri 450-ih.
Preoblekli smo se v neoprene in pripravili na nočno veslanje, saj je bila ura že 6 popoldan in ni bilo več veliko dne pred nami. Jaz sem bil tokrat spredaj in je kar šlo. Edino Luke in Andreje, ki sta bila ob prvem veslanju kar nekaj počasnejša, nisva mogla loviti, ampak je šlo vseeno kar dobro. Enkrat vmes so Finci z wing vesli pridirjali mimo, Estonci so pa itaq ful pohiteli, ko smo takoj za njimi do veslanja prišli.
Delala se je že noč in je malo je burja pihala, pa nas je en ribič prestrašil, da moramo bolj ob obali veslati, ker da lahko neverin zdaj, zdaj useka. Proti severu je res zgledalo precej nevihtno. Ampak se prav močno tega nismo držali. Sicer nismo po odprtem veslali, ampak čisto ob obali pa tudi ne.
Ko pa je padla noč, je Romana spet začelo zdelovati in kmalu je3 začel jamrati, da ne more več vižati. Zato sva se zamenjala, ampak takrat se je začela kalvarija. Moja roka je bila totalno fuč in z njo nikakor nisem mogel upravljat čolna. Zato je naša hitrost upadla skoraj na nič Roman je pa še zmeraj jamral, da ne more gledat, da bo zaspal… Potem je (na srečo) Luka pop…. in sva se z Romanom spet zamenjala. Tako smo nekako pridrajsali do Senja. 6 ur smo rabili za teh dobrih 30km (ob ugodnem toku, popolnoma mirni vodi in brezvetrju).
Zeblo nas je pa tudi kar precej, da se je bilo kar težko pripraviti za bicikl. Smo skoraj eno uro rabili – groza.
Karta 1:100.000 ni bila najbolj primerna za navigacijo iz Senja a smo na srečo na enega policaja narajmali, ki nas je odpeljal do začetka ceste v hrib. Od tam pa smo se povprečno 10% dvigovali do enih 900m n.m.v.
Ravno smo dobro začeli. ko je Roman začel spet jamrat, da je zaspan. Sem mu govoril, da je zdaj še zgodaj (kakšnih pol dveh je bilo) in da naj vsaj še kakšno uro zdrži, a se je naenkrat ustavil, se usedel in prijavil, da naj mi kar gremo, on pa si bo vzel 10 min zase. Pokrovka na moji glavi je začela skakat v luft, a sem se skuliral. Z Andrejo sva šla še 10m naprej, potem pa obrnila in smo se zmenili, da za 15min en "power nap" užgemo. Luka je imel svašta za povedat, pa sem ga nekako utišal. Polegli smo kar po robu ceste, svetilke obrnili proti potencialnim voznikom, ki bi pripeljali po cesti, in pospali. Bilo je prav vroče in soparno, saj smo bili šele kakšnih 250m nad morjem, ampak 15 min dela čudeže, kot sem že omenil. Po 15 minutah smo takoj nadaljevali, jasno spet v klanec. Čez 10 minut pa spet: Luka in Andreja sta bila malo spredaj in ko pripeljem do enega ovinka sedi Roman na tleh in prijavi, da bo jedel. Takrat pa pokrovka na moji glavi skoraj ni več zdržala. Kot da smo na izletu, malo počijemo kot komu glih paše, saj ni prav daleč do konca. Ampak sem se zadržal, pospešil do drugih dveh in smo še mi malo malicali, saj bi itaq vsi morali. Ampak take solistične akcije res ne sodijo v take sorte aktivnosti, kot smo se jih mi takrat že 4 dni šli.
Tudi to sem preživel in smo šli naprej, potem pa na enem križišču za trenutek gledam karto, Luka pa takoj izkoristi priložnost in se usede na obcestno škarpo. Ko naj bi nadaljevali začne Luka nekaj jamrat, kako ga rit boli i ni kazal nobenega namena, da bi kmalu spet zajahal bicikl, sem imel pa res vsega dosti. Dan prej sem mislil, da mi bo rit odpadla, pa nisem razen občasnega tuljenja tega niti omenjal, roka me je bolela za crknit že dva dni pa spet nisem črhnil, on bo pa malo posedel…… Sem nekaj popizdil, se usedel na bicikl in šel – ful gas. Oni trije pa za mano. Malo sem se obrnil vsake toliko časa, da bi videli luč, kam grem, ampak sem samo šel. Pa je zaleglo, saj smo potem ene par ur za spremembo bicikl kar dobro peljali, čeprav je bilo kolesarjenje kot celota še vedno hudo žalostno. Kot stare babe smo se vozakali. Na treningu pred dirko na Krvavec, pa nisem mogel sploh slediti….
