Prekinjena 8-letna ( hmm morda veè kje èem šteti ) "zvezna" odvisnost od prve sobote v septembru in jutranje scene v mraku pred hotelom Èrna Maèka v Celju in ultra-maratona Celje-Logarska.
Rahla sprememba plana, ki sem si jo lahko privošèil saj sem bil vodja projekta in edini èlan projektnega teama v eni osebi. Èe sem že koristil dopust je vzniknila ideja zakaj še ne bi opravil nekaj formalnosti za želje da v tem letu poènem še kaj drugega razen, da hodim v službo in teèem po hribih in asfaltu
. Tako sem štartal kasneje in jo ubral kar èez Pohorje na Koroško.
Nisem preprièan ali ima smisel opisovati pot, ki je bila skoraj idealna brez razburjenja, opravljena skoraj v kakšnem podobnem dolgoèasnem herojsko ekstremnem tekmovalnem krèu. Niè posebnega. Najveèje razburjenje je morda bil samo logistièni problem preskoka potoka pri Treh žebljih s kolesom, ki ima zadaj polni torbi in nahrbtnik ( dobro je imeti vse pri roki
). Tudi èasa za raziskovanje ni bilo
( recimo do konca raziskati vlako ki gre za Lovrenškimi jezeri in pride pod Ribniško ven v izogib vzponu na Jezerski vrh iz Šiklarice - projektiè, ki ostane za Pohorsko mirno kolesarsko traso - mirno beri - protest proti tim gorskim kolesarjem - ki divjajo tempo ). Ja spust v Dravograd je bil tokrat milina - èeprav tudi mrak ampak zavore so tokrat bile v polnem delovanju tako, da je Cvitrško sedlo doživelo kolesarja v sprošèenem spustu kar po cesti z mahajoèimi torbami in ritmiènemu zvoku udarjanja nosilcev torb ob nosilce oz. ogrodje kolesa.
Dravograd - in naredil ti bom to mesto, da bo center vseh poti - alegorièna asociacija na vse izzive ki se zadnje èase in zgleda, da se še bodo vezali na to mesto. Vzpon na Ojstrico - vmes kot sem opazil naslednji dan v soboto sem zanemaril tablo Obvoz za Ojstrico na Viè. Scer kaj dosti to za kolo ne pomeni, edino ker sem se nadejal poèitka pri vzponu do Ojstrice - polagoma vzpenjanje po asfaltu sem naletel na potrgano cesto s sveže nanošenim gramozom in teèno vgrezanje koles.
Cerkev sv. Duha in pogled na drugo stran Drave na Pohorski strani kjer je bila osvetljena cerkvica Sv. Ane ter še naprej Marije Kronske nad Otiškim vrhom. Hmmm to bi bil zanimiv tek. Od cerkve Sv. Duha na drugo stran Drave na ciljno toèko, ki jo zelo lepo vidiš samo iz starta sicer pa znoj in lov za kisikom v dolini ob šumenju Drave. Kot gugalnica ali zibka - zaguncati se iz enega vrha zibke na drugi konec.
Nekje pri vodovarstvenem obmoèju se zasliši glasba in nekaj trušèa.
Šele prav pred plaininskim domom se odpre osvetljena scena piknika enega podjetja. Tuš, veèerja iz torb ter spanje. Nekje pred jutrom se dvignem ob poslušanju žogice iz namiznega nogometa ter z obèutkom v želodcu kot, da sem pojedel kašnega parazita èrva predoblike muhe iz kakšnega sadja. Moj naèrt, da se bom vstal že ob petih in krenil proti Golici s priroènim nahrbtnikom sem omilil namreè bila je samo še 1 ura do tega tim starta
. Pa sem se le uspel napraviti tam okoli sedme ure . Ker pa je oskrbnik med drugim tudi v skrbi za moje kolo, ki ga je postavil v dom pri tem zaklenil vrata in pospravil kljuè sem zlezel skozi okno in skoèil v beg proti vrhu Košenjaka.
Zeleni mir, borovnic, ki so mi reševale žejo nekaj tedno nazaj pri trekking preèenju v enem dahu ni bilo veè - vsaj ne na tej strani.
