Zadnje novičke

[raf]

Raf kaj ko bi naslednjič prišel na cooperja in bi videl kako to zgleda
:

obljubim, da pridem, pa če dobre vile padajo po meni.

[luzr]

Hja, spela* se ni še nič oglasila. Ker me zopet priganja čas naj v enem stavku namignem, da je za babnica v hudičevo dobri formi.
(se nadaljuje)...

[Loni]

Kaj pa tebi manjka

Razen enega obiska pri frizerju (izjava moje sis).

[nana]

Razen enega obiska pri frizerju (izjava moje sis).

[luzr]

Razen enega obiska pri frizerju (izjava moje sis).

He, he Loni, nameravam zamenjati frizerko. Odločam se med eno bolj odštekano in tetovirano ter med električnim strojčkom... Ti, ki rada kupuješ domače pripomočke in ostale elektronske igračke, boš lahko, smela in mogla kaj predlagati.

Pozdrav oskubljeni tovar'šici ;D.

Ostalo, kako sem počepnil pod neusmiljeno gonjo spele*, še pride.

[Loni]

Razen enega obiska pri frizerju (izjava moje sis).

He, he Loni, nameravam zamenjati frizerko. Odločam se med eno bolj odštekano in tetovirano ter med električnim strojčkom... Ti, ki rada kupuješ domače pripomočke in ostale elektronske igračke, boš lahko, smela in mogla kaj predlagati.

Pozdrav oskubljeni tovar'šici ;D.

Ostalo, kako sem počepnil pod neusmiljeno gonjo spele*, še pride.

Poznam eno tako , frizerko, da ne bo pomote. Mašinco pa rajši kar pri miru pusti, če bi jo pa res rad probal, jo imamo doma doma... Samo povej, kdaj
Tisto ostalo me pa ne zanima, po pravici povedano. Jaz in tek trenutno glih nisva na ti.

[spela*]

Odločam se med ... ter med električnim stolčkom...
pod neusmiljeno gonjo spele*

No, no, saj tako hudo pa tudi ni bilo.
Sicer pa, če me moj spomin ne vara, si bil ti tisti, ki je mene gnal - še en kilometrček, pa še enega in še enega ... dokler je nisi ubral po bližnjici (a se ti kaj preveč z majem družiš? ) do doma, mene je pa čakalo še ... nekaj kratkih kilometrčkov.

[luzr]

a se ti kaj preveč z majem družiš?

To boš morala vprašati koga drugega....

Danes sem še vedno v stadiju okrevanja. Izgovor delo in dež---).

[tae]

Preljubi forumaši ter drugo občestvo za zaslončki, dragi bravci, najdražje brafke, ljubi navijači in ostali jezikači. ;>
Trenutno me čaka precej dela in se do večera zagotovo ne bom oglasil s poglobljenim komentiranjem, ki si ga glede na izkazano zanimaje vsekakor zaslužite.

Veseli me, ker se oglašate in to še kar počnite.

Počasnela

Bi znalo biti malo več kot dve vrstici napisanega. Bomo prebrali.

Hja, spela* se ni še nič oglasila. Ker me zopet priganja čas naj v enem stavku namignem, da je za babnica v hudičevo dobri formi.
(se nadaljuje)...

Ostalo, kako sem počepnil pod neusmiljeno gonjo spele*, še pride.

Torej, bomo lahko prebrali kakšen tvoj daljši spis, ali bo ostalo le pri obljubah. Jaz vneto pričakujem, verjamem da tudi kdo drug.

luzr, sedaj ni več izgovorov. Spesni, kar si imel v mislih.

[luzr]

Tae, včasih ni časa. Mirno kri.

[tae]

Ni problema luzr, bomo počakali. Saj veš, jaz sem v službi in moram nekaj pisati, da hitreje mine. Sicer je pa pred nami vikend, morda boš imel kaj časa

[tae]

4 dni očitno ni bilo še nič časa. Še vedno čakamo tvoje obljubljene besede. Hkrati ti pa obljubljam, da te ne bom več preganjal. Če boš hotel kaj povedati boš, če ne pač ne. Zanimivo pri vsem tem je le to, da si nam ti vrgel kost, sedaj pa molčiš. (brez zamere MY FRIEND (namenoma napisano z velikimi črkami))

[luzr]

Tole sem spesnil včeraj, a ni bilo časa niti za pošiljanje, lektoriral in pravotipknil sem ravnokar. Zadovoljni mojster Tae? ;>

Samo "kratko", a kljub temu ne preveč dolgočasno. Pravzaprav ni kratko, in morda ne zabavno, pa kaj...

