- 17 Nov 2007, 15:17
#110510
Kako priti iz Ljubljane na Triglav po Sredogorju. Odgovor med drugim daje spodnji zemljevid.
Vir: Kompass, Verlags-NR 349, Alpen.
Iz Škofje Loke do Vodiške planine
Škofja Loka je križišče številnih pohodnih poti, kajti iz vseh strani je obdana s hribi. Le-ti nas lahko "odpeljejo" proti Ljubljani, Primorski, Gorenjski ipd. Zakaj ne bi šli iz Škofje Loke proti Triglavu po najkrajši poti? Na pot sem se odpravil s prijateljem.
To je bil najin namen, ko sva se še v temi podala iz škofjeloške avtobusne postaje skozi stari del Škofje Loke proti Trnjem.
Če je stari del Škofje Loke zelo mestno okolje, so Trnje vaško naselje pod Križno goro. Tu se pojavijo planinske oznake Loške planinske poti.
Potrebno jim je slediti, če želimo priti na pravo pot, ki vodi proti Križni gori. Najprej sva se sprehodila po ravnini čez travnike po kolovozni poti, doker nisva prišla do potoka, kjer sva šla čez majhen lesen most naravnost v strmino na gozdno pot, ki vodi skozi gozd do cerkve Sv. Križa.
Od cerkve sva se odpravila po makedamski poti do vasi Križna gora, kjer sva se ustavila v gostilni pri Boštjanu. Gostilna je bila zaprta, zato sva za kratek čas posedala na klopcah pred gostilno, opazovala Škofjo Loko pod nama, nekaj pojedla.
Pot naju je vodila proti Planici. Ko sva dospela do Planice, sva si ogledovala macesne v njihovih rumenih barvah. Že zunaj vasi sva se ustavila pri partizanskem spomeniku, ki je obveščal o smrti narodnega heroja Staneta Žagarja. V nadaljevanju najine poti sva šla še mimo nekaj podobnih spomenikov, ki so pričali o drugi svetovni vojni in njenih žrtvah.
Hodila sva naprej po gozdni poti, dokler nisva prišla do še ene gostilne na Čepuljah. Tudi ta je bila zaprta. Odpiralni čas na vratih je opozarjal, da jo odprejo ob 12 uri. Obe gostilni sta lepi zgradbi, ki sta lepo "vkljopljeni" v svoje okolje s svojo belo podobo.
Iz Čepulj vodi udobna makedamska pot, ponekod tudi gozdna proti Sv. Mohorju, ki sva jo prehodila v naslednji uri.
Na Mohorju sva se spustili po asfaltni ali makedamski poti proti Podblici. Po tem delu poti je enostavno hoditi, kajti vseskozi nas spremljajo oznake Loške planinske poti. Pot naju je vodila pretežno po gozdni poti, doker nisva dospela do lične kapelice, kjer so naju oznake usmerile navzdol iz Loške planinske poti proti Podblici.
Že sva se namenila proti tej vasi, ko sva srečala prijatelja na kolesu, ki naju je opozoril, da ne smeva iti v to vas, ampak na asfaltno cesto nad nama, ki vodi proti Kropi. Nisva se želela vračati po poti, ampak sva šla navkreber po bližnici na to pot nad nama. Za kratek čas sva hodila resnično v veliko strmino. Ko sva stopila na njo, je bil korak zopet lažji. Nad nama sva opazovala bele skale visoko v gozdu. Kasneje sva opazila smerokaz, ki je "izdal" ime tega hribovja. Imenoval se je Bela peč. Cesta naju je pripeljala do vasi Jamnik, kjer sva se malo pred cerkvijo Sv. Primoža povzpela navkreber v gozd, kajti želala sva priti do Vodiške planine, najine želene končne točke pohoda tega dne.
Kar nekaj časa sva hodila navzgor po hribu, dokler se ni teren poravnal za nekaj časa. Hodila sva po gozdnih poteh. Pot se je zopet neizrazito pričela dvigovati proti Zidani skali. Po teži koraka je bilo čutiti, da se dvigujeva, čeprav prave strmine ni bilo opaziti. Prišla sva do sedla, kjer je bil napis Zidana skala, še malo bolj naprej nekaj ožganih debel. Nato pa se je teren prevesil v prepad. In zelo globoko v dolini je bilo opaziti vas Kropo. Še malo se je bilo potrebno vzpeti, da sva prišla do Črnega vrha, ki je najvišji vrh Jelovice. Od tu se je bilo potrebno samo še spustiti proti Vodiški planini. Ko sva dospela do plavo rumenih markacij Kurirjev in vezistov, naju je usmerila masivna lesena puščica za 90 stopinj desno najine smeri hoje. Kar malo presenetljivo, ker meni osebno bi bilo bolj logično iti naprej. A kasneje sva videla, da sva šla v pravo smer, kajti po strmini sva se spustila do Vodiške planine.
Na Vodiški planini je bila koča odprta. Prijatelj je vstopil, mene pa je pritegnila tabla, na kateri so bili označeni partizanski dogodki iz 2. svetovne vojne. Na drugi strani je bila druga informativna tabla s povsem drugo vsebino, in sicer o bio sistemu tega področja. Presenetila me je informacija, kako ptice v teh krajih moti človeški hruh, in da porabijo veliko energije, ko bežijo pred tem hrupom. Potem jim pa zmankjuje energije za mrzlo zimo. Tudi midva sva potrebovala še nekaj energije, da sva se spustila proti Kamni gorici, kjer sva se odpeljala z avtobusom proti Radovljici in naprej proti domu.
