Hja takole je tale stvar MONT BLANC, italijani bi rekli MONTE BIANCO
, namen je bil dober seveda, ampak da naj popravim Cveto-ta ko je napisal Marjan Zupančič, ne Tomaž Zupančič sem bil ha,ha.Ja verjamem je bila evforija velika z njegove strani ko so osvojili vrhu Mont Blanca.
Cveto bova mogla osvojiti še kak drug vrh skupaj pa da ga urežemo v višave kak Elbrus ali kaj podobnega se bomo seveda domenili in pripravili.
No pa da nadaljujem opis naše odprave, ki je štel 3 člane posadke
V njej sem bil jaz vodja naveze, Gašper Potočnik, Mitja Štupnikar.Štartali smo v petek dopoldne ob 10.30h iz Lancovega kjer je moj sedanji sladki dom
.Polni energije in neizmernih pričakovanj kako bomo osvojili vrh kaj bomo počeli in podobno.
Ma ja vreme je bilo napovedano do nedelje popoldne popolnoma normalno za take vrhove kot je Mont Blanc.Šele v nedeljo popoldne naj bi prišlo do sprememb v teh višavah oblačnost, vetrovi in podobne vremenske razmere, ki spadajo poleg.Šofer je bil kar hiter voznik.Saj smo potrebovali za doseg La Fayeta kraja kjer štarta zobata železnica slabih 7 ur in pol.Če pogledam da smo lansko leto potrebovali z mojim avtoparkom Peugeotom Partnerjem skoraj 9ur in pol.Je bilo to sanjsko če pogledam.
Peljali smo se seveda mimo Aoste, ki mi bo ostala v nekem kotu spomna že zaradi tega ker smo lansko leto šli v tej smeri na Gran Paradiso dijo mijo.Zanimiv kraj s svojo zgodovinsko preteklostjo in vztrajnostjo sedanjosti ob kateri ljudje preživijo tukaj.In ko človek pogleda kje vse uspevajo vinogradi, kako vztrajajo pri tem delu že na mnoga desetletja če ne kako stoletje.Polno gradov in vmes tudi kak samostan potem je človeku kar jasno kako polna je ta dolina prepletena z različnimi načini življenja.
No zatem smo pot nadaljevali v smeri predora pod Mont Blanškim masivom, tu je bilo seveda obvezno slikanje s strani sotrpinov.
Nato smo pot nadaljevali proti našemu planiranemu mestu prenočišča Les Houche-ju, ki pa se je spremenil v prenočišče kraja La Faye.
Mi je iz spomina ušel tisti hotel v katerem smo spali lansko leto v tem kraju za dobrih 25EUR.Sem bil prepričan da gremo v pravo smer.
Ja smo šli v pravo smer samo ne za prenočišče tega kraja ampak za zobato železnico v La Fayetu.Ker se mi je čudno zdelo kako se mi zdijo znani vsi prometni znaki ob cesti.In kako smo prehitevali oziroma so drugi vozniki ob najbolj nemogočih razmerah mimo tovornjakov v najbolj ostrem ovinku dijo mijo.Gašper je dejal, da je marsikaj doživel ampak kaj takega pa še ne.No potem je ugotovil da je to le en krak štiripasovnice in del ene smeri.Pa smo se malce potolažili da nismo kaj zagrešili.
No končno prispemo v La Faye gledamo kje je tisti hotel, ko na koncu ugotovimo, da ga tukaj ni seveda.Pa le potlej na hitrico dobimo dokaj solidni hotel, ki je dišal po neki ala restavraciji.Vsaj sodeč po naslonjačih, ki so bili v predverju.Potem smo videli pri recepciji da je osebje nekam preveč mlado.Nazadnje smo dobili občutek da smo prispeli v hostel ne v nek hotel.Ampak nismo nič komplicirali, saj smo hoteli le prenočišče in pa seveda toplo posteljo.
In glej ga zlomka vsi podboji in vrata so bili v roza pinki barvi ha,ha.
Ni bila lih naša barva no saj se ve kdo jo ima rad ha,ha.Nimam nič proti takim ljudem, ampak spomnili smo se pač.
Seveda se z velikim veseljem nastanimo gremo v predverje na obvezen dopinški odmerek B-vitaminskega kompleksa
.Ko so je osebje, ki je bilo v večini iz Anglije študentje, ki so govorili francosko, ampak so prišli na poletno delo v La Faye.Potlej so imeli seveda oni zvečer svojo zabavo in bili primerno sproščeni.
V spominu mi je ostal Anglež, ki je bil podoben na pogled Rainhold Mesnerju.Samo da je bil ta pomanjšana verzija Mesnerja, ampak precej bolj suhcenega videza.Pa fant je bil neverjetno nasmejan in oči so se mu kar bliskale sijale od nekega zadovoljstva
.