Prejšnjo nedeljo sem se opogumil izvesti daljši, hm, tek. Seveda ob normalni uri in ne enkrat ob zori, ker pač nimam sitnih dvonožnih partnerjev, ki bi zahtevali od mene prisotnost pri frdamanem družinskem kosilu in bi mi predpisali trening takrat,ko deca spijo in se žena švasa s poštarjem.

Torej, ah, o čem že pišemo? O teku, ki nima ravno veliko zveze s treningom ... Skratka, bilo je nekako sredi popoldneva, ko sem se napravil v tekaške cape in podal prigodam naproti.

Namen je bil dober, odteči več kot deset kilometrov. Desetka je ja za začetnike, jokice in podobne. Petnajst bo kar premalo. Od dvajset naprej se pogovarjamo o številkah. Saj to so srednje dolgi teki. Dobro, za mega maratonsko obsesivne tekaške odvisneže so to kot sprehodki do trafike...

Torej da. Dvajset plus. Dokler gre. Ker okoli žabjega mesta lahko tečemo v krogu, ne bo treba klicati reševalcev.

V popolni opremi, brez hrane, vode, ker smo stankali več kot pol litra podtalnice tik pred tekom, kar je izredno pametno, se gospod odmajejo pod težo nožnega tipala in ročne uteži, joški pa so podprti s črnim korzetom finske znamke. Tako smo seksi in dobro razpoloženi, samo malce nas teži, ker treninga v polni uri ne bomo mogli kvalitetno shraniti na računalo in na forumu pokazati grafa, kako dobro smo tekli.

A smo tekli, al' smo se vlekli? O ja, začeli smo dobro, od-džogirali prav lepo počasi iz naše vasi. Asfalt je kot ponavadi, trd ugotavljamo, dasi zagotavljajo prvovrstne amerikanske šlape marke bruks, bojda lahkoten korak. Koo-koo-daaaak...

Po kliometrčku postane bolj zabavno. Parčki tekcajo, psičke šetajo; moja zver je doma pod nadzorom. Brez skrbi tokrat novim dogodivščinam naproti. Hitro padejo prve spremembe v načrtu. Pametne odločitve, ehm. Namesto po potencijalne zablatnive belih copatk makadamu bomo urezali po asfaltu. Še hitreje bo kakor po zahodnem delu Poti ob žici okuprirane Ljubljane...

Dvo-Kolesarska steza, oziroma traza Pionirske železnice je izvrstna bližnjica do Kosez. Pazljivo špegam nazaj in v daljvo ,da bi odskočil besnim dvokolesarjem, a takih ni. Kako lahko gre s sprehajalnim tempom psička; torej pospešimo na tempo 6.5, 6.0 gre , 5.5 aha težje.
Oha, vadbe nam manjka. Do konca vinotoka moramo pokazati gospe zadnjo plat, opičjemu županu pa vsaj jezik.
Enakomerno s tempom pod 5.40, jej, jej. Noge postajajo malce težje, poldrugi kilometer je za mano; neznano koliko pred mano.

Jelenov žleb, postaja imenovana na poti do Kosez, še pomnite tovariši? Pa primahata mimo dve tovarišici. V poletnih copatkah. Znana obraza, čeprav dajeta vtis turistk. Zaklepečemo se z Loni in, kot se bo kasneje izpostavilo s strupeno jezično, mušnico. Jasno, skritiziram neke dvomljive nakupe superg, a seveda mi nevarna gobica ne bo ostala dolžna.

Ko odnesem svojo nemarno grivo dalje, se odločim, zaklepetani čas bo treba nadoknaditi. In-ter-val-i.
Kaj je že to? 3.40 nekih 50 m pa že zmorem. In še enkrat toliko. in 4:20 dvakrat toliko, za iztekec, do ceste. No ja, sedaj bi šel prav počasi od Kosez, naredil pet kilometrčkov in se vrnil domov s solidno desetko.
Neeeeeeeee??????
A ne, da ne! Taka reva pa že nisem. Vsi začetniki tečejo desetke v času okoli petdeset v pohodnih čevljih in nimajo s tem težav. Ker tokrat ne morem desetke narediti v težkih gojzerjih ali v mestnih čevljih, bomo naredili dva do trikrat toliko. Sanjarim...
En lep krogec okoli žabarije z dvakratnim radijem ima ravno magično številkico...