Pohod je bil zanimiv, ker sem lahko opazoval okolico svojega domačega kraja v zadnjem delu poti. Tudi vreme nama je bil sorazmerno naklonjen, ker so bile temperature ravno pravšnje. Morda samo pogled ni bil najbolj čist, ker so bili nekoliko bolj oddaljeni kraji v rahli meglici.
Pohod iz Vodiške planine do Bohinjske Bele
Pogorje Jelovica se vzpenja na desnem bregu reke Save vse iz Kranja, proti Podnartu, Kropi, Radovljici in Bledu. To pogorje sem opazoval mnogokrat iz svojega rojstnega kraja Strahinj. Vedno sem se spraševal, kako izgleda, če hodiš po tem pogorju. Krepila se mi je želja, da naredim pohod po tem terenu. Prišla je oktobrska nedelja, ko sem uresničil to svojo željo.
V lepem sončnem vremenu sva s prijateljem Mihaelom krenila iz avtobusne postaje v Kamni gorici proti Vodiški planini, po trasi, kjer poteka tudi gorski tek na Vodiško planino. Po naključju smo se srečali s Tomažem Zupančičem, ki vodi atletsko društvo Olimpik in prireja tek po Ulicah Krope in prej omenjeni gorski tek. Ideja je tudi, da bi organiziral tekmovanje v nordijski hoji na Vodiško planino poleg gorskega teka, kar bi bila prva taka prireditev v Sloveniji.
Tomaž je odstranil trakove in druge napise, ki so usmerjali po progi. Do Vodiške planine smo potrebovali okoli 1ure in pol, glede na to, da je Tomaž še pobiral smerokaze. Ko smo prišli iz iglastega gozda v bližino Partizanskega doma na Vodiški planini nas je pozdravil sončen oktobrski dan, ki pa je bil dokaj hladen zaradi skoraj prekritega severnega vetra. Prav bi prišle rokavice, ki jih je žal Mihael pustil v avto, jaz jih pa sploh nisem vzel s seboj. Človeka preseneti nenadna sprememba vremena. Pri koči sva iskala informacije o najini poti iz Vodiške planine do Bohinjske bele, kje naj hodima, koliko časa je potrebno hoditi ipd. Skupina pohodnikov nama je potrdila, da obstaja primerna pot, kar sva lahko razbrala tudi iz zemljevida.
Kmalu sva se podala iz Vodiške planine proti Goški ravni po lepi makedamski poti. Ko že več nisva vedela točno kje sva, so naju usmerili smerokazi proti Goški ravni. Na tem mestu sva zagledala tudi markacije Poti kurirjev in vezistov, ki so vodile v nasprotno smer, proti Soriški planini. Zopet sva hodila po široki makedamski gozdni poti, dokler nisva prispela do vikendov v Razpoku. Dokaj kmalu sva dosegla vikende v okolici Goške ravni, kjer sva posedela za lično mizo okrašeno z okrasnimi bučami. Tu so se mimo naju peljala dva kolesarja in kolesarka, ki sva jih informativno vprašala, iz kje so se pripeljali. Prišli so iz Radovljice in so zopet potrdili, da lahko od tu prideva do Bohinjske bele.
Kmalu sva naredila še par sto metrov, da sva prispela do lovske koče na Goški ravni.
Tu sva imela kosilo in še zadnji informativni sestanek z upraviteljem koče, kje bi bilo dobro iti do Kupljenika. Kolebala sva med dvema variantam, eno mimo Čmarjeve planine, planine Vršana, kjer bi prišla do markirane poti za Babji zop in navzdol do Kupljenika. Druga pa naju bi vodila preko Taleža do Kupljenika. Hotela sva iti mimo še ene koče, zato sva izbrala slednjo. Kar dolgo časa sva se spuščala po makedamu proti Lipnici. Mimo naju je šlo kar nekaj avtomobilov. Nestrpno sva čakala odcep proti Lovski koči na Taležu, do katere sva tudi prispela. Iz makedamske poti sva zavila levo, kjer naju je usmerjala tabla proti koči, pisalo pa je tudi panorama. Ker sem bil že pri tej koči, sem imel v spominu to panoramo. Vendar pot je bila zelo nenavadna do tja, bila je zelo ravninska. Kako je potem možna panorama, če se ne vzpnemo na noben vrh. Tik pred kočo sva srečala gospoda, katerega sva vprašala, kje je lovska koča. Odgovoril nama je, nekaj sto metrov naprej. Ali je panorama pri koči, sem ga vprašal, ker se mi je zdelo, da sva sredi gozda. Pritrdil nama je. Ko sva prišla do koče, sva zagledala lep pogled na Bled in njegovo okolico.