Noč mine hitro kar se da, seveda v pričakovanju novih dogodkov proti vrhu.
Zjutraj se odpravimo z prvo zobato železnico ki nas je čakala ob 7.15 za odhod.Karta je bila povratna dokaj ugodna 24,50 eur-a.
Zbašemo tisto našo kramo not in gremo proti zadnji postaji kamor smo bili namenjeni.Hvala bogu letos nam ni bilo treba iti od Belvija predzadnje postaje do zadnje postaje peš.Ker bi to pomenilo še dodatne dve ure in pol seveda.
Tako smo imeli potem od zadnje postaje do koče Tete Rouse slabih dve uri in pol prijetne hoje ob seveda prijetnem vremenu, ki nam je do tedaj izredno dobro služilo.Pri koči se nismo nič ustavljali, ampak smo strumno in veselo odjadrali mimo koče ob levem grebenu pod katerim je bila še večja planka snega do prečenja legendarnega plaza, kjer je popadalo že veliko kamenja in bile tudi žrtve seveda.Popolnoma nedolžen plaz bi rekel.Ampak ko pride iz določene višine kak kamen, ki se z največjim veseljem prikotaluca z vse večjo hitrostjo proti človeku.Pa mislim da ni nikomur v veselje ga srečati oziroma ga začutiti.
Jadrno začnemo vzpon proti AIGUILLE DU GOUTER ki leži na nadmorski višini 3817 m.Tudi do tukaj ni predstavljalo kakega večjega problema razen parih ledenih ploskev pri katerih pa če si imel dereze gor je bilo vse skupaj mala šala.Seveda če si upošteval varnost, ki je na prvem mestu.
Jaz osebno nisem imel nobenega dodatnega varovala, ker sem bil prepričan v svojo lastno varnost oziroma previdnost katera me je vodila že drugičkrat tja gor.
Vstopimo v kočo kjer se seveda sezujemo in glej ga zlomka ko slišim slovenske besede.Vsi trije se pogledamo in rečem, ej fantje tukaj je pa še nekaj slovenskih ljudi, ki so si prišli upati osvajati ta vrh.Ko spregovorim nekaj besed prepoznam pod čelado Cvetota.Pa seveda me ni takoj prepoznal in to zavoljo uhanov dijo mijo ha,ha, ker na Teku na Slavnik, kjer smo se nazadnje srečali jih nisem imel, ker so bili na remontu, kakor temu pravim.In še on mi pravi da so ujeli ravno zadnji trenutek za primeren vzpon, da ko pa so sestopali pa jih je že preganjal veter.Ampak sem bil vesel, kakor da bi tudi jaz osvojil vrh.Čeprav nas je še vse to čakalo.
Ampak človek ko je tako visoko v hribih vidiš da smo vsi ljudje konec koncev enaki.Vsi si želimo eno uspešno priti na vrh.Pa naj bo to visok 2000m ali pa 4800m ali več.V vsakem primeru to je nekaj kjer imamo iste interese iste cilje in isto veselje, ki tli v nas samih.Spregovoriva par besed.Po hribovsko mi zaželi uspešen vzpon in jaz njim seveda uspešen sestop, kakor se spodobi.In mu pravim da se bova domenila za vzpon a Elbrus, ki nekje brbota v meni počasi a vztrajno.Nato grem takoj v akcijo da preverim če je rezervacija potrjena, kljub temu da sem klical en mesec pred tem in je takrat dejal ful, ful polhn
Ampak francozi ne bi bili francozi če ne bi govorili tako in se dogovarjali.
Stvar potrdimo
se prijavimo za večerjo in zajtrk.Mu predam tri termovke in se domenimo za ob 2zjutraj da jih dobimo.Oni seveda pravijo da jih bomo dobili in če želimo še sladkane seveda.
Vse lepo in prav se odpravimo pod spalke, pregrinjala in pač tisto kar smo imeli na sebi v naše depandanse.V tisti sobi nas je bilo cirka 30ljudi zagotovo.Zanimivo je bilo to da ni bilo nobene kurjave čez dobrih 20minut ali pa malce več pa se je videlo pardon tudi slišati ni bilo nič da bi koga zeblo.Razen dveh špank ali pa so bile portugalke to ne vem.Vem samo to da so čebljale kot bi gledal nek talk show mater dile bi rekla moja draga.
Pa so se zgovarjale od Eros Ramazotija do Necka in katera opera jima je všeč in kaj jaz vem še vse.Pol sem nazadnje že kar rekel pssss sam nevem če so kaj razumele, ampak mal pa je delovalo ha,ha.