Vmes enkrat je imel Roman spet totalno krizo in smo morali spet za 15min zalegnit. To je ravno toliko časa, da še spiš ne glede na mraz, saj si od predhodne aktivnosti še segret. Hkrati je ravno toliko, da pomaga pri nadaljevanju – si dober za 2-3 ure kar se spanja tiče, vendar pa se kar pošteno premraziš in rabiš kar nekaj časa, da se spet ogreješ.
To spanje je bilo že tik pred dnem in ravno, ko se je zdanilo smo prišli do CPja, kamor smo (1km daleč) poslali Andrejo. Sicer sem hotel iti sam, ker sem bil še vedno najbolj fit, ampak sem moral karto naštudirat, Luka in Roman pa sta se nekako "izvadila" .
Zadnja kolesarska etapa, ki nas je pripeljala od veslanja do cilja, je bila za mene kar nekako uganka. Nikoli nisem imel časa, da bi pogledal ta del proge z "makro" vidika. Narisal sem si progo po kartah, ampak, ker se toliko kart zamenja človek sploh nima občutka, koliko je sploh tega. Iz ocene celotne biciklistične kilometrine in že opravljene smo ocenjevali, da ne bi sm3elo biti več kot 30-40km, a se je izkazalo precej drugače. Ko sem tu, ko sem imel malo čas pregledal karo sem ocenil, da imamo še kakšnih slabih 40km, skoraj 40 smo jih pa že naredili, torej skupaj cca. 70. Izkazalo se je, da jih je bilo 95. Ouch!!!
Potem pa pridejo Osiguranje, ki so v opuščeni planinski koči (kjer je bila kontrola že dva dni nazaj, ko smo šli proti jugu) spali 6 ur, saj so bili zadnji. ki so veslali celo progo in jih kao ostali itaq ne morajo prehiteti. Dobili smo veliko čestitk, kako imamo mi mačoti to zrihtano, da "babo" okoli pošiljamo v ogenj. Pot smo nadaljevali skupaj, a je bila spet prevelika skupina, pa še Osiguranje so imeli probleme z orientacijo. Ampak vseeno, dokler smo bili skupaj so moji sotekmovalci še nekako šli, čeprav se je meni že takrat zdel tempo obupno počasen, ko pa smo jih spustili naprej pa smo bili res spet kot stare babe. Groza.
Roman je bil kot zombie in sem samo čakal, kdaj bo z bicikla padel. Ampak, ko je bil čas za spat, je pa on študiral, kaj bi s sabo nosil in kaj bi jedel. Vseeno pa se je glede na to, kako je zgledal, dobro držal zadnjih par ur.
Ravno, ko smo začeli naprej z Osiguranjem je začelo deževati. In to pod pritiskom. Smo bili v trenutku vsi mokri. Mene je še zeblo kot psa. Drugi so se še nekako ogreli, zame pa je bil tempo preveč počasen, ampak važno da smo šli naprej. Tam sem že "vohal" cilj in me ni kaj dosti skrbelo, če me zebe.
Zadnjih 10km pa sploh nismo vrteli pedal. Je šlo, kot je pač šlo. Kot da nismo več na dirki. In ko gledam rezultate, bi lahko na tem zadnjem biciklu z malo truda tudi še prišli nazaj do 5. mesta, a smo se že zdavnaj prej predali. Nauk: It ain't over till it's over!!!!!!
Potem pa spet pridemo v Delnice. teh občutkov se v resnici sploh ne spomnim. Nekako sem bil vesel, da je konec, hkrati pa sem si želel, da bi šli kar še naprej - še enkrat za štiri dni. Niti fizično, niti psihično, niti "spalno" me dirka ni dovolj uničila. Bi kar še…….
Skupaj smo prekolesarili približno 300km, prehodili dobrih 100km in preveslali približno 55km. Skupaj je bilo tako preko 450km in blizu 10.000m vzpona
___________________________
PS Roka: Vneta kita pri sekanju kit, ki upravljajo zapestje in palec. Dober teden opornice in škatlica Ketonal Forte, pa je OK (skoraj). In novi izzivi čakajo.
Ekipa: Pustolovec Rajd 1
Člani: Andreja Jagodic, Luka Grebenc, Roman Tomašič, Matevž Slapničar
Vse skupaj se je začelo malo po ARSu, ko je Luka poskušal sestaviti ekipo. Sicer sem že od začetka hotel zraven, a se nekako nisem mogel odločiti zaradi dolgega trajanja celotne zadeve. Na koncu pa sem vseeno sprejel povabilo.
Pred dirko smo se enkrat dobili za izlet na Krvavec in še enkrat, da smo se zmenili, kaj bo kdo vzel in kaj še rabimo.
Pričakovanja so bila, da pridemo tekoče in brez prevelikih težav čez progo, kar naj bi po moji oceni zadostovalo za uvrstitev nekje okrog 6-8 mesta, kljub temu, da je bila konkurenca precej močna, ampak vedno kar nekaj ekip odstopi, veliko pa jih ima razne težave.