Zanimiv pogled. Mihael je naročil čaj, jaz pa sem si ogledoval zemljevid, kako priti do Kupljenika. Zdelo se mi je, da bova morala iti po poti, kjer sem že nekoč prej 2 krat tekel gorski tek iz Ribnega na Talež. Pri vikendu nama je to res potrdil starejši gospod. Hrabro sva se podala naprej, vedoč, da sem jaz že tekel po tem delu. Najprej sva se strmo vzpela na vrh z imenom Tolsti vrh. Pot je bila markirana z oranžnimi pikami, kot je bilo prikazano na zemljevidu. Začudil so naju tudi strma pobočja proti Bledu, kajti iz povsem ravne pokrajine sva prišla v strme grape. Ko sva prišla do table, ki naju je med drugim usmerjala do Sela in Kupljenika. Po strugi hudournika sva se spustila proti Kupljeniku. Pot se je vila po strmem gozdnatem pobočju, dokler nisva prispela do še hujše struge hudournika, ki sva ga s težavo prečila, kajti hoditi sva morala po strmem "zlizanem" pobočju, na srečo kratek del, dokler nisva prispela do "zajle", ki pa je bila zelo slabo pritrjena v tla.
Vendar, ko sva prišla do nje, je bila pot že dokaj normalna, da sva lahko prišla do gorske vasice pod Babjim zobom. Tu se je odprl lep pogled proti Julijskim alpam, Karavankam in Savinjskim alpam.
Po asfaltni cesti sva se spustila do ceste Bohinjska bistrica - Bled in nato sva pešačila kakšen kilometer do središča Bohinjske bele, kjer sva imela pred gostilno Rot tudi avtobusno postajo. Avtobus sva počakala v gostilni Rot, kjer sva večerjala. Imajo zelo okusno hrano.
Teren, po katerem sva hodila, je zelo primeren za nordijsko hojo. Ta tehnika naredi hojo zanimivo. Iz hoje naredi nekaj bolj privlačnega, upoštevajoč še dodatne koristi kot je krepitev različnih mišičnih skupin: rok, trebušnih mišic, ramenskega obroča ipd.
p.s.: Še nekaj statistike: ocenjena dolžina = 25 km, čas hoje = 8 ur
Pohod iz Bohinjske Bele do Pokljuke (Penzion Jelka)
Bohinjska Bela leži nad dolino Save Bohinjke. Gre za slikovit kraj, kjer je na eni strani savinega bregu Jelovica z Babjim zobom kot izstopajočim vrhom. Na drugi strani Save proti Severu pa se vzpenja pokljuška planota z Julijskimi alpami v ozadju. Sama vas je stisnena med hudournike in začetek pokljuške planote in večinoma leži na rahlem bregu. Ko se teren strmo dvigne, je pa tudi konec vasi. Skozi to vas gre proga iz Bohinja proti Bledu. To se zgodi že skoraj na koncu vasi.
Če želimo priti po Sredogorju iz Ljubljane na Triglav, je ta vas idealna točka za nadaljevanje poti proti slovenskemu najvišjemu vrhu. Markirana pot teče iz Zake pri Bledu na Pokljuku. Iz Bohinjske Bele ne gre nobena markirana pot proti Pokljuki, ampak samo proti Galetovcu. Če želi pohodnik priti na Pokljuku mora priti nekoliko višje na prej omenjeno pot. Pred tem lahko hodi po markirani poti za Galetovec, vendar mora na primernem mestu stopiti iz nje, iti nekaj časa po gozdnih poteh proti planini Rčitno, kjer bo našel markirano pot Zaka - Pokljuka.
Mi smo izbrali eno izmed variant, ki nas je pripeljala na dobro označeno pot Zaka-Pokljuka. Šli smo skozi Bohinjsko Belo, kjer je bilo v naši smeri hoje, kar težko najti javno pot proti Slamnikom oz. Galetovecu. Hitro se znajdeš na privatnem dvorišču. Ko imamo vas za seboj se prično po asfaltni pot vzpenjati proti Slamnikom in Galetovecu. Po pol ure hoje pridemo do prvih hiš, kjer lahko opazimo usmerjevalne table za prej omenjene kraje. Kmalu se konča asfalt in pridemo na makedamsko pot, ki nas odpelje sorazmerno strmo proti kmetiji Laznik.
Na tej točki se teren odpre. Na vidiku so strmejša pobočja, poraščena z gosto travo, ki je v pozno jesenskem času že bolj rjavkaste barve. Ko pridemo do razpotja, kjer opazimo smerokaz Slamniki, Galetovec, Rčitno, Bjovov rot in na vrhu v les vklesane oči, nos in usta, smo mi zavili desno, z namenom, da pridemo na Rčitno, kjer je tudi markirana pot za Pokljuko.
Tu smo že hodili pred nekaj leti. Povzpeli smo se do kolibe z napisom Bjovov hram, kjer je očitno tudi Bjovov rot. Po kratkem vzponu smo po izkušnjah pričeli iskati pot za Rčitno, ki pa je na tistem mestu dovolj skrita, da jo pohodnik enostavno ne najde. Tu lahko opazujemo blejsko jezero in njegovo bližnjo in daljno okolico.
