V nedeljo smo bili na Mont Blancu! Bila je res zanimiva preizkušnja in dokaz, da gora ne smeš podcenjevati. Spodaj pripenjam besedilo iz našega
foruma. Ponavljam, vremenska napoved je bila LEPA, pokvarilo naj bi se naslednjo noč, ko bi mi po načrtih morali biti že doma...
V četrtek so vremenarji za vikend obljubili 60-80% jasnino na francoskem nebu, zato je padla odločitev: gremo in končno osvojimo Belo goro! Zbrali smo se Stojan, Jure, Matic, Mitja in jaz in v petek zvečer že legli k počitku v hotelu tisoč zvezdic z razgledom na Aguille du Midi.
Naslednjega jutra nas je v prečudovitem vremenu montblanški tramvaj popeljal na 2300m, od koder smo se podali v strnjeni koloni najprej do koče Tete Rousse in naprej do koče du Goutier, nad katero smo postavili šotora in preostanek dneva kuhali in poležavali.
V nedeljskem ranem jutru oziroma sredi noči smo se navezali v dve navezi, se spet postavili v vrsto ter krenili proti slavnemu vrhu. Zvezdice so nam obetale lepo jutro, lučke v dolini pa zbujale skomine po prijaznejših krajih… No, zvezdic je bilo vse manj, oblakov pa vse več, za hip smo od bivaka Vallot celo videli vrh, nato pa se je vse skupaj ovilo v trdno meglo in začinilo z zoprnim vetrom. Jureta je žal gora ne prav daleč pod vrhom zavrnila, ostali pa smo z olajšanjem stopili na streho Evrope tam nekje pred osmo uro zjutraj. Na vrhu smo zdržali kakšne 3 minute, nato pa jo hitro ucvrli navzdol. Megla je postala še gostejša, na srečo so nam kazale pot raznobarvne markacije v snegu (rumene, rdeče, zelene, z dodatki,… no, tudi mi smo dodali dve konkretni ). Zaradi nesporazuma smo preiskali bivak Vallot, a Jureta nismo našli. Že pred šotori nas je doseglo kar konkretno sneženje s še konkretnejšim vetrom. V načrtu je bilo podiranje šotorov in nadaljevanje poti v dolino, čemur smo se zaradi očarljivega vremena odrekli in smo raje kakih 5 ur testirali šotore za primere viharjev. Ko smo ugotovili, da naše hiške kar dobro kljubujejo vsemu skupaj, smo se jih usmilili, jih odkidali in pospravili ter se prestavili v prijazno kočo, kjer smo prenočili.
Do jutra se je ujma za odtenek polegla in smo se spravili v čisto tapravih zimskih razmerah, s polovico metra svežega snega in v hudem vetru proti tako zaželeni dolini. Sestop do spodnje koče, ki nam je navzgor pobral kakšni 2 uri, je trajal kar 4 ure, vmes pa smo se večkrat spomnili na zimsko ponovitev Čopovega stebra… Koča Tete Rousse nas je po vsem tem čisto očarala s svojo prijaznostjo. Vseeno se tam nismo dolgo zadrževali in smo ob vztrajnem sneženju in dežju odpujsali dalje proti tramvaju. Da tudi sedaj ne bi šlo vse po načrtih, so poskrbeli vrli francoski železničarji, ki jim za urnike in podobne malenkosti prav po francosko ni nič mar. Tako smo prispeli v dolino šele ob 6h zvečer, domov pa ob kakih 1h zjutraj oziroma natanko 24 ur kasneje od načrtovanega časa.
Tako, bili smo na vrhu (no, vsaj večina), vendar smo namesto precej enostavno dosegljivega vrha (če odmislimo tegobe zaradi višine) dobili kar pošteno mero raznovrstnih gorskih, vremenskih in drugih naukov, katerih se bomo pogosto in z veseljem spominjali. Je zanimivo, kako ostanejo take prigode v lepem spominu…
in bi jo nam zaupal