Dogajanje v Delnicah se je začelo v ponedeljek zvečer. Sam sem prišel precej pozno in takoj začel študirat karte. Bilo jih je cel kup, da se na začetku sploh nisem znašel. Do postelje pa smo prilezli šele okrog enih. Kar prepozno glede na pomanjkanje spanca, ki nas je čakalo.
Torek je bil v znamenju priprav. Najprej smo imeli slikanje in meeting, potem pa je bilo treba študirat karte, zrisati predvideno progo, prelimati karte s folijo proti dežju ipd. Čas je kar letel. Popoldan pa smo morali pripraviti boxe, preračunati potrebo po hrani za različne odseke, saj naj bi v petih dneh le dvakrat prišli do boxov. Osiguranje so predvideli, da bodo do prvega boxa rabili 21 ur, do naslednjega 19 in do cilja še 33. Za nas sem prištel kakšnih 10%, saj mi je zmanjkalo časa za podrobnejšo oceno potrebnega časa. Pa itak je bolje biti na varni strani, kar se tiče hrane.
Spat smo se spravili še kar zgodaj, ob 6h pa je bilo zapovedano vstajanje, saj smo morali boxe in kolesa oddati do pol osmih. Vmes smo skočili še v trgovino po zajtrk, potem pa na avtobus, ki nas je odpeljal v Rabac, kjer je bil start.
Na plaži v zalivu so bili že pripravljeni čolni – 36 komadov za 18 ekip.
Ni minilo dolgo pa smo se pognali vanje in začeli veslati. Luka in Andreja sta začela zelo hitro, da ju z Romanom sploh nisva dohajala, kmalu pa smo vsi prišli v svoj ritem in počasi nabirali kilometre. 24 jih je bilo treba preveslati z eno kontrolno točko na polovici veslanja, kjer se je bilo treba povzpeti do bližnje ceste. Luka in Andreja sta bila malo za nama – ravno prav, da sva se malo spočila – potem pa takoj naprej do Moščeničke drage, kjer je bilo konec veslanja in se je začel treking. Čeprav smo imeli v čolnu vsak po eno plastenko vode, je bilo to kar premalo za skoraj štiri ure na soncu, zato je bilo treba hitro začeti s hidracijo. Na srečo je bil na cilju tudi tuš, da nismo bili popolnoma slani. Hitro smo se preoblekli in zagrizli v klanec na Učko – 1400 m visoko je bilo treba. Z vrha pa spet v dolino v sotesko po brezpotjih skozi gosto primorsko rastlinje. Rinili smo skupaj še z nekaj ekipami po poti, ki je šla za moj okus precej preveč severno, ampak bolje pot kot pa grmovje. Kmalu sem tudi ugotovil, da imajo drugi malo drugačno načrtovano pot kot jaz, zato smo se razšli. Mi smo nadaljevali po kanjonu, ki pa se je kmalu končal sredi stene s 50 metrskim skokom. Malo nazaj in levo smo morali pa smo prišli do prave "poti". Najprej smo rinili skozi grmovje, potem pa se je počasi začela kazati potka, ki jo uporabljajo plezalci, ki plezajo v tistih skalah. Do konca smo prišli le malo pred temo. Še izplezati smo morali iz kanjona in smo bili okrog osmih na naslednji menjavi pri cestninski postaji pod Učko.
Luka je bil že precej časa slabe volje. Nekaj ni bil v redu, slabo mu je bilo. A smo vseeno še nadaljevali do menjave, tam pa ni hotel več naprej. Roman in Andreja sta ga prepričevala, da naj ne govori neumnosti, jaz pa sem si že mislil, da bi bilo verjetno res najbolje, da kar na menjavi ostane, da bomo vsaj ostali lahko nadaljevali. A sta ga Andreja in Roman prepričala in smo šli. Bila je že tema in orientacija je postala bolj komplicirana. Sploh ker karta v tem delu ni bila točna. Morali bi najti nek nadvoz nad avtocesto, ki pa ga nikjer ni bilo, zato smo šli kar pod avtocesto skozi odtočni jašek – zelo tesno in nizko je bilo - skupaj s še nekaj ekipami. Na drugi strani pa samo grmovje. Lukova volja pa je šla samo še naprej v "minus", da ga je bilo že težko prenašat. Nekaj časa smo še iskali kam bi šli, potem pa smo šli kar ob avtocesti do nadvoza, ki smo ga iskali, in od tam naprej po slabi potki naprej. Pot pa se je kmalu izgubila v grmovju in spet smo iskali nadaljevanje a smo imeli srečo in se prebili do Bresta po Učkom. Luka je bil vedno bolj počasen in vedno slabše volje. Da bi ujeli cut-off čas na CP6 v kanjonu Mudna dol ob 9h zjutraj je bila že tedaj utopija. A smo vseeno nadaljevali. Naslednjih 30km smo imeli v "road-book"-u navodila kako zavijati, ker karta ni bila točna, a se tisti kilometri v navodilih nikakor niso skladali z mojim števcem. Nekako sem vseeno sledil, kje gremo na karti, da ni bilo težav, do enega križišča, ki ni bilo omenjeno v road-booku, kjer nikakor nismo našli poti naprej. Tudi Španci so se tam izgubljali. Ker pa smo delali toliko hrupa (ura je bila 1 po polnoči) smo prebudili nekoga v majhni baraki, ki nas je usmeril naprej. Precej kilometrov prej in kasneje ni bilo nobene hiše, mi pa zalutamo ravno pri tej edini hiši. Smo res imeli srečo. Od tam ni bilo več težav in smo počasi napredovali proti Platku.