Na žalost tokrat nismo šli po načrtovani poti do Rčitna, ampak smo zavili na sosednjo pot, tako da smo hodili po okolju, ki smo ga prvič videli. Šli smo mimo osamljenih kmetij v značilnem alpskem slogu. Vseskozi pa smo opazovali Bled z gradom in jezerom in naredili tudi nekaj bolj privlačnih fotografij na naši poti. Malo višje na poti smo opazili markacije, ki so po našem mnenju vodile na Galetovec. Glede na to, da nismo nikjer videli področja, ki bi bil primeren za večjo planino, smo intuitivno zavili za 90 stopinj iz te poti, najprej proti glasu motork in ljudi, da bi jih vprašali, kje pridemo na Rčitno. Ker je bila pot razmejana od koles različnih gozdarskih vozil, hoja ni bila najbolj prijetna. Pot nas je vodila mimo gozdarjev, ker se je izza dreves videla njihova mehanizacija. Bolj na srečo smo šli naprej po tem kolovozu, dokler nismo prišli do lepih vikendov, ki so značilni za Rčitno. Najprej nismo prepoznalni Rčitno. Ko smo prišli do smerokaza za Pokljuko - Šport hotel, je bilo jasno, da smo na markirani poti. Tudi spomin nas je opozarjal, da smo tu že hodili.
Po krajšem počitku na klopci pred hišo, kjer je na hišni tablici pisalo Slamniki, ki so resnično vas z malo vikendi na zelo širokem področju, smo nadaljevali pot proti planini Berjanca, kjer smo nekoč začeli vijuganje po zatrniških strminah. Verjetno je v tem delu najstrmejši del celotnega pohoda, kajti tu dobimo večji del višinjske razlike. Posebno, ko pridemo na široko makedamsko gozdno pot, ki pelje proti Bohinju, se prične pot kratko strmo vzpenjati. Nato strmina nekoliko popusti, gremo mimo nekaj koč oz. vikendov, ki so v boljšem ali slabšem stanju.
Potrebno je tudi nekaj telovadbe, da gremo mimo podrtih debel. Na koncu le stopimo na prelaz, kjer zagledamo razpadajočo izstopno postajo smučarske proge Berjanca. Pogled nam pa seže tudi proti Triglavskemu narodnemu parku. Za mene je bil zanimiv vrh v obliki zoba, ki se vidi tudi iz Kranja. Prijatelj je predvideval, da je to Debela peč, mislim pa, da je verjetno kakšen vrh na njegovi desni strani npr. Veliki vrh, Vošni vrh ipd. Človeku pa vstanejo v spominu visokorasle, ozke smreke, ki se dvigujejo v nebo. V njih vidi človek odraz zdravja narave.
Od tu naprej gre pot še vedno navzgor, vendar večinoma manj strmo kot v prej opisanem delu. Povzpnemo in v končnem delu se spustimo na Rečiško planino, ki v tem delu razbija monotonost gozdne pokrajine.
Nenadoma se pred nami pojavijo travniki, popašeni s strani krav, s planšarskimi kočami kot sestavnem delu planine. Zopet smo si privoščili kratek počitek v eni izmed prej opisanih kolib. Tu smo že visoko na pokljuški planoti, zato se ni potrebno veliko vzpenjati oz. spuščati. Tu je potrebno priti do Šport hotela oziroma v našem primeru do gostišča Jelka. Hodili smo po makedamskih, gozdnih poteh do Grajske planine, dalje proti pokljuškemu barju, dokler nismo stopili na široko makedamsko pot, ki vodi do Šport hotela in gostišča Jelka.
Mi smo kmalu zavili na gozdno pot, ki je bila zopet na nekaterih mestih razbrzdana od gozdarske mehanizacije. Pot se je slabo uro rahlo vzpenjala , ko smo zagledali prve vikende Goreljka. Na tem mestu je zraslo resnično veliko bolj ali manj razkošnih vikendov, ki so v lasti ljudi ali podjetij.
Gremo tudi mimo privlačne manjše cerkvice, partizanskega spominika iz NOB, dokler se ne povzpnemo do penziona Jelka.
Od tu je še nekaj sto metrov do Šport hotela. V penzionu lahko dobimo pijačo, hrano in morda tudi prenočišče.
Na poti od Ljublane do Triglava po sredogorju je bila to prva bolj alpska etapa, ki je uvod v edino pravo planinsko turo iz penziona Jelka do vrha Triglava. Ta etapa bo sledila v bodočnosti. Mi smo se odpravili po isti poti nazaj proti Bohinjski Beli. Pri Rčitnem smo zopet iskali nekoč že znano pot proti Bohinjski Beli. Šli smo tudi mimo kolibe, kjer smo točno vedeli, da smo se nekoč vzpeli iz Bohinjske Bele nai Rčitno.
A ni bilo nobene poti navzdol, samo hudornik na dnu in strmo gozdno pobočje. Nismo imeli hrabrosti, da bi se po brezpotju spustili do potoka Belica in nato proti Bohinjski Beli. Na zemljevidu smo potem videli, da se odcepi še ena pot nižje proti Bohinjski Beli. Bolj na pamet smo šli po njej, ko smo jo ozrli. V nadaljevanju smo se veliko plazili pod podrtimi drevesi, pot je bila slabo izrazita, da smo ugibali ali je produkt vode ali človeškega dela. Na koncu je prevladovala zadnja teza. Na našo srečo nas je pripeljalja na travnike, v bližino kmetije Laznik. Od tu pa ni bil problem priti do Bohinjske Bele. Vendar taka pot utrudi še tako kondijsko pripravljenega pohodnika.
