Ja, tkle je blo:
Začelo se je pri pecivu. Ob 6h kličem Še1PR, da žal ne grem z njimi od bajte do bajte pobirat hribolazcev in da naj kar brez mene odbrzijo na start, ker sem jaz svojo pekarsko zadevo pustila lepo doma v hladilniku ležat. Po uspešnem prepričevanju (mojega peciva), da zdaj končno res greva, sem ga uspela zbasat v avto, z mano v ruzak pa kasneje ni hotel.
Potem smo od ovinka do ovinka pridno malicali vse doslej poznane oblike štrudlov, pa rum kroglice, pehtrančke, včasih tudi kak sendvič, pa kako skutko s kumarco in celo doručak.
Potka je iz gozdne ratala taprava gorska, pa potem še mal bolj navpična, tako, da sta Še1PR in Alenka privlekli na dan svoje čudežne pripomočke in štrikarija se je začela – eni so pa na Srebrnem sedlu delali goblene ker so bili mal prehitri

.
Na vrhu smo mahali ultramaratoncem v Logarsko, navijali in mislili nanje.

Od časa do časa nam je pri tem malo nagajala megla. Zato smo jo kar hitro odkurili proti Kamniškemu sedlu. Eni na pir, drugi nastavljat sončku, tretji pa so zelo poželjivo opazovali ovce – en bacek je bil se posebej ljubek (a se nam je napad nanj izjalovil in morali smo na žalost počakati šele na večerjo v dolini). Tale gobova juha je res sekala, še bolj so se mi dopadli »salewini« krožniki, enim pa predvsem številka (telefonska

) od kelnarce. Potem žal nismo dočakali ženina in neveste, katerih svatje so že okupirali gostilno (pa tako sva si z Barb želeli pogledat nevestin outfit

) – tako da smo v spremljavi Golice podurhali toplim postlam (eni pa najprej pikniškim dogodivščinam) naproti.
Tkle mamo pa zdaj:
Po štengah gre najprej leva, pa pol desna, potem spet leva, pa mal počitka, dol grede pa obvezna uporaba ograje.
Uh, Matej, dobr si tole uštimal. In da o cimri & co. sploh ne govorim!
Jaaaa, kmalu spet!
PS: Pegaz, une Domačice pa kar naslednjič s sabo prinesi.
lp,
tina