Po poti smo se enkrat ustavili in zaspali za 30 min, ker je bil Luka preveč utrujen, a mu tudi ta počitek ni bistveno pomagal, ter čez nekaj ur še za 15 min. 15 minut spanja te kar spravi k sebi za naslednje 2-3 ure, čeprav si ne bi mislil. Ko pa pride dan pa začnejo hormoni spet drugače funkcionirati in je kmalu bolje. Z dnem smo prišli tudi na poznan teren, kjer smo že dirkali spomladi na KI Challengu, tako da do Platka z orientacijo ni bilo težav.
V koči smo si privoščili nekaj za pojest in pivce za živce, potem pa smo se začeli spuščati s 1100m na 300m n.m.v., kjer se začne kanjon Mudna dol, skozi katerega smo tudi (samo da smo prišli z druge strani) hodili že na KI Challengu. Že pri spustu in v prvem delu vzpona smo ekipam, ki so bile pred nami "vzeli" skoraj po eno uro prednosti. Luka je bil sedaj že OK in smo kar konkretno šibali. Gor grede smo tudi ujeli nekaj ekip, ki so bile pred nami in smo kar lepo napredovali po lestvici. Slabih pet ur smo rabili za ta treking krog (večina drugih ekipa pa okrog 6 ur) in si v koči spet privoščili malo hrane in pijače. Naprej pa s kolesi, vendar pa smo jih morali porivati, ker cesta ni bila vozna. Porivanje je trajalo kakšni dve uri, na koncu pa jih je bilo še treba nositi, da smo prišli na vrh Risnjaka (1400m). Od tam pa smo dol še nekaj časa hodili ob kolesu, kmalu pa se je začela prav lepo prevozna kao "singlca", po kateri smo dirjali proti Crnemu lugu in naprej proti Delnicam, kjer so nas čakali boxi s spalnimi vrečami
. Zadnjih 7 km asfalta se nam je vleklo kot čreva, a smo na koncu le pribrcali do športne dvorane.
Enkrat na poti sem opazil, da mi kolo drgne ob zavoro in je nikakor nisem mogel naravnati, po čemer sem ugotovil, da mi je počila špica, tako da sem se vozil kar z odpeto zadnjo zavoro in upal, da ne bo še prva šla k hudiču. Ko smo prišli v Delnice sva z Romanom najprej popravila kolo (je res raztural – je bila feltna po popravilu, brez ene špice bolj ravna kot prej ).
Nato pa smo hitro štartali na boxe: na hrano in na čiste obleke. Čim hitreje je bilo treba pomalicati in pripraviti opremo za nadaljevanje. Ker je bila zraven športna dvorana so si eni celo privoščili tuširanje, jaz sem se zadovoljil s temeljitim umivanjem (predvsem do krvi zdrgnjenega mednožja). Pomalical sem pol kile kruha in dvajset dag pršuta, vse skupaj poplaknil s pivom, ki me je čakalo v boxu in hitro spat. Z Andrejo sva hotela spat uro in pol, a sta bila Roman in Luka preveč tečna in sva morala popustiti na dve uri. Budilka je bila tako naštimana za ob polnoči. Z Andrejo sva tako odspala dve uri, Luka uro in pol, Roman je pa toliko časa "štrikal", da je spal le dobro uro.
Malo mi je ostalo sendviča še za zjutraj in čeprav sem bil še vedno sit sem se pomatral – pršuta pa človek res ne bo stran metal . To pa se je kmalu negativno obrestovalo, ko smo nadaljevali z biciklom, saj mi je bilo slabo kot ne vem kaj in sem moral kmalu "izpljunit" tako večerni kot jutranji obrok. Potem pa je bilo bolje.
Kmalu smo ujeli Janeza in Tejo in nadaljevali pot skupaj. Do naslednjega CPja je bil asfalt a se je kar konkretno vzpenjal, saj naj bi bilo Begovo Razdolje, kjer je bila kontrola, najvišje ležeča hrvaška vas na dobrih 1300m. Od tam sem planiral pot severno od Bjelolasice, pa je imel Janez informacijo, da naj bi bila južna pot boljša in ko smo začeli iti proti severni in videli, da je kar precej razrita, smo se obrnili in šli po južni strani. čeprav je bilo kakšnih dobrih 5km več. Na koncu tudi ta pot ni bila ne-vem-kaj, tako da bi verjetno hitreje prišli po severni strani.