Vir: Kompass, Verlags-NR 349, Alpen.
Iz Škofje Loke do Vodiške planine
Škofja Loka je križišče številnih pohodnih poti, kajti iz vseh strani je obdana s hribi. Le-ti nas lahko "odpeljejo" proti Ljubljani, Primorski, Gorenjski ipd. Zakaj ne bi šli iz Škofje Loke proti Triglavu po najkrajši poti? Na pot sem se odpravil s prijateljem.
To je bil najin namen, ko sva se še v temi podala iz škofjeloške avtobusne postaje skozi stari del Škofje Loke proti Trnjem.
Če je stari del Škofje Loke zelo mestno okolje, so Trnje vaško naselje pod Križno goro. Tu se pojavijo planinske oznake Loške planinske poti.
Potrebno jim je slediti, če želimo priti na pravo pot, ki vodi proti Križni gori. Najprej sva se sprehodila po ravnini čez travnike po kolovozni poti, doker nisva prišla do potoka, kjer sva šla čez majhen lesen most naravnost v strmino na gozdno pot, ki vodi skozi gozd do cerkve Sv. Križa.
Od cerkve sva se odpravila po makedamski poti do vasi Križna gora, kjer sva se ustavila v gostilni pri Boštjanu. Gostilna je bila zaprta, zato sva za kratek čas posedala na klopcah pred gostilno, opazovala Škofjo Loko pod nama, nekaj pojedla.
Pot naju je vodila proti Planici. Ko sva dospela do Planice, sva si ogledovala macesne v njihovih rumenih barvah. Že zunaj vasi sva se ustavila pri partizanskem spomeniku, ki je obveščal o smrti narodnega heroja Staneta Žagarja. V nadaljevanju najine poti sva šla še mimo nekaj podobnih spomenikov, ki so pričali o drugi svetovni vojni in njenih žrtvah.
Hodila sva naprej po gozdni poti, dokler nisva prišla do še ene gostilne na Čepuljah. Tudi ta je bila zaprta. Odpiralni čas na vratih je opozarjal, da jo odprejo ob 12 uri. Obe gostilni sta lepi zgradbi, ki sta lepo "vkljopljeni" v svoje okolje s svojo belo podobo.
Iz Čepulj vodi udobna makedamska pot, ponekod tudi gozdna proti Sv. Mohorju, ki sva jo prehodila v naslednji uri.
Na Mohorju sva se spustili po asfaltni ali makedamski poti proti Podblici. Po tem delu poti je enostavno hoditi, kajti vseskozi nas spremljajo oznake Loške planinske poti. Pot naju je vodila pretežno po gozdni poti, doker nisva dospela do lične kapelice, kjer so naju oznake usmerile navzdol iz Loške planinske poti proti Podblici.
Že sva se namenila proti tej vasi, ko sva srečala prijatelja na kolesu, ki naju je opozoril, da ne smeva iti v to vas, ampak na asfaltno cesto nad nama, ki vodi proti Kropi. Nisva se želela vračati po poti, ampak sva šla navkreber po bližnici na to pot nad nama. Za kratek čas sva hodila resnično v veliko strmino. Ko sva stopila na njo, je bil korak zopet lažji. Nad nama sva opazovala bele skale visoko v gozdu. Kasneje sva opazila smerokaz, ki je "izdal" ime tega hribovja. Imenoval se je Bela peč. Cesta naju je pripeljala do vasi Jamnik, kjer sva se malo pred cerkvijo Sv. Primoža povzpela navkreber v gozd, kajti želala sva priti do Vodiške planine, najine želene končne točke pohoda tega dne.
Kar nekaj časa sva hodila navzgor po hribu, dokler se ni teren poravnal za nekaj časa. Hodila sva po gozdnih poteh. Pot se je zopet neizrazito pričela dvigovati proti Zidani skali. Po teži koraka je bilo čutiti, da se dvigujeva, čeprav prave strmine ni bilo opaziti. Prišla sva do sedla, kjer je bil napis Zidana skala, še malo bolj naprej nekaj ožganih debel. Nato pa se je teren prevesil v prepad. In zelo globoko v dolini je bilo opaziti vas Kropo. Še malo se je bilo potrebno vzpeti, da sva prišla do Črnega vrha, ki je najvišji vrh Jelovice. Od tu se je bilo potrebno samo še spustiti proti Vodiški planini. Ko sva dospela do plavo rumenih markacij Kurirjev in vezistov, naju je usmerila masivna lesena puščica za 90 stopinj desno najine smeri hoje. Kar malo presenetljivo, ker meni osebno bi bilo bolj logično iti naprej. A kasneje sva videla, da sva šla v pravo smer, kajti po strmini sva se spustila do Vodiške planine.
Na Vodiški planini je bila koča odprta. Prijatelj je vstopil, mene pa je pritegnila tabla, na kateri so bili označeni partizanski dogodki iz 2. svetovne vojne. Na drugi strani je bila druga informativna tabla s povsem drugo vsebino, in sicer o bio sistemu tega področja. Presenetila me je informacija, kako ptice v teh krajih moti človeški hruh, in da porabijo veliko energije, ko bežijo pred tem hrupom. Potem jim pa zmankjuje energije za mrzlo zimo. Tudi midva sva potrebovala še nekaj energije, da sva se spustila proti Kamni gorici, kjer sva se odpeljala z avtobusom proti Radovljici in naprej proti domu.