Ob dveh se veselo zbudimo brez ure.Mater dile nevem kdaj sem se nazadnje zbudil brez ure tako zgodaj.Še za službo se mi je treba pomatrati ko me ura zbudi pol ure pred odhodom v službo
.Ja ebiga tukaj človeka čaka druga vrata proti vrhu
.
Ob 2h ni ne duha ne sluha od napolnjenih termovk.Kljub temu da je pisalo na vratih od kdaj do kdaj imajo termin za zajtrk.Samo nekaj rusov se je odpravljalo in pripravljalo za vzpon na Belo goro.Nekateri so spali kar na klopeh izgleda da so prišli zadnji trenutek.Ko sem videl kaka je situacija s čajem sem šel malo v izvidnico par sto metrov naprej do koče da malce popipam teren bi se temu reklo.Nebo je bilo dokaj jasno.Samo veter je pasje pihal.Ampak nisem mogel oceniti ali je to resničnih 100km/h ali ne kakor je pisalo na tabli za vremenske razmere tukaj gori.
No ja poslabšanje je bilo napovedano za popoldne.
Takoj se odpravim nazaj k počitku za kakih dve uri, ko ob 4h zopet vstanem in si rečem mogoče pa bo kak kuhar sedaj vstal pa tudi iz te moke ni bilo nič kruheka
.
Pa se odločimo da počakamo do 8h ko naj bi le nekdo prikorakal iz njihovih privatnih soban.
Seveda se odločimo kljub nekaterim pogovorom, da vsi ki so poskušali od Cvetotove odprave dalje niso osvojili vrha, ker jih je odvrnil veter od samega vrha in pa nepredvidljiva megla in oblaki.Skratka izgleda da bo štala.Ampak ker smo z Gorenjskega konce se ne damo
.
Seveda pa ker sem jih na nek način vodil oziroma pokazal pot.
Sem rekel da če bo nevarno vreme da ne bo normalne vidljivosti, ki je potrebna za vzpon se obrnemo in vrnemo nazaj na izhodiščno točko našega prihoda.
Pa se odpravimo narediti tistih nekaj 100m oziroma v naših glavah je tlela želja seveda po osvojitvi bele gore ne pa narediti samo nekaj korakov.
Ruska odprava se je presentljivo hitro vrnila, ko mi rečejo da jih je odvrnil veter od osvojitve vrha in po vrhu vsega še strupena megla ob kateri niso videli skoraj metra pred seboj.
Odpeketamo v desni smeri od koče počasi naprej.V začetku nas je veter mal zajebaval
, ampak smo seveda mislili in si želeli da nas ne bi odvrnil od osvojitve vrha.Ko smo že naredili skorja pol poti do Valota bivaka začne veter pihati vse močeneje in s snegom zasipati že tisto rahlo vidno polje poti.In če k temu dodate še veliko mero megle in oblačnosti.Veter ki piha preko 100km/h potem je štala kompletna
.Odločili smo se da poskušamo še 5minut in če ne bo bolje se obrnemo in ne spravljamo svojih življenj v skorajšno smrtno nevarnost.Ker Matildi pa ne bomo dali tega veselja smo si mislili.Želimo še veliko osvajati vrhove tako ali drugače v življenju na športnem področju ipd.Uživati življenje s polno mero veselja in doživljajev.
Vztrajamo še parkrat po 5 minut bi se temu reklo.Gašperja začne malce dajati višina zaradi samega dihanja tako da smo se ustavili da je malce zadihal.Seveda ni bilo nič pretiranega pač normalen postopek bi temu rekli v uradih
.Samo s to razliko da je bil pa tu uradnik prečastiti Mont Blanc
.Ko je naenkra oziroma dvakrat, trikrat zaporedoma se izredno hitro spustila megla tako hitro da si človek še tistih nekaj stopinj ni mogel ogledati, ki jih je videl mogoče par trenutkov pred tem, pred seboj.Veter je pihal vse močnej in bolj nevarno.Spoznali smo da je prišel čas odločitve.Glede na to da sem bil lansko leto tukaj gor sem vedel za prelaz, ki gre malce naprej od Valota tak greben kjer se dva ne moreta srečati
kot se bi srečala avtomobila na avtocesti.Sem rekel fantje obrnimo preveč nevarno je da bi tišali glave skozi vse to.Nič ne bomo dosegli s tem , da se bomo izpostavljali vsem težavam pred očmi.Odločitev je bila težka, ampak mislim da dokaj modra, da se obrnemo.Ko še nismo naredili niti ne deset korakov ko je zapihal tako močan da je vse tri člane odprave vključno z menoj vred veter enostavno pometal po tleh.In smo ležali kot na ruski fronti v prvi svetovni vojni, ko so krogle letale mimo glav kot za šalo.Samo v našem primeru je pa pihal mimo nas veter in tistih nekaj ostrih snežink, ki so spremenile v ledene pikice
.Ampak to ni bilo nič v primerjavi s tem, da nas je veter tako pometal.Tedaj sem prvičkrat v življenju pri polni zavesti občutil, kaj to pomeni ko tornadoti pometajo po mestih z veliko hitrostjo.Z edino razliko da so tam mesta tu pa hribi, gore.