Na vrhu spust proti Rossehutte in še naprej proti asfaltni cesti in toèki imenovani Koglereck, kjer poteka cesta Eibiswald - Soboth. AUT Kolesarske karte, ki sem jih nabavil za namene kolesarjenja v juniju
( takrat po trasi severno od KorAlp ) so prišle prav tudi pri tem trekking tekaški povezavi Košenjaka in vrha KorAlp. Od Koglerecka dalje je trasa bila skoraj sanjska. No saj tudi spust iz Košenjaka ni bil ne-romantièen
.
Dokaj prvobitna ogzdna pokrajina, ki se na vsake toliko èasa odpre z urejenimi stezami, oznakami in gozdnimi cestami. Med tekom po tleh poglejujem po podrastju in se ne morem naèuditi koliko je še borovnic. Tudi višje od te podrasti tam kjer so bile poseke so me preseneèale še kakšne maline. Ja ko se bom vraèal...
Po cca. 2 in pol ugodnega teka po gozdu se zaène pokrajina odpirati. Najprej velika poljana in kmetija z AUT zastavo ter prviè na markacijah tudi zapisan èas po planinskih nomrativih do SpeikKogel-a. Na horizontu hkrati se da lepo videti vrh z vojaškim radarjem in tudi meglo, ki ga obdaja. Pokrajina postane ena velika poljana oz. bolj nekakšen hodnik, kjer na svoji desni vsake toliko èasa ugledam kakšno veliko monolitno skalovje na svoji levi pa smrekov gozd. In na tleh pa....neverjetno toliko brusnic še nisem videl v življenju.
Sreèam nekaj sprošèenih družin, ki so v smehu in z otroci prihajali iz smeri Lavamundeja oz. zakljuèka Labodske doline ali Lavantalla ( Martin Slomšek ... ). Pozoren sem še na enega starejšega možakarja, ki je vztrajno raziskoval podrast. Pozdravim. Imel je kapico, obleèen v kavbojke in nosil veliko platneno vreèo èez rame.
Oznaèena pot s številko 594 se spremeni v 560 ( hmmm tista trasa, ki sem jo pred tednom dni kot njen zaèetek videl na teku iz Graza v Spielfeldu ). Vzpon na vrh je dokaj dolgoèasen in vendar lep. Nekje na zaèetku poboèja pod visokonapetostnimi daljnovodi, ki potekajo od doline Drave v smeri Graz-a. Malo naprej zaène izginevati sonce in vstopam v meglo in vedno moènejši veter. Mojo pozornost privabi smerna pohodniška tabla za Deutchlandsberg ( hmmm me že vabi ideja o povezavi Maribor-Pohorje-Dravograd-golica-Graz-Maribor
:) ). Od tu proti vrha veter in megla. Ja ampak vrha se itak ni dalo videti
.
Zaène se skalantai teren in najprej ugledam spominsko tablo vsekano v skalo o enem Avstrijskem princu ( pozabil ime ) oèitno Habsburžanu in nekaj kar je on poèel leta 1859...Veè si nisem uspel zapomniti. Pridem na odprt vrh ( vsaj v megli je zgledalo tako - glede na križ ) in mi je zelo èudno. Prièakoval sem namreè tisto kroglo oz. vojaški radar. Skoraj v paniki
vprašam eden planinski par kod moram iti sedaj za Speikkogel.
Odgovorita mi, da sem tukaj. No ko se malo zberem le v megli tik pred seboj ugledam mogoèen objekt radarja.
Spust - èimprej na toplo na sonce...
.