Pohod je bil zanimiv, ker sem lahko opazoval okolico svojega domačega kraja v zadnjem delu poti. Tudi vreme nama je bil sorazmerno naklonjen, ker so bile temperature ravno pravšnje. Morda samo pogled ni bil najbolj čist, ker so bili nekoliko bolj oddaljeni kraji v rahli meglici.
Pohod iz Vodiške planine do Bohinjske Bele
Pogorje Jelovica se vzpenja na desnem bregu reke Save vse iz Kranja, proti Podnartu, Kropi, Radovljici in Bledu. To pogorje sem opazoval mnogokrat iz svojega rojstnega kraja Strahinj. Vedno sem se spraševal, kako izgleda, če hodiš po tem pogorju. Krepila se mi je želja, da naredim pohod po tem terenu. Prišla je oktobrska nedelja, ko sem uresničil to svojo željo.
V lepem sončnem vremenu sva s prijateljem Mihaelom krenila iz avtobusne postaje v Kamni gorici proti Vodiški planini, po trasi, kjer poteka tudi gorski tek na Vodiško planino. Po naključju smo se srečali s Tomažem Zupančičem, ki vodi atletsko društvo Olimpik in prireja tek po Ulicah Krope in prej omenjeni gorski tek. Ideja je tudi, da bi organiziral tekmovanje v nordijski hoji na Vodiško planino poleg gorskega teka, kar bi bila prva taka prireditev v Sloveniji.
Tomaž je odstranil trakove in druge napise, ki so usmerjali po progi. Do Vodiške planine smo potrebovali okoli 1ure in pol, glede na to, da je Tomaž še pobiral smerokaze. Ko smo prišli iz iglastega gozda v bližino Partizanskega doma na Vodiški planini nas je pozdravil sončen oktobrski dan, ki pa je bil dokaj hladen zaradi skoraj prekritega severnega vetra. Prav bi prišle rokavice, ki jih je žal Mihael pustil v avto, jaz jih pa sploh nisem vzel s seboj. Človeka preseneti nenadna sprememba vremena. Pri koči sva iskala informacije o najini poti iz Vodiške planine do Bohinjske bele, kje naj hodima, koliko časa je potrebno hoditi ipd. Skupina pohodnikov nama je potrdila, da obstaja primerna pot, kar sva lahko razbrala tudi iz zemljevida.
Kmalu sva se podala iz Vodiške planine proti Goški ravni po lepi makedamski poti. Ko že več nisva vedela točno kje sva, so naju usmerili smerokazi proti Goški ravni. Na tem mestu sva zagledala tudi markacije Poti kurirjev in vezistov, ki so vodile v nasprotno smer, proti Soriški planini. Zopet sva hodila po široki makedamski gozdni poti, dokler nisva prispela do vikendov v Razpoku. Dokaj kmalu sva dosegla vikende v okolici Goške ravni, kjer sva posedela za lično mizo okrašeno z okrasnimi bučami. Tu so se mimo naju peljala dva kolesarja in kolesarka, ki sva jih informativno vprašala, iz kje so se pripeljali. Prišli so iz Radovljice in so zopet potrdili, da lahko od tu prideva do Bohinjske bele.
Kmalu sva naredila še par sto metrov, da sva prispela do lovske koče na Goški ravni.
Tu sva imela kosilo in še zadnji informativni sestanek z upraviteljem koče, kje bi bilo dobro iti do Kupljenika. Kolebala sva med dvema variantam, eno mimo Čmarjeve planine, planine Vršana, kjer bi prišla do markirane poti za Babji zop in navzdol do Kupljenika. Druga pa naju bi vodila preko Taleža do Kupljenika. Hotela sva iti mimo še ene koče, zato sva izbrala slednjo. Kar dolgo časa sva se spuščala po makedamu proti Lipnici. Mimo naju je šlo kar nekaj avtomobilov. Nestrpno sva čakala odcep proti Lovski koči na Taležu, do katere sva tudi prispela. Iz makedamske poti sva zavila levo, kjer naju je usmerjala tabla proti koči, pisalo pa je tudi panorama. Ker sem bil že pri tej koči, sem imel v spominu to panoramo. Vendar pot je bila zelo nenavadna do tja, bila je zelo ravninska. Kako je potem možna panorama, če se ne vzpnemo na noben vrh. Tik pred kočo sva srečala gospoda, katerega sva vprašala, kje je lovska koča. Odgovoril nama je, nekaj sto metrov naprej. Ali je panorama pri koči, sem ga vprašal, ker se mi je zdelo, da sva sredi gozda. Pritrdil nama je. Ko sva prišla do koče, sva zagledala lep pogled na Bled in njegovo okolico.
