Dragi moji,
tale pot je bila en sam velik zadetek. Potem, ko me je Dannae z nadzvočno hitrostjo prijazno transportirala na kamniško tržnico, potem pa še na zborno mesto, kjer so me čakali še ostali krmežljavi in strogi obrazi (nisam ja kriv, če so prestavili bistricu 30 km bolj blizu
), smo najprej zavpil zdrav-zdrav, in že je bil tu štrudelj by Andreya. Obe polovici, izvrstno!
Po krajšem grupiranju smo se odpeljali kakih 200m višje kt eni Đemsbondi - po mojem se tud Sean Connery ne more pohvalit z boljšo posadko od moje na tej kratki potki: v enem hudem avtu s hudo bejbo za volanom mi je tadruga huda bejba nežno sedela v objemu v naročju. Zadej so sedel pa še trije na vse pripravljeni. Kirikoli grdobci bi se nam postavili na pot, bi jih zmlel iz prve (sam une odzadi bi blo treba vn spustit, ker ne morjo odpret vrat odznotrej - Q je nekej zafrknu, se mi zdi).
Jethro je dal komando, mi smo pujsnili in ves čas padali v onemaht, kako je lepo. Ujele so nas še štajerske diverzantke in pod modrim vodstvom Jethrota in Alje smo bili pod prvo steno, kot bi mignil. (hvala Alji, da je preprečila moje kopanje v tolmunčkih, čeprav so spričo preteklih Izyemninih insinuacij bile tudi kopalke na broju). Alja in Alenka sta profesionalno raztegnili špago, Bof je recitiral nekaj iz pravilnika GRS, vpeli so vse potrebne in jih varno transportirali do vrha. Meni osebno je bila pot izvrstna, ravno prav strma in zahtevna.
Na Srebrnem sedlu je bilo ravno prav prostora za moj sendvič, čisto po Jethrotovih predvidevanjih. Zgoraj smo imeli čudovit razgled na Korošico, na oblak in na Dašin in Miranov štrudelj. Z Dannae in Klaudi smo pujsnili še do okna. Potem pa joj prejoj, v objemu pršečega oblaka proti vrhu Planjave. Res, kapa in rokavice so nujne v hribih! Na vrhu spet obvezen štrudelj, pa slikce, Miran je privlekel na dan drugo orožje (pehtranove štrukeljčke), od nekod pa so se vzele tudi rumove kroglice. Toliko hrane je bilo, da nihče ni hotel niti pipniti DOMAČICE!!! Ne morm verjet.
Na poti proti Kamniškem sedlu so nas zabavale trume Madžarov, ki so v zlizanih supergah in čeladah pogumno naskakovali 2400m Planjave. Bof je z njimi vzpostavil pristen stik in jim dal mnogo koristnih napotkov.
Na K.sedlu smo se rahlo utrujeni, a srečni zbasali za kočo na sonček. Padla je debata ob pivu, edino Dannae je imela še dovolj energije za: kartice, žige, slikanje rožic, ovčk, skal in zbiranje raznih podpisov. Ker nas je čakalo melišče, smo jo odkurili naprej: Alja je pogumno preprečila pobeg mojega bidona, Dannae pa je neusmiljeno obračunala z zrelimi malinami pri Pastircih. Na poti do avtov je Bof nenadoma ugotovil, da je v dolini pozabil očala in da že cel dan nič ne vidi. Še sreča! Mi smo pa mislili, da se zaletava v skale, da bi nas nasmejal. Sori Bof!
Po skoraj devetih urah ture je cela zgodba dobila epilog pri Orlu, kjer smo dobili ajmerje izvrstne gobove juhce. Bof je na jedilniku občudoval polnjena prsa, mi pa nenadkriljive ribezove mesečke by Izyemna. Pojedli smo jih po etiopsko - iz rok v usta. Njam! Hvala še Klaudi za prijazen prevoz do Pegazmobila. Škoda, da Nta ni slišala telefona, sicer bi prišli k njim še na kavo!
He he
Jethro my man, dobr si se tole spomnil! Svaka čast. Mi ti sledimo v dobrem ali slabem!
Če ste vse prebrali, potem vam čestitam. Drugače pa dajte babici, da vam prebere za lahko noč.
Vse vas ima rad, vaš
Nadvojvoda Pegaz
Lep let, Pegaz
Ahhh, I feel very Goladic today!
(men se celo zdi, da sem enkrat tuki okol že hodila, pa je blo ful fajn, sam doma nism znala dobr povedat, kje točn sm bla)
Prisotni se odločimo, glede na vremensko situacijo, kaj nam je storiti 
Na vsej poti ni bilo nič zaskrbljujočega 
Hvala vsem.