Ko pridem na tisto poljano z brusnicami vzamem ven svoj bidon in zaènem pobirati svojo veèerjo. Pri tem pridem do tistega starejšega možakarja. On me povpraša koliko sem potreboval do vrha in nazaj jaz pa se mu predstavim, da sem iz Maribora. V nadaljnem pogovoru mi je ojasnil da je star 59 let ter da brusnice nabira zaradi svojih problemov s prostato. Potem sva se meditirajoèe poglobila v nabiranje brusnic. V nekem trenutku se dvignem, da zravnam svoj hrbet in mimo mene cca. 15 m preleti tisti prej opisan hodnik jelen, za njim pa še eden kot da se lovita. Z druge strani prihaja možak s kavbojskim klobukom in plastiènim vedrom - oèitno za nabiranje brusnic. Obadva oèitno šokirana nad prizorom se nasmejiva eden drugemu - namreè te dve živali sta poleteli med nama dvema
. V tej izmenjavi najinih pogledov sem se samo spomnil reèi : Was fur eine schone tiere ...to je vse kar mi je prišlo on pa me je z nasmeškom pozdravil. Starejši možakar za menoj, ki je bil še vedno fokusiran v brusnce je mirno in hladno omenil, da je to njegov znanec. O tistih jelenih ni bilo niti besede
. Nadaljujemo z nabiranjem in med to aktivnostjo se nekako samodejsno postaivmo v strelce tak oda tvorimo vsi trije eno linijo
. Jaz sem bil med njima dvema in ko je kateri od njiju govoril mi ni bilo jasno ali kdo govori meni ali ona med seboj. Namreè izgubil sem vsako sled razumevanja v tej nareèni nemšèini....morda podobno kot bi Mariborèan poslušal Prekmurca
. V nekem trenutku i starejši možakar odskoèi nazaj in rahlo zavpije. Po travi je zašumelo in dalo se je videti èrna sled oz. prijazen planinski gož - tista èrna kaèa. Ja brusnic sem nabral za dva bidona - za enega pa sem že pred tem pojedel brusnic. Tako, da sem se kar dvignil in nadaljeval v lahnem teku. Nekje pod Košenjakom sem se ustavil in vzel iz nahrbtnika plastièno škatlo v kateri sem prej imel košèke sadja in sem nabral v to škatlo borovnic. In to naj bi bila moja veèerja.
Sreèanja s prijaznimi planinci in družinami. Med nabiranjem borovnic je šel mimo mene par srednjih let ( recimo mojih ) in mož me nagovori èeš kako sem cool, da bom še domov iz rekreacije ženi prinesel borovnic
.
Potem zopet Košenjak in spust do koèe. Spijem juho, ki sem si jo naredil iz vroèe vode in posušenega praha mlete zelenjave in ingverja. Potem se preobleèem in skoèim v Dravograd s kolesom po sadje za nedeljo za na pot. Pri Albancu kupim eden velik ananas, ki mi ga kao proda s popustom
( ni bil preveè svež ) se odpraivm še na sladoled in potem nazaj vzpon po tisti cesti, ki je do pol poti potrgana in nasuta na sveže z gramozom.
Oskrbnik in jaz sva si enotna da se bova to noè pa oba naspala.
Spravim se k veèerji z borovnicami in brusnicami. Za res velikoooo skledo se je nabralo obojega skupaj. In prav denilo mi je.
Zveèer ko je že tema si narežem ananas za naslednji dan in med tem pride še eden gost do šanka sicer je bil dom prazen. Ko konèam se pridružim njuni debati in še sam spijem eno pivo. Namreè debata je postala zanimiva . Možak zaène opisovat kako je z bagerjem rušil beton pri turbini na Mariborskem otoku ali Fali ne spomnim se. No kasneje še pove kako je trgal asfalt pri obnovi starega Dravskega mosta. In tako je padlo še drugo pivo. In potem neverjetno po drugem pivu sem se poèutil kot da imam maèka. Hvala Bogu tudi ta domaèin se je poslovil ker sva oba z oksrbnikom že gledala na uro zaradi spanja.
Zjutraj pospravljanje torb, sveža oblaèila in smer Pernice.
Na Pernicah pri šoli tabor s šotori. Pri cerkvi Sv. Juda Tadeja se odloèam ali naj kolo ob postanku nalsonim na reklamni plakat stranke SD ali stranke SDS ? Pa sem ga na tistega, ki je zgledal èvrstejši, da bo zdržal težo kolesa in torb ( seveda to nima nobene veze z mojo usmeritivijo ali namigom o volitvah ). Malo psrehoda okoli cerkve in bežen pogled pokopališèa in letnic smrti. Pozoren sem postal na veliko število umrlih med 30 in 40letim...