Zanimiv pogled. Mihael je naročil čaj, jaz pa sem si ogledoval zemljevid, kako priti do Kupljenika. Zdelo se mi je, da bova morala iti po poti, kjer sem že nekoč prej 2 krat tekel gorski tek iz Ribnega na Talež. Pri vikendu nama je to res potrdil starejši gospod. Hrabro sva se podala naprej, vedoč, da sem jaz že tekel po tem delu. Najprej sva se strmo vzpela na vrh z imenom Tolsti vrh. Pot je bila markirana z oranžnimi pikami, kot je bilo prikazano na zemljevidu. Začudil so naju tudi strma pobočja proti Bledu, kajti iz povsem ravne pokrajine sva prišla v strme grape. Ko sva prišla do table, ki naju je med drugim usmerjala do Sela in Kupljenika. Po strugi hudournika sva se spustila proti Kupljeniku. Pot se je vila po strmem gozdnatem pobočju, dokler nisva prispela do še hujše struge hudournika, ki sva ga s težavo prečila, kajti hoditi sva morala po strmem "zlizanem" pobočju, na srečo kratek del, dokler nisva prispela do "zajle", ki pa je bila zelo slabo pritrjena v tla.
Vendar, ko sva prišla do nje, je bila pot že dokaj normalna, da sva lahko prišla do gorske vasice pod Babjim zobom. Tu se je odprl lep pogled proti Julijskim alpam, Karavankam in Savinjskim alpam.
Po asfaltni cesti sva se spustila do ceste Bohinjska bistrica - Bled in nato sva pešačila kakšen kilometer do središča Bohinjske bele, kjer sva imela pred gostilno Rot tudi avtobusno postajo. Avtobus sva počakala v gostilni Rot, kjer sva večerjala. Imajo zelo okusno hrano.
Teren, po katerem sva hodila, je zelo primeren za nordijsko hojo. Ta tehnika naredi hojo zanimivo. Iz hoje naredi nekaj bolj privlačnega, upoštevajoč še dodatne koristi kot je krepitev različnih mišičnih skupin: rok, trebušnih mišic, ramenskega obroča ipd.
p.s.: Še nekaj statistike: ocenjena dolžina = 25 km, čas hoje = 8 ur
Pohod iz Bohinjske Bele do Pokljuke (Penzion Jelka)
Bohinjska Bela leži nad dolino Save Bohinjke. Gre za slikovit kraj, kjer je na eni strani savinega bregu Jelovica z Babjim zobom kot izstopajočim vrhom. Na drugi strani Save proti Severu pa se vzpenja pokljuška planota z Julijskimi alpami v ozadju. Sama vas je stisnena med hudournike in začetek pokljuške planote in večinoma leži na rahlem bregu. Ko se teren strmo dvigne, je pa tudi konec vasi. Skozi to vas gre proga iz Bohinja proti Bledu. To se zgodi že skoraj na koncu vasi.
Če želimo priti po Sredogorju iz Ljubljane na Triglav, je ta vas idealna točka za nadaljevanje poti proti slovenskemu najvišjemu vrhu. Markirana pot teče iz Zake pri Bledu na Pokljuku. Iz Bohinjske Bele ne gre nobena markirana pot proti Pokljuki, ampak samo proti Galetovcu. Če želi pohodnik priti na Pokljuku mora priti nekoliko višje na prej omenjeno pot. Pred tem lahko hodi po markirani poti za Galetovec, vendar mora na primernem mestu stopiti iz nje, iti nekaj časa po gozdnih poteh proti planini Rčitno, kjer bo našel markirano pot Zaka - Pokljuka.
Mi smo izbrali eno izmed variant, ki nas je pripeljala na dobro označeno pot Zaka-Pokljuka. Šli smo skozi Bohinjsko Belo, kjer je bilo v naši smeri hoje, kar težko najti javno pot proti Slamnikom oz. Galetovecu. Hitro se znajdeš na privatnem dvorišču. Ko imamo vas za seboj se prično po asfaltni pot vzpenjati proti Slamnikom in Galetovecu. Po pol ure hoje pridemo do prvih hiš, kjer lahko opazimo usmerjevalne table za prej omenjene kraje. Kmalu se konča asfalt in pridemo na makedamsko pot, ki nas odpelje sorazmerno strmo proti kmetiji Laznik.
Na tej točki se teren odpre. Na vidiku so strmejša pobočja, poraščena z gosto travo, ki je v pozno jesenskem času že bolj rjavkaste barve. Ko pridemo do razpotja, kjer opazimo smerokaz Slamniki, Galetovec, Rčitno, Bjovov rot in na vrhu v les vklesane oči, nos in usta, smo mi zavili desno, z namenom, da pridemo na Rčitno, kjer je tudi markirana pot za Pokljuko.
Tu smo že hodili pred nekaj leti. Povzpeli smo se do kolibe z napisom Bjovov hram, kjer je očitno tudi Bjovov rot. Po kratkem vzponu smo po izkušnjah pričeli iskati pot za Rčitno, ki pa je na tistem mestu dovolj skrita, da jo pohodnik enostavno ne najde. Tu lahko opazujemo blejsko jezero in njegovo bližnjo in daljno okolico.