Tempo smo imeli za pop…. Se mi je kar malo mešalo (pa Luku tudi), saj smo se vlekli kot stare mame. Sami spusti, mi smo pa cruisali z 10-12 km/h. Nas je bilo 6 skupaj in to je že preveč. Se takoj pozna.
Enkrat smo po poti še malo lutali, ker sem jaz samo karto bral brez kompasa in je bilo nekaj novih gozdarskih poti, ki mi nikakor niso šle skupaj, a smo se vseeno prebili (Janez je bil bolj pameten in je uporabljal kompas ) in do jutra ravno prišli do olimpijskega centra Bjelolasica, kjer je bil naslednji CP.
Tu smo pustili kolesa in čakal nas je kar dolg peš izlet. Kontrolorka nam je povedala, da je večina šla kar direktno gor po smučišču, a se je meni vseeno zdelo bolje po markirani poti, ki gre v drugo stran. Markacije so se sicer izkazale bolj slabo, saj tam okoli že zelo dolgo ni nihče hodil, ampak smo bili po informacijah kontrolorja vseeno zelo hitri na naslednjem CPju na vrhu Bjelolasice kakšnih 1500m visoko (s hojo smo začeli na 600m). Sledil je spust proti Samarskim stenam. Tam naj bi naredili nek krog, ki ni izgledal prav dolg, a smo kmalu srečali dva Danca (ki sta ostala brez drugih dveh članov), ki sta rabila za krog 3 ure. Hitro smo ugotovili zakaj. Stalno je bilo treba plezati 20m gor pa 20m dol. Bilo je pa res super lepo. Eden najboljših in najlepših delov dirke. Skala klasična "pakleniška" – vse drži. Res lahko dirkaš gor in dol. Po poti smo prehiteli dve ekipi in res dirkali, a po koncu Samarski so na čakale še Bjele stjene – podobna zadeva, mi pa že krepko utrujeni. Gor-dol-gor-dol, pa nič nismo videli kam gremo, pot se je kar nekaj vila med skalnimi stolpi levo pa desno pa gor pa dol. Roka, ki me je po malem bolela že od prvega veslanja se mi je pri tej plezariji totalno razbolela in sploh nisem mogel več z desno nič počet. Sem se samo z eno roko matral, a je bilo stalno treba nekaj poplezavati. Naenkrat pa se začnejo pojavljati fotografi, ki so nam dali upati, da CP ni prav daleč in tam je bilo konec plezarije. Pri vodnjaku smo si nalili nekaj vode pa naprej dol v dolino po kolesa. No, ja kakšni dve uri smo še vseeno hodili in potem res prišli nazaj do smučišča Bjelolasica. Skoraj 12 ur smo rabili za ta pohod.
Hitro smo se preoblekli in spet pripravili za bicikl in odšli v bližnjo vas, kjer je bila odprta trgovina. Kupili smo si sendviče in seveda pivo. In rano ko sem stal pri blagajni, se je začelo bliskati – eni fotoreporterji so opazili, da smo v trgovini in so bili vsi navdušeni, ko smo se lotili piva (edino Andreja je abstinirala). In je tudi zelo pasalo!
Po malici pa naprej. Kam drugam kot spet v klanec. Na dobrih 1000m smo se morali vzpeti a na srečo je bil asfalt, tako, da je šlo malo lažje. Jaz sem ves dan hodil v kolesarskih hlačah in sem imel rit zguljeno do krvi, da sem vsakič, ko sem se sedel na sedež tulil. Po nekaj sekundah grozne bolečine, pa so se očitno živci naveličali pošiljati impulze o bolečini v možgane in je bilo do takrat, ko sem naslednjič vstal malo bolje. Potem pa "Jovo na novo".
Od CPja v stari opusteli planinski koči, kjer sem si malo očistil in namazal rit pa smo bili spet v temi. Praktično vse kolo smo vozili ponoči. Podnevi smo imeli samo odseke rinjenja.
V tem delu je bila karta spet pomanjkljiva. Road book je sicer nekaj navajal, da kar gremo po cesti, ampak zemljevid pa je kazal drugače. Pa še tema in megla sta dodala svoje, da nisem imel pojma, kje je treba iti. V trenutku obupa se je javil Roman, da gre pogledat naprej. Hudo dolgo ga ni bilo nazaj in potem ko sem precej časa študiral karte in si gradil zgodbico o tem kaj naj bi bilo na karti in zakaj, in kaj naj bi pomenili različni čudni napisi na njej, sem prišel do zaključka, da moramo naprej po cesti in bomo verjetno prišli prav. Ko smo prišli do Romana se je izkazalo, da smo res prav, ampak da moje zgodbice nič ne držijo, karta pa še manj. Od tam naprej je bilo lažje in smo kar šli. Še enkrat smo napačno zavili za kakšna 2km po čisti moji neumnosti. Ura je bila že polnoči in očitno mi možgani niso več funkcionirali kot je treba. Pa še megla je bila, da bi jo lahko rezal.
