1. Odlicna trasa...
2. Solidne razmere
3. Kako smo ze v stari vojski zaključevali vsako maneverske vaje: Cilj dosežen, ocena prav dobra
...
Tako se je odvilo:
1. Ob 23 ...no ob 22.45 pravzparav startal pri bankomatu na Ruški cesti nad Dravsko strugo.
Torej nekje ob 23h iz brvi...
Tekel v smeri MB otoka v Kamnico. ŽIn potem v Kamniško grabo do Bobiča.
Potlej pa preko gozdno cestne povezave Kungota-Bresternica naravnost na Tojzlov
vrh. Tukaj je jel pihati hladen veter, ki sem ga imel vse do višine Žavcarjevega vrha.
Makadamska cesta in ne sam Žavcarjev vrh - POZOR! v opisih Kozjaske poti - ne gre
se na vrh Žavcarja ampak se ga zaobide, ker je s poti.
Potlej spust pri kmetiji ???? v graben preko pašnikov v Šelejevo grabo.
Še enkrat bom se ponavljal
Še pomnite tovariši tistih starih pohodov pred
prvomajskimi ki so trajali cela dva dni in smo spali kot pionirčki v Selniški šoli...
potem pa se je zadeva zaključevala z maratonom na Duh na Ostrem vrhu.
Ta legendarni maraton ( sicer ni imel 42,2 km ) je zmagoval legenda
"long distance" teka v tistih časih - Krempl. Pred lani mi je na Vukovarju eden
od CRO ultrašev razlagal, kako je v mladih letih vodil cel kupe mladih tekačev iz ZG-a
na ta dogodek za časa Juge.
No v tistih časih se ni reklo Sv. Duh na Ostrem Vrhu ampak samo Duh na Ostrem vrhu.
In spomnim, se da je takrat delovala v polni funkciji sidrna vlečnica na
AUT strani meje ( katere staro železje še danes lahko opazujemo pri spustu iz Sv.
Duha v AUT Schlossberg ). V dneh 27.aprila, ko smo imeli ta mladinski pohod smo
začeli sezono mladinske delovne brigade Kozjak LETO ....tista cesta na Duh se zdaj je
nekaj nasih zuljev v njej
. Te čase bi hitro pozabil, če me pred lani ne bi v gostilni
pri Hericu spomnil eden ( oz. sva se spomnila ob pivovskem pomenku ) eden od
domačinov. Namreč na posestvu njegovega očeta ( danes njegovem ) smo imeli
postavljene šotore. Tako je bil navdušen nad najinimi spomini, da me je povabil
pogledat ostanke okrasnega kamna ( kamor so se z ornamenti okraševala
tista klišejska gesla, grbi, simboli ) in to po tolikih letih. Ko sem hodil k njim
domov kositi ( takrat so se uporabljale samo Japonske kosilnice Mashijako ) - verjetno
se ponavljam
- sem prvič v življenju v tistih relativno svničenih časih videl na
preko štrika za sušenje perila obešene originalne Leviske....te smo rekli originalne.
Torej tukaj v odročnem slepem črevesu SLO meje - Leviske in to na gumbe.
Ok potem v Šelejevi grabi...nočni nemir psov. Sprašujem se če so to še isti psi od
zadnjega prečenja Kozjaka ( mislim da smo nazadnje prečili lani pozimi z Zvonkotom
pa jeseni s Klopotcem s kolesi iz AUT Lavamundeja preko skrajnega zahodnega roba
Košenjaka in Sv Jerneja ). Vidim namreč da je od pred leti ko sem bil nazadnje
pozoren v Šelejevi grapi nastalo nekaj novih objektov. Tukaj je namreč temno in
hladno torej tisti ki tukaj živijo imajo omejeno število sončnih ur na leto.
No Šelejeva graba je znana še po tem, da so tukaj žandarji kraljevine SHS
povabili Djuro Djakovića in Nikolo Hećimovića, da naj bežita preko St Germainske
meje.
Iz Šelejeve grabe pot se usmeri po žuborečem potoku ( na določenih delih tudi
deročem ) po skalah in ostankih rastišč ob podrtih drevesih. Ponoči pazljivo zaradi
mastnih skal. Sicer pa dokaj prijetno doživetje sedaj ko je veliko vode. Tu in tam
kakšen nočni odblesk in svetlikanje odboja baterijske svetilke od kakšne kamnine.
Posledično sij, ki te rahlo oslepi, da se vprašaš kaj se je le skrivalo tam v kamnu ali
vodi.
Tukaj sem začutil naletavanje snega.
Izstop iz soteske potoka pri kmetiji Dajčman kjer se na sever in severo vzhod
odprejo luči v daljavi
( Lučane oz. Leutschach, Lipnica-Leibnitz in še dlje Gradec-Graz ).
Tisti hladen veter naenkrat ga več ni bilo
Naletavanje snega in povsem mirno ozračje vse do vrha Ostrega vrha pod cerkvijo.
Vzpon do gostilne Heric. Tukaj za gostilno je bližnjica po pašniku za konje v spust
v samo Šturm grabo. Šelejeva, Šturmova graba pa še naprej nad Muto Bistriški
jarek...