Na žalost tokrat nismo šli po načrtovani poti do Rčitna, ampak smo zavili na sosednjo pot, tako da smo hodili po okolju, ki smo ga prvič videli. Šli smo mimo osamljenih kmetij v značilnem alpskem slogu. Vseskozi pa smo opazovali Bled z gradom in jezerom in naredili tudi nekaj bolj privlačnih fotografij na naši poti. Malo višje na poti smo opazili markacije, ki so po našem mnenju vodile na Galetovec. Glede na to, da nismo nikjer videli področja, ki bi bil primeren za večjo planino, smo intuitivno zavili za 90 stopinj iz te poti, najprej proti glasu motork in ljudi, da bi jih vprašali, kje pridemo na Rčitno. Ker je bila pot razmejana od koles različnih gozdarskih vozil, hoja ni bila najbolj prijetna. Pot nas je vodila mimo gozdarjev, ker se je izza dreves videla njihova mehanizacija. Bolj na srečo smo šli naprej po tem kolovozu, dokler nismo prišli do lepih vikendov, ki so značilni za Rčitno. Najprej nismo prepoznalni Rčitno. Ko smo prišli do smerokaza za Pokljuko - Šport hotel, je bilo jasno, da smo na markirani poti. Tudi spomin nas je opozarjal, da smo tu že hodili.
Po krajšem počitku na klopci pred hišo, kjer je na hišni tablici pisalo Slamniki, ki so resnično vas z malo vikendi na zelo širokem področju, smo nadaljevali pot proti planini Berjanca, kjer smo nekoč začeli vijuganje po zatrniških strminah. Verjetno je v tem delu najstrmejši del celotnega pohoda, kajti tu dobimo večji del višinjske razlike. Posebno, ko pridemo na široko makedamsko gozdno pot, ki pelje proti Bohinju, se prične pot kratko strmo vzpenjati. Nato strmina nekoliko popusti, gremo mimo nekaj koč oz. vikendov, ki so v boljšem ali slabšem stanju.
Potrebno je tudi nekaj telovadbe, da gremo mimo podrtih debel. Na koncu le stopimo na prelaz, kjer zagledamo razpadajočo izstopno postajo smučarske proge Berjanca. Pogled nam pa seže tudi proti Triglavskemu narodnemu parku. Za mene je bil zanimiv vrh v obliki zoba, ki se vidi tudi iz Kranja. Prijatelj je predvideval, da je to Debela peč, mislim pa, da je verjetno kakšen vrh na njegovi desni strani npr. Veliki vrh, Vošni vrh ipd. Človeku pa vstanejo v spominu visokorasle, ozke smreke, ki se dvigujejo v nebo. V njih vidi človek odraz zdravja narave.
Od tu naprej gre pot še vedno navzgor, vendar večinoma manj strmo kot v prej opisanem delu. Povzpnemo in v končnem delu se spustimo na Rečiško planino, ki v tem delu razbija monotonost gozdne pokrajine.
Nenadoma se pred nami pojavijo travniki, popašeni s strani krav, s planšarskimi kočami kot sestavnem delu planine. Zopet smo si privoščili kratek počitek v eni izmed prej opisanih kolib. Tu smo že visoko na pokljuški planoti, zato se ni potrebno veliko vzpenjati oz. spuščati. Tu je potrebno priti do Šport hotela oziroma v našem primeru do gostišča Jelka. Hodili smo po makedamskih, gozdnih poteh do Grajske planine, dalje proti pokljuškemu barju, dokler nismo stopili na široko makedamsko pot, ki vodi do Šport hotela in gostišča Jelka.
Mi smo kmalu zavili na gozdno pot, ki je bila zopet na nekaterih mestih razbrzdana od gozdarske mehanizacije. Pot se je slabo uro rahlo vzpenjala , ko smo zagledali prve vikende Goreljka. Na tem mestu je zraslo resnično veliko bolj ali manj razkošnih vikendov, ki so v lasti ljudi ali podjetij.
Gremo tudi mimo privlačne manjše cerkvice, partizanskega spominika iz NOB, dokler se ne povzpnemo do penziona Jelka.
Od tu je še nekaj sto metrov do Šport hotela. V penzionu lahko dobimo pijačo, hrano in morda tudi prenočišče.
Na poti od Ljublane do Triglava po sredogorju je bila to prva bolj alpska etapa, ki je uvod v edino pravo planinsko turo iz penziona Jelka do vrha Triglava. Ta etapa bo sledila v bodočnosti. Mi smo se odpravili po isti poti nazaj proti Bohinjski Beli. Pri Rčitnem smo zopet iskali nekoč že znano pot proti Bohinjski Beli. Šli smo tudi mimo kolibe, kjer smo točno vedeli, da smo se nekoč vzpeli iz Bohinjske Bele nai Rčitno.
A ni bilo nobene poti navzdol, samo hudornik na dnu in strmo gozdno pobočje. Nismo imeli hrabrosti, da bi se po brezpotju spustili do potoka Belica in nato proti Bohinjski Beli. Na zemljevidu smo potem videli, da se odcepi še ena pot nižje proti Bohinjski Beli. Bolj na pamet smo šli po njej, ko smo jo ozrli. V nadaljevanju smo se veliko plazili pod podrtimi drevesi, pot je bila slabo izrazita, da smo ugibali ali je produkt vode ali človeškega dela. Na koncu je prevladovala zadnja teza. Na našo srečo nas je pripeljalja na travnike, v bližino kmetije Laznik. Od tu pa ni bil problem priti do Bohinjske Bele. Vendar taka pot utrudi še tako kondijsko pripravljenega pohodnika.
Nazadnje spremenil jcerni, dne 17 Nov 2007, 18:08, skupaj popravljeno 1 krat.
Pohodi razveseljujejo mojo dušo