Spust v Bistriški jarek in ustavim se pri stari karavli. Namreè zavedajoè se, da sledi adrenalinski vzpon na Jernej ( adrenalinski beri - kolo na rame in nosi gor po markaciji ) sem se usedel na stopnice karavle in vzel iz bisag tisti ananas rekoè da bo kolo malo lažje
. Pametna poteza. Namreè pri tem si vzamem še karto ven in si jo med malico ogledam natanèneje. Opazim oznako vlake ( ne veš ali je vlaka ali cesta ) na AUT strani, ki pripelje do asfaltne ceste iz katere se potem odcepi planinska pot 560 prav na vrh Jerneja...In to je to...Vmes pride še eden domaèin z vijolièasto roko in brez dveh prstov. Pade debata in obdarjen sem še z nekaj zanimivimi zgodbami iz èasa ko je še bila tukaj JNA karavla on pa rezervist tik pod svojim domom.
No še njega povprašam o tej gozdni cesti na vrh Jerneja na AUT strani.
Yesss, potrdi mi smer in to je to. Tako sem odkolesaril praktièno pod vrh Jerneja veliko hitreje kot sem raèunal da bom moral kolo nositi.
No ene 10 do 16 minut nošnje kolesa se nisem mogel izogniti. Na Jerneju tej lepi toèki èudna scena. Bosanska glasba na ves glas in razrit teren...niè kaj v duhu Kozjaka še zdaleè pa ne tako mirno in prvobitno kot na AUT strani Kozjaka ali morda pred leti tukaj na tem mestu.
Spusti pod Bricnikov vrh in nošnja kolesa od mostièka èez potok nvkreber proti Bricnikovemu vrhu. Še eden pogled na vrh Golice potem pa v smeri Treh Kraljev in Radelpassa. Vzpon na Kapunar - ne vem ampak tokrat sem spet dobil vtis da po cesti veliko ugodneje prideš na vrh kot po markaciji - glede na dejstvo da lahko teèeš v enotnem ritmu. Spust proti Hubenlentzu. Tam sreèam planinski par, kjer mi mož ni verjel da sem dan prej še na Speikkkoglu in da sem do sem prišel s komibnacijo kolesa in teka
. NA Pankraciju zamalo da sem zamudil žegen. Ampak lahko sem si le konèno uspel pogledati notranjost skromne cerkve. Potem spust na bivši mejni prehod Oberhaag in nadaljevanje proti Kapli. Tukaj so me zaèele osvajati sladke robide vse do Kaple. Na pašnikih pred Kaplo s panoramskim pogledom na Avstrijsko Toskano so me razoèarali ker sem se nadejal , da si bom tam nabral spotoma robid za veèerjo doma. PA so vse posekali in požgali ( Klopotec
pri naslendjem preèenju Kozjaka ne raèunaj na robide pred Kaplo
). Ja zaèel sem pogledovati na uro.
Za ta dan sem imel v naèrtu pravzprav nisem imel naèrta...želel sem samo ob 20h ujeti da grem v kino gledat film o Bob Dylanu...
Ja pa je lepo šlo po naèrtu. Celo sem si privošèil še sliv na tistem drevoredu sadnega drevja do bivšega mejnega prehod Schlossberg.
Pa mi je tik pod Sv. Duhom šla zraènica. Test mojih živcev in poslovil se z Bob Dylnaom vsaj za nedeljo. Hkrati pa aosciacija 7 ali 8 let nazaj ko sem prviè delal K24 in sem po tisti krajši poti do doma pod Peco pri gostilni Škrubi potem ko sem prišel na tim. Peske v temi pogledoval kje sem in stal z nogami v kupih neke jalovine in si pel Like a Rolling Stone od Bob Dylana...
Spust iz Sv. Duha in poslednji sicer zanemarljiv vzpon po asfaltu nakontorlno toèko Žavcarjev vrh in spust v Bresternico in na pizzo pri Sidru. Ki se mi je pa danes obrnila
...
Ležerno prikolesarim v center mesta . Betonske zgradbe in malo kulturnega šoka. V temi grem mimo pritliènega okna kjer za roletami stoji starjša ženska oseba. Iz stanovanja se sliši vpitje kot da bi bila televzija na glas. Šele po gibanju silhuet za razmaknjenimi roletami si razložim da gre za razburjene glasove nedeljskega veèernega prepira.
Ja to je to - sedaj pa v enem dahu...da bo le vreme...
ob hkratnem uživanju v lepotah narave 
.
