Uspelo nama je

juhu!
Začeli smo trije; polovica Spartabande in MatjaŽ.
Zadeva ni bila tako enostavna, že po 5 km je blato konkretno zbetoniralo čevlje in ledeno mrzla voda je prepila nogavice. Kljub temu je bilo vzdušje seveda ODLIČNO! V sproščenem klepetu smo skozi Sladki Vrh tekli mimo zaprtega prvega baznega tabora in nadaljevali do Kmetije Sirk, ki pa je bila tudi zaprta. Žig seveda varno zaklenjen. Zvonenje je odmevalo v prazno.
Šibnemo naprej in se po 100m znajdemo v blatu skoraj do kolen... dobro ajde do gležnjev.. al pa še malo čez

. Rešili so nas kosi opeke in betona, ki raztreseno ležijo na tistem delu.
Tek skozi gozd se mi je zdel čista loterija; pod listjem je namreč res spolzko in ko se mestoma zadeva odpre ti kar lepo zdrsi. Vsak je vsaj enkrat padel...
ZVERina pred naslednjim štemplom nas je s težkim srcem spustila do plehnatega zaboja. Medtem, ko sta jo MatjaŽ in Zdravko zamotila s prijaznim govorjenjem sem žigosal, kot da sem na "Wetten dass...".
Šibamo naprej spet po konkretno blatnih poteh, mestoma z globokimi traktorskimi brazdami. Vsakič, ko imam občutek, da se je mrzla voda v čevlju malo segrela stopim v novo mrrrzzzlo blatno lužo.. Ne damo se!
MARIja nas odreši. Že je tu, mogočna cerkev. Snežinka je odprta in toči pijačo. Pivo s kokakolo in voda. Napolnimo rezerve in šibnemo naprej, da se preveč ne ohladimo.
Kmetija Rajšp si skoraj zasluži svojo zgodbo. Prijazna družina nas povabi medse in za nekaj trenutkov, ob resnično odličnem vinu, ki kipi od življenja in radosti se zapletemo v prijazen pogovor.
Vranji vrh obdelamo z lahkoto in že smo pri Kmetiji Gaube. Gospodar odpre vrata in kljub temu, da družina uživa Božič, nas grozljivo blatne postreže za mizo. Spet smo deležni odličnega vina; ko pa smo postreženi še z najboljšim domačim kruhom, zaseko, pašteto in nekaj rezinami čebule smo v nebesih...
Počitek hitro mine in napolnjeni s pozitivno energijo gremo naprej. Garmin, ki mi je že pred eno uro pisknil, da ima premalo energije zdaj odpove. Še dobro, da me Zdravko vodi, drugače bi itak kljub februarskemu "course-u" že zdavnaj zabluzil.
Matjaž pri kmetiji Eferl pove, da mu zmanjkuje časa in tam se ločimo.
Z Zdravkotom sva hitro pri kmetiji Krsnik in že se usmeriva proti Brlogi.
Brloga je poezija. Klanec, ki stestira koliko ti je še ostalo volje. Spust z Brloge je spet kar problematičen. Odločiva se za previdno hojo. Dovolj nam je zvitih gležnjev. Postaja vedno bolj temno.
Pot med vinogradi se vleče... še en vzpon, zadnji pravi Zdravko. Razmišljam o tanku in se spet znajdem v globokem blatu. Skoraj me sezuje. Počasi "cmokava" naprej in po nekaj metrih je tank pred nama. Kaj si nor; uspela sva! No, še pot do Belne, obvezen pir in zadnji žig!
Življenje je lepo!