Idemo dalje! Je bila rahlo morbidna serija v osemdesetih. Nadaljujemo torej...
Motel Tikveš se posmehne, na črno postavljen, v gozdičku, potem me objame spodobno urejena okolica bivšega Agroservisa. Ne šraufajo starih čeških Škod, ni več romskega življa, sedaj tam v kockastih barakah novodobne nekvalitete vegetirajo bolj pomembni žabarji. Bajer je, priznajmo si, lepše urejen kot pred leti, ko so tam ribiški bratci koga celo umorili.
In glej, poleg sprehajaVcev psičkov in pamžev nekateri tekcajo.

Tudi kaka gospa v rdeči majici. Glej, glej koga vidijo moje rabljene oči.
Babica, zakaj imaš tako velike oči? Da lahko hitreje tečem.

Rdečelasko komaj dohitim po dveh ulicah, in se derem, za njo, bila je opažena in prepoznana. Odrezavo me sprejme, s kratkimi in odsekanimi stavki; morda je že utrujena, morda ne bo mogla; in izzivam, če bo šlo? Saj bo šlo, dobro Vam gre.
Gospa jo dobro reže, menjavam tempa moj nožni senzorični tipalec ne seže više kakor do gležnjev in ne kaže sprememb hitrosti v zadovoljivi frekvenci. Gospa komentirajo vrednosti tempusa, katere si drznem obznaniti.
Privzdigujem noge, skušam jo zlomiti s kratkimi pospeševanji, sledi jim.
Vse od bajerja, čez mostiče.
Utrujen sem, to že vem, a sedaj spoznam, kako zelo težko bom pojedel dvojno porcijo današnjega nedeljskega tekca. Presoljeno.
Vlečem se. Noge težko dvigujem.

(Se nadaljuje...)

[Sončka]

Tole sem spesnil včeraj, a ni bilo časa niti za pošiljanje, lektoriral in pravotipknil sem ravnokar. Zadovoljni mojster Tae? ;>

Samo "kratko", a kljub temu ne preveč dolgočasno. Pravzaprav ni kratko, in morda ne zabavno, pa kaj...

Prejšnjo nedeljo sem se opogumil izvesti daljši, hm, tek. Seveda ob normalni uri in ne enkrat ob zori, ker pač nimam sitnih dvonožnih partnerjev, ki bi zahtevali od mene prisotnost pri frdamanem družinskem kosilu in bi mi predpisali trening takrat,ko deca spijo in se žena švasa s poštarjem.

Torej, ah, o čem že pišemo? O teku, ki nima ravno veliko zveze s treningom ... Skratka, bilo je nekako sredi popoldneva, ko sem se napravil v tekaške cape in podal prigodam naproti.

Namen je bil dober, odteči več kot deset kilometrov. Desetka je ja za začetnike, jokice in podobne. Petnajst bo kar premalo. Od dvajset naprej se pogovarjamo o številkah. Saj to so srednje dolgi teki. Dobro, za mega maratonsko obsesivne tekaške odvisneže so to kot sprehodki do trafike...

Torej da. Dvajset plus. Dokler gre. Ker okoli žabjega mesta lahko tečemo v krogu, ne bo treba klicati reševalcev.

V popolni opremi, brez hrane, vode, ker smo stankali več kot pol litra podtalnice tik pred tekom, kar je izredno pametno, se gospod odmajejo pod težo nožnega tipala in ročne uteži, joški pa so podprti s črnim korzetom finske znamke. Tako smo seksi in dobro razpoloženi, samo malce nas teži, ker treninga v polni uri ne bomo mogli kvalitetno shraniti na računalo in na forumu pokazati grafa, kako dobro smo tekli.

A smo tekli, al' smo se vlekli? O ja, začeli smo dobro, od-džogirali prav lepo počasi iz naše vasi. Asfalt je kot ponavadi, trd ugotavljamo, dasi zagotavljajo prvovrstne amerikanske šlape marke bruks, bojda lahkoten korak. Koo-koo-daaaak...