Slovenski del Kozjaka je znan po grabnih, globelih, soteskah ...skratka same neke
črne zadeve heheh...kjer so kaki potoki, včasih tudi ostanek kakšnega mlina, veliko
vode... No seveda obstaja pa tudi teren nad soteskami nad grabni...
Tukaj na TFu je nekaterim uspelo skomercializirati ta Kozjak na...
Pred nekaj meseci sem se pogovarjal z tujcem o značaju tega hribovja za
klimatske spremembe in potencialne valove - vlogo, ki jo je že pdiogral in jo bo še
enkrat. Lipovo vejevje in pastirji Kobanci - ki so iz vejevja delali Kobanice -
( južni slovani - kabanice ) za zaščito pred deževjem.
Pri Hericu ( sedaj jasno vse zaprto ). Zaselek pod cerkvijo Sv. Duha
( mimogrede dala jo je zgraditi ena Habsburška princesa kateri se je pri potovanju
tukaj čez zalomilo - kakšno zlomljeno kolo na kočiji ali kaj podobnega pa je morala
tukaj obstati...In je menda že kaj začutila tukaj na teh hribih da je dala potem
zgraditi eno veličastnejših cerkva na področju Južne avstrijske Štajerske posvečenih
Sv. Duhu.
Ja medtem ko použiujem svoje obroke se sprehajam po letnem vrtu gostilne
( mimogrede neverjetno toplo, sneg naletava, mirno niti sape ). Nikdar prej
nisem bil pozoren, da tista velika stara lipa ima pripeto leseno tablico z letnico 1689.
Je to možno ?
No potem se spustim v Šturmovo grabo.
Najprej do Virtičevega mlina. V Zgornjem delu je še prijetno.
Pot so pred leti lepo uredili planinci iz PD ...???...ampak sedaj je že načeto.
Enkrat telebnil na rit, zaradi mastnega blata in mastnih skal...desno pod teboj
pa teče oz. bolj dere potok. Tukaj je tudi mostiček, ki so ga naredili planinci pred
leti ( vsekakor koristen ker v najbolj deževnem delu leta ali pa, ko je veliko snega.
Takrat namreč ne moreš čez potok - sem že doživel, da sem moral prenasati otroke
čez zaradi visoke vode ). Torej ta mostiček je tokrat ležal uničen. Od njega ostala
sta še dva hloda. Malo naprej pa ograja pa podrta in poveznjena viseča v potok.
Izstopim iz Šturmovega jarka - butnem dol na Koroški magistralki.
Cesta dokaj prazna ampak tu pa tam kakšen avtomobil. Dam kolesarske lučke na
sebe da sem viden ter čelno prižgem na full. In tek po asfaltu do Lovrenškega mostu.
Tukaj pa je že bil dež in postajalo je tudi bolj mrzlo. Zato sem se oblekel v
deževne hlače in deževni plašč.
Na bencinski črpali ( seveda zaprta ) sem se spravil prirpavljat napitek, pri tovarni
kos pa sem zagledal uro, ki je kazala 5h12min zjutraj.
Vzpenjam se po Lovrencu navzgor dokler ne pridem na vrhu do makadamske ceste
proti Pesku na Pohorju oz. Rogli. Dež se je spreminjal v sneg in
še bolj mrzlo.
Pri mostu čez potok Radoljna pa je bil že močan sneg ( višina 689 m ).
Naenkrat se mi je začelo spat. Poskušal sem se osvežiti s tekom navkreber in
z energičnejšim dihanjem s prepono. Ni pomagalo...Pomislil sem če se prislonim za
minuto in zaprem oči pa zmeditiram eden režni venec. Ni pomagalo.
Nič tečem...potem pa se je kar samo začelo zbujati. Poleg tega se je že delal dan
in ptice so se kljub močnemu sneženju oglašale.
Na cesti sem po odtisu ocenil cca. 5 cm novega snega na starega.
Končno Pesek...nekaj slikic po mobilcu in potem na malico noter.
Po malici pa na Roglo. Tukaj je pa že malo bolj metalo sneg.
Ker ni bilo prometa so si nekateri šoferji dali duška in po grebenu vozili
tja v en dan z neprimerno hitrostjo za te vremenske razmere, da je avte zanašalo.
Ampak ni se imelo kaj hudega zgoditi ker ni bilo prometa. Ja ok mene bi lahko
kateri bunkeljn povozil.
Spust v Zreće najprej po zasneženi cesti potem pa markacija gre po
prijetnem gozdiču in potem med kmetijami ( pod 600m ni bilo snega ) proti dolini.
V Zreče sem pritekel kot zmagovalec
. Pogled na Unior, Comet potem pa
preko Term v smeri apartmajskega naselja nad jezerom in preko hriba
našel to naselje Križevec. Torej mi ni bilo treba teči nazaj po glavni cesti proti
Konjicam ampa ksem takoj našel pot za Strtanice ampak znotraj Zreč. Nisem
prepričan, če nisem naredil ne samo več višincev ampak tudi več kilometrov.
