Hrib moram imet, ta mi je edini najbližji.
Vsak dan moram it, to mi je v krvi.
Pa še dohtarji pravjo, da je prav tako.

( ma, vem to tudi brez njih

)
Pot je pot, pač. Jo imam z dodatkom krasnih razgledov skoraj čez celotno pot. In točno vem, kam stopit.
Tudi mojmu srčnemu domačini pravjo Sveti križ.
Na vrhu je vpisna knjiga, ki mi sproti vsak dan pravi, kolk sem pridna.
Vse je super, na vrhu sem zadovoljna vsak dan, vsakič zmagam.
In zakaj si tega ne bi privoščila vsak dan? Če imam na dlani...
Lahko bi šla tudi vsak dan na Čaven, denimo, a bi me za tak srčni čakalo še dodatnih 5 km. Je teh dobrih 10km čist zadosti.
Pa tudi videna sem bolj... pa s tem še koga povlečem not...

Kar je tudi fejst. ( Silvanca me npr. vsake kvarte čaka na oknu v Žabljah, ko me vidi, se obuje v covate in gre z mano )
No, sej, za kakšne spremembe pa sem tudi dojemljiva.... občasno. Moram pa za to sest v avto.
Važno, da se miga.