Potem smo pa le prišli do naslednjih boxov. 100% sem bil da bodo konjušnico tudi tu postavili, a sem se motil. Boxi so bili na prostem, strehe nobene, napoved slaba. Bil pa je tovornjak (hladilnik ), s katerim so vozili boxe in kolesa, in jaz sem si takoj zamisli, da bom tam spal. Kontrolor je bil Vid, ki je bil res super. Le mi smo ga kar tako za samega-po-sebi-umevnega vzeli. Je bil res super. Spet smo hitro jedli, pakirali in šli spat (vsaj midva z Andrejo). Ure smo naštimali za dve uri to je do 3.30. Varnost v kamionu je bila sicer OK, amapak ko so prihajale ekipe, so nam hodili čez glavo, nosili boxe, da se mi je zdelo, da res slabo spim. Potem pa je enkrat zavladala panika. Začelo je deževati. Z Andrejo sva spet že eno uro spala, Luka in Roman pa sta se še rihtala (res neverjetno). Tudi onadva sta prišla potem v kamion in ko je ura zazvonila je še vedno deževalo. Nobene volje ni bilo, da bi šli ven v dež, zato smo malo podaljšali spanje in Vida prosili, da nas zbudi, ko neha. Na srečo smo spali samo uro več od plana, to je do pol petih, potem pa smo se zrihtali in ob 5h štartali 60 kilometrski "sprehod". Kot vedno smo tudi tokrat peš kar lepo žgali. Pa vreme nam je tudi služilo. malce je sicer sem in tja pršelo, a nič hujšega.
Na začetku je bilo nekaj problemov z Romanovimi žulji in smo se še kar vlekli in so nas ekipe dohitevale/prehitevale, potem pa se jih je konkretno lotil in si jih "polimal kot se zagre" in smo spet žgali. Se je res pokazalo, da za noge rihtat ni škoda nobenega časa.
Smo potem vse ekipe prehiteli in do Zavižana, kamor je bil spet en orng vzpon ujeli celo peto uvrščeno ekipo. Od Zavižava do Alana je bil spet en super odsek poti med skalnimi stolpi, a sem bil tam kar precej utrujen, da nisem prav veliko užival.
Ampak važno, da smo šli naprej. Kot že večkrat se je tudi na tej dirki pokazalo, da ni fora v tem koliko hitro greš, ampak v tem, koliko malo se ustavljaš in zapravljaš čas. Hitro itak ne gre nihče.
Finci, ki so bili 5. so nam ušli. Ko so videli, da smo za njimi so dali gas, ujeli pa so nas Estonci, ki smo jih prehiteli na vzponu. A smo jih dohiteli pri koči na Alanu, kjer smo si privoščili kavo in pivo (kakor kdo). Tu smo se srečali tudi z našimi navijači Tatjano, Gašperjem in Matjažem, ki so šli na MTB izlet. So pravili, da je na morju vroče, da je sonce, a kar nismo mogli verjeti, saj smo ves dan hodili po takem zamorjenem svetu. Stalno je malo rosilo, bilo je oblačno, nobene vročine.
Nadaljevali smo s spustom do morja. Bil je dan in je bil Luka spet ful naspidiran, ampak zdaj sem že vedel, da kmalu pride spet noč…. Kar hitro smo se spuščali in spet smo malo pospešili. Potem pa je Andreja nenadoma grdo padla. Se najprej sploh ni hotela ustavit, potem pa se je pokazalo, da je nekaj s prstom narobe. Tako je bila že tretji član kripl bataljona. Jaz itak raje nisem mislil na roko in na to, kako bom dobrih 30km vesla, saj me je roka zelo bolela, pa Roman je tudi nekaj jamral. Me je bilo kar strah, a sem bil vseeno prepričan, da bomo nekako že tudi to zmogli. Zdaj me je še najbolj za Andrejo skrbelo, ki še povedat ni hotela koliko in kaj je z njo narobe. Samo dirjali smo naprej v dolino in vedno bolj vroče je postajalo. Ko smo prečkali Jadransko magistralo je bilo že za znoret vroče. In kmalu smo se tudi prikotalili v Jablanac. Luka in Andreja sta šla do CPja, kjer so bili čolni, z Romanom pa sva kupila vodo in na hitro ruknila vsak po en pir. Finci so v sosednji pizzeriji malicali, Estonce pa sva tudi v trgovini srečala. Glede na to, kako smo začeli z dirko, smo bili fenomenalno dobri. Poljaki so itak zgodba zase, Čehi in Osiguranje pa bi ob našem normalnem prvem dnevu tudi ne bili več kot kakšnih 10 ur pred nami.
