Rodi danas dan se novi, vidjet ti ga nečeš.
Udahno si zadnji dah, na put dug sad krečeš.
Nemoj bojat se, strah i suze ostavi za nas,
Nama treba snaga sad, nek bog nam čuje glas.
Epilog tvoj, na kraju priče dočeka nas tuga.
Ranjeno nam srce, izgubismo mi dobrog druga.
Mlad pade, kogar ljubijo nebesa. Ta rek se je na tebi spolnil, dragi, ker vedno ti sijal obraz je blagi in usta so zgovorno se smehljala, končan je boj, končani so spopadi.
Tako sem videl te, ko me prignala v obupu je novica nepojmljiva, da tebi sta srce in dih zastala.
Čeprav žge in bo žgala rana živa, trpljenja lek in žalosti hladilo se v tvoji zadnji uri mi odkriva:
Jutranje zimsko sonce pozlatilo je čez in čez pobeljeno naravo. V ozadju dvigali so z drzno silo gorenjski velikani belo glavo.
In ti si slutil: ure so končane; vesoljni duh z višave je srebrne, da spremi te med svetle nebeščane, napotil ti usodo; da ti utrne iskro v kristalnem najčistejšem valu, zato da čista se k praluči vrne.
Srce v zanosnem sunku je obstalo, močan si šel s sveta in žalovanje najbližjih me je z bridkostjo navdalo.
Potihnilo viharjev je divjanje, ljubezen in trpljenje pokopano, minile neuslišane so sanje. Zdaj v tebi stara rana več ne kljuje.
V ponedeljek zvečer ga je zadela kap, na licu mesta so ga oživljali 45 minut. Padel je v komo, priklopili so ga na aparature, ležal je na urgenci. Včeraj zvečer je nastopila smrt.