Je pa razlika tukaj ta, da te tukaj ne bi našli kar tako glede kakšen je teren.Je kar nekaj časa trajala ta mora vetrovna mater dile.Ja cirka 2 minuti, ampak še ti sta se vlekli v neskončnost.Veter zopet malce se pomiri, skoraj brezvetrje.Ko sestopamo in ko jaz stopam lepo naravnost pa drugi član odprave stopice malce v mojo levo in seveda vrv tudi za seboj v stran.Ko jaz nenadoma zataknem z derezami v njo in pilotiram v ribu kot sto mater.Dober da je bila to že rahla ravnica skoraj.Ko naenkrat iz nahrbtnika prileti najprej ena termovka kot topovska granata.Jaz pa v položaju kot takrat ko muslimani molijo.( to sem vzel samo kot prispodobo mojega položaja v katerem sem se znašel )Nato takoj ko se iztreli ena termovka prileti po borih dveh sekunda še druga termovka iz nahrbtnika.In obedve nadaljujeta svojo pot kot vrteče se topovski iztrelki rotirajoče se naprej.Če bi bila to tema bi mogla biti konica osvetljena in bi bili kot svetleči bojni naboji, ki so se včasih uporabljali v Jugoslovanski vojski na manevrih.Ta situacija je bila tako smešna da smo se na ta način še nekajkrat smejali in tudi danes ko gledam slike še nekaj trenutkov po tem.Pridemo nekako do Goutera sicer se zavedajoč da smo se pravilno odločili pa vendarle grenak priokus da nismo stopili na vrh.Posebeje mene je žgalo in moja sotrpina tudi nekako.Samo da tega nista pokazala mogoče.Jaz pa sem glasno povedal da sem ravnal modro in pravilo.Ampak vseeno ostaja grenak priokus, da kljub lanskoletnem osvajanju bele gore le ta letos ni bila osvojena.
Poberemo v koči odvečne stvari, ki smo jih prej pustili tam misleč da po osvojitvi vrha poberemo in se vrnemo od koder smo prišli.
Gledal sem zamegljen vrh in premišljeval o njem tako in tako.
Ampak sem nekako v nekem kotu svojega srca in duše dejal, da bom goro zagotovo še položil
oziroma jo osvojil.
Nadaljujemo svojo pot navzdol mimo koče tete Rouze po planki snega, ki je bil mehak ko nevem kaj proti zadnji postaji zobate železnice.Še velikokrat sem pogledal tja gor in premleval Belo goro.
Nato se odpravili z zobato železnico nazaj.Zanimivo je da vožnja traja kar lepo uro.Glede tega se kar držijo točnosti ti francozi, ampak kaj češ tako je to.Sestopimo iz tramvaja in se napotimo zopet proti hotelu, kjer bi radi prespali vsaj do 12ure zvečer.Smo se poskušali pogoditi pa se ni dalo za polovično ceno.Potlej je pa padla odločitev da se odpravimo kar tako proti domu z avtom, čeprav smo že nekaj časa hodili.No na poti domov nas je zadnjih 150 km začel prati dež in to vse močneje.Da smo imeli na koncu občutek kot da bi vozili skozi đunglo Amazonko in ne mimo italijanskih mest proti slovenski zemlji.Človek tudi take stvari doživi, kaj češ.
In ob 2h zjutraj v ponedeljek danes smo bili doma.
Sedaj obujam spomine tako in drugače.Najbolj se pa seveda spominjam teh anekdot, ki sta se pripetili.
Za zaključek pa še to da se mi je pri drugem nerodnem padcu palca skoraj prepolovila in je nisem pustil gor, ampak jo veselo odnesel domov da jo bom imel v vednosti na dogodke na Mont Blancu.
Bilo je lepo, ampak manjkala je samo še smetana za na koncu.
Mislim pa, da bo naslednjič ta posladek toliko lepši in boljši še za ta nedokočan vzpon.
Torej Mont Blanc, vidimo se kmalu!
P.S.Takole je to če človek vse podoživlja še bolj doživeto in niti ne napeto.
In nikakor ne more nehati pisati
.Toliko za naprej in za nazaj.
ČAO!
Veselo racunanje in preracunavanje 
Drgac je pa unim domacinom Mont Blanc itak tko kt men Grintovc in se ne cudim da gor hodjo brez opreme prakticno. Itak ni panike ce si bil ze 100× gor pa ce ves da bo dobr vreme. 
Vzpona je pa 3800 m in spusta tud 