Progo so nam sedaj kao skrajšali, ker lučka kapetanija ni pustila veslati z Raba do Senja in smo morali veslati iz Jablanca direkt v Senj. Samo 4 ekipe so šle celo pot, vsi ostali pa "kratko" – ampak kaj je 6km pri 450-ih.
Preoblekli smo se v neoprene in pripravili na nočno veslanje, saj je bila ura že 6 popoldan in ni bilo več veliko dne pred nami. Jaz sem bil tokrat spredaj in je kar šlo. Edino Luke in Andreje, ki sta bila ob prvem veslanju kar nekaj počasnejša, nisva mogla loviti, ampak je šlo vseeno kar dobro. Enkrat vmes so Finci z wing vesli pridirjali mimo, Estonci so pa itaq ful pohiteli, ko smo takoj za njimi do veslanja prišli.
Delala se je že noč in je malo je burja pihala, pa nas je en ribič prestrašil, da moramo bolj ob obali veslati, ker da lahko neverin zdaj, zdaj useka. Proti severu je res zgledalo precej nevihtno. Ampak se prav močno tega nismo držali. Sicer nismo po odprtem veslali, ampak čisto ob obali pa tudi ne.
Ko pa je padla noč, je Romana spet začelo zdelovati in kmalu je3 začel jamrati, da ne more več vižati. Zato sva se zamenjala, ampak takrat se je začela kalvarija. Moja roka je bila totalno fuč in z njo nikakor nisem mogel upravljat čolna. Zato je naša hitrost upadla skoraj na nič Roman je pa še zmeraj jamral, da ne more gledat, da bo zaspal… Potem je (na srečo) Luka pop…. in sva se z Romanom spet zamenjala. Tako smo nekako pridrajsali do Senja. 6 ur smo rabili za teh dobrih 30km (ob ugodnem toku, popolnoma mirni vodi in brezvetrju).
Zeblo nas je pa tudi kar precej, da se je bilo kar težko pripraviti za bicikl. Smo skoraj eno uro rabili – groza.
Karta 1:100.000 ni bila najbolj primerna za navigacijo iz Senja a smo na srečo na enega policaja narajmali, ki nas je odpeljal do začetka ceste v hrib. Od tam pa smo se povprečno 10% dvigovali do enih 900m n.m.v.
Ravno smo dobro začeli. ko je Roman začel spet jamrat, da je zaspan. Sem mu govoril, da je zdaj še zgodaj (kakšnih pol dveh je bilo) in da naj vsaj še kakšno uro zdrži, a se je naenkrat ustavil, se usedel in prijavil, da naj mi kar gremo, on pa si bo vzel 10 min zase. Pokrovka na moji glavi je začela skakat v luft, a sem se skuliral. Z Andrejo sva šla še 10m naprej, potem pa obrnila in smo se zmenili, da za 15min en "power nap" užgemo. Luka je imel svašta za povedat, pa sem ga nekako utišal. Polegli smo kar po robu ceste, svetilke obrnili proti potencialnim voznikom, ki bi pripeljali po cesti, in pospali. Bilo je prav vroče in soparno, saj smo bili šele kakšnih 250m nad morjem, ampak 15 min dela čudeže, kot sem že omenil. Po 15 minutah smo takoj nadaljevali, jasno spet v klanec. Čez 10 minut pa spet: Luka in Andreja sta bila malo spredaj in ko pripeljem do enega ovinka sedi Roman na tleh in prijavi, da bo jedel. Takrat pa pokrovka na moji glavi skoraj ni več zdržala. Kot da smo na izletu, malo počijemo kot komu glih paše, saj ni prav daleč do konca. Ampak sem se zadržal, pospešil do drugih dveh in smo še mi malo malicali, saj bi itaq vsi morali. Ampak take solistične akcije res ne sodijo v take sorte aktivnosti, kot smo se jih mi takrat že 4 dni šli.
Tudi to sem preživel in smo šli naprej, potem pa na enem križišču za trenutek gledam karto, Luka pa takoj izkoristi priložnost in se usede na obcestno škarpo. Ko naj bi nadaljevali začne Luka nekaj jamrat, kako ga rit boli i ni kazal nobenega namena, da bi kmalu spet zajahal bicikl, sem imel pa res vsega dosti. Dan prej sem mislil, da mi bo rit odpadla, pa nisem razen občasnega tuljenja tega niti omenjal, roka me je bolela za crknit že dva dni pa spet nisem črhnil, on bo pa malo posedel…… Sem nekaj popizdil, se usedel na bicikl in šel – ful gas. Oni trije pa za mano. Malo sem se obrnil vsake toliko časa, da bi videli luč, kam grem, ampak sem samo šel. Pa je zaleglo, saj smo potem ene par ur za spremembo bicikl kar dobro peljali, čeprav je bilo kolesarjenje kot celota še vedno hudo žalostno. Kot stare babe smo se vozakali. Na treningu pred dirko na Krvavec, pa nisem mogel sploh slediti….
