Včeraj sem srečala v Vipavi Marjana, ko je prikolesaril

iz Razdrtega, kjer je končal turo in že seveda zjutraj plansko pustil bičiklet na Razdrtem, da se vrne z njim na izhodiščno točko, na Col.
Ko mi je razlagal , kje vse je pregledoval teren in našteval vse tiste kilometre,od vseh dni, mi, meni, bjondi, niti na kraj pameti ni prišlo, da pa je morda Marjan utrujen in bi vse dal, če ga kdo zapelje 6 km višje,

na Col.
Ali pa, če je morda lačen,

ali morda žejen

. Ma, kje....
To, Marjan, mi je prišlo na pamet šele, ko si speljal naprej. Saj ne vem, če mi je lahko to oproščeno, ma rečmo, da imam res milijon skrbi v svoji butarci in da s tega vidika ja.
Drugače pa, res še enkrat BRAVO in upam, ah, kaj upam, vem,da ti bo uspelo.