Pozdrav,
Spoštovanje in prijazne èestitke tabornikom za prijetno organizacijo.
Kozjak je že nekaj let skoraj neka matièna baza za trening.
Ampak še vedno me zna presenetiti. Dostop do Treh Kraljev mi je bil malo tuj ( zadevo sem dosedaj dostopal ali iz mejnega prehoda Radelj ali pa
iz Radeljskega potoka ). Pri iskanju KT6 sem se držal sigurne variante.
Šel sem po cesti proti Ojstrici in potem se obrnil po vlaki pri prvi kmetiji na tej smeri ob cesti na desno gor. Vlaka me je lepo peljala.
Potem se vrnil do kmetije in "drito" do Arla.
Probleme sem imel pri toèki 7 ( ja ta pa ni Kozjak ) sem se malo iskal mimo drevesnice. Ampak v drugem poskusu sem prišel do toèke. Najbolj zahvlajujoè enemu gospodu, ki mi je že od daleè mahal. In kontrolno toèko je dvignil na višje in preglednejšo toèko, tako da je bila vidna že daleè z drugega konca travnika.
Sicer pa sem svojo pot prièel èe v soboto zveèer s prirpavo palaèink.
Nekak nisem bil navdušen ampak se mi je zdelo da je to samo trenutna žlehtnoba ki se jo bo dalo premagat in bo zanjo prišlo navdušenje.
Zložil nekaj majic , rezervno perilo ter palaèinke in tekoèino v kolesarske torbe. Ob 22h sem štartal iz MBra s kolesom.
Kolesaril sem po asfaltu do Šturm Grabe med Selnico in Lovrenškim Dravskim mostom. Od Šutem Grabe navzgor proti Duhu oz. Vurmatu.
Nato sem se po klasiki spustil po meji in v zavetju noènih teèneih pasjih èuvajev prišel preko pašnika na meji do karavle na Kapli. Od tukaj do Pankracija. Pri Pankracijo zavil v AUT na planinsko koèo Huebenlenz.
In potem vzpon na Kapunar. Iz Kapunarja sem se spustil na asfalt in potem še nekaj vzpona na bivši mejni prehod Radelj.
Od tam pa po makadamski cesti od Sv. Primoža. Zora me je ujela na Radlju. Ko sem se spustil iz Sv. Primoža na Koroško magistralko pred Muto
sem bil premražen ( mrzlo jutro, spust )...
V Muti pred šolo sem se našel okrog 6.30 in se lotil preoblaèenja in palaèink.
Polj pa se pridružil krasni dogodivšèini.
Vraèal sem se preko Vuzeniškega mosta.
Ob vzponu do cerkve Marije na Kamnu so me prijeli krèi v kolenskih mišicah ( preveè coca cole in fosforja
:):) ). Tako da sem sestopil..
Potem pa uživaško vlekel pedale v rahlih vzponèkih in spustih do Podvelke obujajoè nostalgijo preteklih let ko se je tukaj vraèalo iz Solèavskega ali iz Avstrijske Pece sam ali s sodelavcem Robijem.
V Podvelki zavil na Lehen in konèno si vzel èas da si ogledam tiste tunelèke malo naprej od tovarne Pololes v smeri Lehna.
Ta dolina je sicer malo neprijetna in temaèna ter hladna. Ampak sodelaveec Borut , me je že parkrat zintrigiral s svojim zanimanjem za Pohorsko ozkotirko da grem pogledati. No sluèajno sem tukaj sreèal enga starjšega možakarja, da sem ga malo povrpašal. Železnico je sicer kontruiral pra ali dedek iz družine ( èe še kdo pomni ) Brovet. Še pomnite tovariši admirala Broveta v stari JNA mornarici tik pred razpadom bivše države ( Borut Press ). Se povzpel a tiste oboke s tuneli èe je kje kakšna sled...pa niè. Samo oboki in tunelèki . Star možak mi je azložil da so vèasih tukaj vozili iz Josipdola za dva velika železniška vagona Pohorskega granita na Podvelško železniško postajo na dan.
Potem pa vzpon na zadnji prelaz ter mejo med Podvelško in Lovrenško obèino. spomini so se mi obraèali predvsem v smeri ko se spomnim v kako težjem prestavnem razmerju sem te vzpone zlahka obvladoval pred leti kako nežno pa sem se sedaj kadil.
Vseeno sem nostalgijo obudil ( noge noèejo ampak glava hoèe ) še z nesramnim vzponom ob prvem zavoju na desno v zgornji Lovrenc - kratek 1km strm vzpon po asfaltu...in se potem vsedel pred spomenik v Lovrencu in spil na miru Gatorade iz èrpalke ( druga ni blo ) v Spodnji Muti ob cesti.
Ja potem pa še zadnji vzpon na Èinžat in finish do Maribora preko Ruš
( tukaj sem še ohranil staro prestavno razmerje izpred let
).
Ja ZdravkoC in Zvone so se zataknili za Kozji Vrh.
Spomnim se ko sva sodelavecem pred letom s skolesi na ramah vlekla kolesa na Košenjak in potem potiskala po tistih granièarskih stezah - ozek kanal do Sv. UIrbana in naprej proti Pernicam. In takrat sva sreèala na Urbanu enega klenega Mariborèana ( ki zgleda je reden gost tukaj ob meji ). Namreè še zjutraj na vlaku ko sva ga povprašala kam gre. Je kot iz topa ob najini odprti karti s prstom pokazal na kozji Vrh. Èeprav niè okoli zanimivega ampak njemu je ta Kozji vrh bil sila pomemben.
Tako da...oèitno ta skupina ni èisto tako po neumnosti zavila tja gor
:).
No za prvi weekend v juniju ko bo gorski tek èez Pohorje pa se lahko naprosim Unverzuma za tako krasno vreme kot je bilo na dan trekkinga pa družbe , èe se bo kdo pridružil da naredimo pešadijsko zanko Maribor - Maribor tako da se po petkovem preèenju Kozjaka v soboto pridružimo gorskim marartoncem za vrnitev v Maribor. Cca. 35 do 40 ur ...morda 20 do 30 min dremanje ko bo prvo sonce da pomirimo naše notranje žleze da bodo znale presnovit potrebno prehrano
:).
Prijetno in ustvarjalno vsem nam,
, sva pa pa našli prijetno družbo... hvala, Iversonu in Mirku L za prijetno družbo in seveda Mitji za brezhibno navigacijo...
Tudi meni ni veliko manjkalo. Na koncu sem rekel, grem pa sam, pa če bom tazadnji po temi do cilja prekolovratil.
Kilometri so leteli kot za stavo. 
Od celotnega trekinga je bilo na koncu najtežja pot - pot domov. Zato iversonu, Neži in Špeli hvala za družbo. Upam, da ni bil tempo prepočasen, maline pregoste, vzponi in spusti prestrmi, švercanje čez Avstrijo uspešno. Še kdaj drugič.
Enim se pač hudo mudi in nimajo časa za ogledovanje čudovite pokrajine, s tem pa tudi lažje orientacije. Kdor je prehiter, pač naj malo energije zgubi z iskanjem KT. 
Prelep in premalo poznan konec Slovenije. 
Še bomo prišli. Na Muto in treking ligo. 
Več novih stvari bomo izvedli. Garmin v glavi pa nas bo že vodil. 
Več o tem: 