Vmes enkrat je imel Roman spet totalno krizo in smo morali spet za 15min zalegnit. To je ravno toliko časa, da še spiš ne glede na mraz, saj si od predhodne aktivnosti še segret. Hkrati je ravno toliko, da pomaga pri nadaljevanju – si dober za 2-3 ure kar se spanja tiče, vendar pa se kar pošteno premraziš in rabiš kar nekaj časa, da se spet ogreješ.
To spanje je bilo že tik pred dnem in ravno, ko se je zdanilo smo prišli do CPja, kamor smo (1km daleč) poslali Andrejo. Sicer sem hotel iti sam, ker sem bil še vedno najbolj fit, ampak sem moral karto naštudirat, Luka in Roman pa sta se nekako "izvadila" .
Zadnja kolesarska etapa, ki nas je pripeljala od veslanja do cilja, je bila za mene kar nekako uganka. Nikoli nisem imel časa, da bi pogledal ta del proge z "makro" vidika. Narisal sem si progo po kartah, ampak, ker se toliko kart zamenja človek sploh nima občutka, koliko je sploh tega. Iz ocene celotne biciklistične kilometrine in že opravljene smo ocenjevali, da ne bi sm3elo biti več kot 30-40km, a se je izkazalo precej drugače. Ko sem tu, ko sem imel malo čas pregledal karo sem ocenil, da imamo še kakšnih slabih 40km, skoraj 40 smo jih pa že naredili, torej skupaj cca. 70. Izkazalo se je, da jih je bilo 95. Ouch!!!
Potem pa pridejo Osiguranje, ki so v opuščeni planinski koči (kjer je bila kontrola že dva dni nazaj, ko smo šli proti jugu) spali 6 ur, saj so bili zadnji. ki so veslali celo progo in jih kao ostali itaq ne morajo prehiteti. Dobili smo veliko čestitk, kako imamo mi mačoti to zrihtano, da "babo" okoli pošiljamo v ogenj. Pot smo nadaljevali skupaj, a je bila spet prevelika skupina, pa še Osiguranje so imeli probleme z orientacijo. Ampak vseeno, dokler smo bili skupaj so moji sotekmovalci še nekako šli, čeprav se je meni že takrat zdel tempo obupno počasen, ko pa smo jih spustili naprej pa smo bili res spet kot stare babe. Groza.
Roman je bil kot zombie in sem samo čakal, kdaj bo z bicikla padel. Ampak, ko je bil čas za spat, je pa on študiral, kaj bi s sabo nosil in kaj bi jedel. Vseeno pa se je glede na to, kako je zgledal, dobro držal zadnjih par ur.
Ravno, ko smo začeli naprej z Osiguranjem je začelo deževati. In to pod pritiskom. Smo bili v trenutku vsi mokri. Mene je še zeblo kot psa. Drugi so se še nekako ogreli, zame pa je bil tempo preveč počasen, ampak važno da smo šli naprej. Tam sem že "vohal" cilj in me ni kaj dosti skrbelo, če me zebe.
Zadnjih 10km pa sploh nismo vrteli pedal. Je šlo, kot je pač šlo. Kot da nismo več na dirki. In ko gledam rezultate, bi lahko na tem zadnjem biciklu z malo truda tudi še prišli nazaj do 5. mesta, a smo se že zdavnaj prej predali. Nauk: It ain't over till it's over!!!!!!
Potem pa spet pridemo v Delnice. teh občutkov se v resnici sploh ne spomnim. Nekako sem bil vesel, da je konec, hkrati pa sem si želel, da bi šli kar še naprej - še enkrat za štiri dni. Niti fizično, niti psihično, niti "spalno" me dirka ni dovolj uničila. Bi kar še…….
Skupaj smo prekolesarili približno 300km, prehodili dobrih 100km in preveslali približno 55km. Skupaj je bilo tako preko 450km in blizu 10.000m vzpona
___________________________
PS Roka: Vneta kita pri sekanju kit, ki upravljajo zapestje in palec. Dober teden opornice in škatlica Ketonal Forte, pa je OK (skoraj). In novi izzivi čakajo.
lako čemo ...
... Najboljše branje ta hip! Hudoooo! IWca še ni tega brala, 
ker bi burno reagirala.... Tudi midve bi... spet nov izziv... Ampak za začetek kkšna softič varianta... A obstaja kej ne prezahtevnega za nove simpatizerje? Ker tole je samo za Robiču podobne modele 
...
Pa še pir lahko piješ uau 