Bi morda ne bilo bolje se vrniti na glavno cesto ?
Ja v Stranicah sem šel na zelenjavno juho ( no bolj ein prenovka ) jaz pa
sem dodal še noter svoje palačinke iz ajde in prosa , ki sem jih imel še od doma v
nahrbtniku. Pa spil kakšen liter Cole...Halo!!!!???
Markacijo za Konjiško goro bi moral najti hitro in enostavno. No vsaj po zemljevidu
sodeč. Vas Bukovlje brez dvoma. Ampak na terenu te markacije ni bilo.
Ampak. ker se je Stolpnik lepo dal videti si se lahko držal orientira.
Vzpon na Stolpnik rahlo neugoden. Mrkacije od nikoder...pa si v bojazni ali
boš moral po kakšni strmini navzgor...Sicer pa neverjetno veliko čemaža in to vse
do 1000m ndm. Zgoraj stolp na katerega se nisem povzpel. Ampak kar nadaljeval.
ISkal sem smer Žička kartuzija. Jaz še v tej smeri nisem hodil. PRed leti sem vozil kolo ampak vb obratni smeri in ga vlekel na ramah na vrh. Tako da verjetno ta travmatska izkušnja (:))) ) ni dovolila da mi ostane kaj v spominu
.
Ko sem prišel na drugo stran ( SV stran in izstopil iz masiva Stolpnika ) sem zopet naletel na vaške fante, ki so pripralvjali orožje za velikonočno kanonado s karbidom. In to
neverjetno veliki kanoni
.
Dan se je prevešal v zgodnji večer tako, da me je začela grabiti panika. Namrec se nisem
dovolj zrel, da bi ta odsek obvladoval tudi v nocni temi.
Zato sem vedno hitreje tekel. Tek po dolini Špitalić - asfalt je bil miren...avtov praktično nič, rahla tema.
od dveh možnostiu ali iti nad tuneli pri Tepanjah ali po cesti pod viadukti ( tista mogočna kanonada stebrov ki držijo viadukte ) sem izbral drugo. NAmreč iz kolesarske avanture
imam v spominu da je sicer nad tuneli atraktivneje ( posebej za fotkarje ) za poglede
na avtocesto od zgorjaj in izstop avtomobilov iz tunela...ampak sedaj ko sem bil pod casovnim pritiskom ..zaradi mraka. Tega odseka do markacije za Plešivec in Boč ne poznam najbolje. PRed Ljubično goro oz. za njo je ena točka kjer moraš iti pod železnico
( Poljčane Celje ) in greš skozi tunelček majhen...kar malo adrenalinsko...
Skratka prišel sem že v mraku do Lovnika ( gostilna ) in se lotil vzpona po pobočju navzgor...do velikonočnice med drevesnimi koreninami. Če pomislim, da sem pred leti
s sodleavcem tukaj tovoril kolo ( sicer navzdol ampak )...Bedak...
Na vrh se mi ni dalo iti niti v planinski dom. Sem kar pohitel preko platoja
( velikonočnica ) in potem mimo pl. doma v dolino v Poljčane.
Zadevo sem končal ob 18.30 , startal pa ob 23h prejsni vecer.
Kaj naj si mislim o tej trasi, ki se mi zdi tako krasna za izraz Štajerska zanka in sem jo delal v dveh korakih. Očitno je naslednji korak na tem področju celoten krog delati v enem dahu in takrat imeti Garmina na roki. Ja mislim, da od vseh preizkušenj
( K24, Pohorje Kozjak , Kozjak ) tukaj najbolj pride do izraza long-distance vzdržljiuv tekač. Veliko je asfalta...ce se na drugih preizkusnjah prednosti tekaca razvodenijo
in lahko komenziras s tekom po hribu dol ali spretnim plezanjem
( Raduha ) ali pa dobrim tempom v vzponu...Tukaj tega ni mozno tako enostavno uporabiti....Tukaj se pocasen tek po asfaltu takoj pozna.
Ampak po drugi strani ta redna menjava asfalta in terena...
Potrebno je se poudariti da razmere za tek navzdol niso bile najboljse pa tudi za navkeber. Namrec po dezju ( kjer je bil ) je gozdna prst drsalnica...profil se kar spelje
po blatu in napolni z blatom.
Skratka lepa razdalja, pa tudi visinci niso od muh, Namrec vrohvi nimajo neke visine ampak je pa patolosko, ker se moras vedno spustiti pred naslednjim vzponom in to prav center urbane doline. Je pa super pogled ( morda se mogocnejsi kot tisti
Na K24 ko gledas iz Raduhe kje si prej bil na Olševi ali Peci ) tukaj podobno se cudis ob spustu iz Stolpnika na pogled kje je Rogla, pa niti se videl nisi Sv. Duha...in ko pogled zaobjame to mogocno dolino oz. Celjsko kotlino in si mislis: Ali sem res jaz pretekel to razdaljo tam od Rogle v oblakih pa do sem ?
Želim ti čudovito vreme in uspešno opravljeno pot!