Po kliometrčku postane bolj zabavno. Parčki tekcajo, psičke šetajo; moja zver je doma pod nadzorom. Brez skrbi tokrat novim dogodivščinam naproti. Hitro padejo prve spremembe v načrtu. Pametne odločitve, ehm. Namesto po potencijalne zablatnive belih copatk makadamu bomo urezali po asfaltu. Še hitreje bo kakor po zahodnem delu Poti ob žici okuprirane Ljubljane...

Dvo-Kolesarska steza, oziroma traza Pionirske železnice je izvrstna bližnjica do Kosez. Pazljivo špegam nazaj in v daljvo ,da bi odskočil besnim dvokolesarjem, a takih ni. Kako lahko gre s sprehajalnim tempom psička; torej pospešimo na tempo 6.5, 6.0 gre , 5.5 aha težje.
Oha, vadbe nam manjka. Do konca vinotoka moramo pokazati gospe zadnjo plat, opičjemu županu pa vsaj jezik.
Enakomerno s tempom pod 5.40, jej, jej. Noge postajajo malce težje, poldrugi kilometer je za mano; neznano koliko pred mano.

Jelenov žleb, postaja imenovana na poti do Kosez, še pomnite tovariši? Pa primahata mimo dve tovarišici. V poletnih copatkah. Znana obraza, čeprav dajeta vtis turistk. Zaklepečemo se z Loni in, kot se bo kasneje izpostavilo s strupeno jezično, mušnico. Jasno, skritiziram neke dvomljive nakupe superg, a seveda mi nevarna gobica ne bo ostala dolžna.

Ko odnesem svojo nemarno grivo dalje, se odločim, zaklepetani čas bo treba nadoknaditi. In-ter-val-i.
Kaj je že to? 3.40 nekih 50 m pa že zmorem. In še enkrat toliko. in 4:20 dvakrat toliko, za iztekec, do ceste. No ja, sedaj bi šel prav počasi od Kosez, naredil pet kilometrčkov in se vrnil domov s solidno desetko.
Neeeeeeeee??????
A ne, da ne! Taka reva pa že nisem. Vsi začetniki tečejo desetke v času okoli petdeset v pohodnih čevljih in nimajo s tem težav. Ker tokrat ne morem desetke narediti v težkih gojzerjih ali v mestnih čevljih, bomo naredili dva do trikrat toliko. Sanjarim...
En lep krogec okoli žabarije z dvakratnim radijem ima ravno magično številkico...

Idemo dalje! Je bila rahlo morbidna serija v osemdesetih. Nadaljujemo torej...
Motel Tikveš se posmehne, na črno postavljen, v gozdičku, potem me objame spodobno urejena okolica bivšega Agroservisa. Ne šraufajo starih čeških Škod, ni več romskega življa, sedaj tam v kockastih barakah novodobne nekvalitete vegetirajo bolj pomembni žabarji. Bajer je, priznajmo si, lepše urejen kot pred leti, ko so tam ribiški bratci koga celo umorili.
In glej, poleg sprehajaVcev psičkov in pamžev nekateri tekcajo.

Tudi kaka gospa v rdeči majici. Glej, glej koga vidijo moje rabljene oči.
Babica, zakaj imaš tako velike oči? Da lahko hitreje tečem.

Rdečelasko komaj dohitim po dveh ulicah, in se derem, za njo, bila je opažena in prepoznana. Odrezavo me sprejme, s kratkimi in odsekanimi stavki; morda je že utrujena, morda ne bo mogla; in izzivam, če bo šlo? Saj bo šlo, dobro Vam gre.
Gospa jo dobro reže, menjavam tempa moj nožni senzorični tipalec ne seže više kakor do gležnjev in ne kaže sprememb hitrosti v zadovoljivi frekvenci. Gospa komentirajo vrednosti tempusa, katere si drznem obznaniti.
Privzdigujem noge, skušam jo zlomiti s kratkimi pospeševanji, sledi jim.
Vse od bajerja, čez mostiče.
Utrujen sem, to že vem, a sedaj spoznam, kako zelo težko bom pojedel dvojno porcijo današnjega nedeljskega tekca. Presoljeno.
Vlečem se. Noge težko dvigujem.

(Se nadaljuje...)

Luzr, poetično... Samo da se ne bo kdo poistovetil, ker nisi nikjer napisal, da je vsakršna podobnost z resničnimi osebami zgolj slučajna.
Drugače, pa že komaj čakam nadaljevanja...

[pajo]

Hočemo nadaljevanje!