najave in vabila na triatlonske prireditve, poročila s prireditev, koledarji

Moderatorji: stena, izzardly

Uporabniški avatar
 Sebi
#130676
Čestitke Tadeju za končanega pol- ironmana! :cast:

Plaval si pa ful ful dobro! Svaka ti čast! :toast:
Uporabniški avatar
 vanja
#130710
Tadej, bravo!!! :cast:

In upam, da res sledi poročilo!

LP, Vanja
Uporabniški avatar
 markor
#130724
Jep, iskrene čestitke za "polovičko"! :clap: :cast:
:laola
lp
m
Uporabniški avatar
 tadejk
#130728
No, pa sem spesnil!

BIL JE MOJ PRVI, PRVEGA NE POZABIŠ NIKOLI (Graz ½ Iron 2008)

Tako je in res ga ne bom pozabil nikoli. Pa ne zaradi tega, ker bi bil pretirano lep ali pretirano zahteven, pač pa samo zaradi tega, ker je bil prvi. Pomeni pomembno novo izkušnjo v mojem življenju, tako športnem, kot tudi na splošno. Vse se je pričelo lani novembra, ko sva se z Majo odločila, da po dolgih letih želja poskusiva triatlon. Prvič v življenju sem se vpisal v »šolo« nekega športa, po navadi sem vse počel po »hard way« metodi, torej učil sem se na lastnih napakah.

Dan D – 6 mesecev

V Triatlon klubu Maribor smo tako pričeli z plavalnimi in tekaškimi treningi. Kmalu po prvih treningih smo se pričeli pogovarjati kakšne cilje ima kdo. Z Dejanom sva hitro ugotovila, da bi tudi on rad v tej sezoni izgubil half-ironmansko nedolžnost. In tako se je začelo. Pridno smo se učili plavati, izpopolnjevali tehniko teka in mislili na kolo (zdaj vem, da to ni dovolj).

Dan D – 2 meseca

Tehnika plavanja je bila iz treninga v trening boljša, tekaški treningi so tudi že obrodili sadove in čas je bil za prvi resni preizkus- polmaraton. Z Dejanom sva se odločila za polmaraton v kraju Strass, nedaleč od slovenske meje. Zakaj? Predvsem zato, ker je bilo potrebno teči štiri kroge, kar je enako kot v Gradcu. Moj cilj je bil 1:35, kar pa ni uspelo popolnoma. Razlogov za to nisem niti iskal, ker je tudi 1:37 čisto vredu. Dobro sem spoznal, da štirje krogi pomenijo kar veliko psihološko obremenitev, saj po navadi nisem tekel tekov v več krogih, ker to na gorskih maratonih ni niti možno. Torej popotnica je bila dobra, trenirali smo v pravi smeri in sedaj se je potrebno lotili le še »piljenja« forme.

Dan D – 14 dni

Moj prvi triatlon v življenju- Ptujski triatlon 2008. Za ta triatlon sem se odločil, da malo pridobim občutka, kako je na resnični tekmi. Jaz po navadi tekmujem sam s sabo, te pa vseeno »potegne« tekma in hitro se lahko zgodi, da greš prehitro. Zaradi dejstva, da sem bil v ekipi TK Maribor 2, sem moral plavati z najboljšimi triatlonci in logično prišel na kolo skoraj sam, kar je pomenilo, da ne bo ugodja zaveterja. Vendar smo se našli z dvema sotrpinoma in tako sem lahko vsaj malo počival, seveda pa hitrost ni bila tista želena. Tako sem zaradi napornega kolesarjenja trpel še na teku, ampak k sreči je tek ni bil tako dolg. Tako sem v cilj prišel v spodobnem času, pridobil nekaj izkušenj in spet potrditev, da smo delali prav.

Dan D

Za ta triatlon nisem bil popolnoma nič nervozen, le želel sem si ga tako zelo (sem pač čuden). Zjutraj smo se pripeljali na Schwarzl see, kjer je vladala že popolna hektika. Karbonski lepotci so se že vozili naokoli, izvajali zadnje nastavitve, v menjalnem prostoru se je zbirala krama, pisale so se številke… Strategijo oblačenja in hranjenja sem imel izdelano in sem v menjalnem prostoru zelo hitro končal. Ko sem se vrnil k avtu, me je pričakalo pravo presenečenje Maja in Mihaela sta imeli oblečeni majici, kjer je pisalo »I am Half Ironman Wife (Girlfriend- Mihaela)«. Na hrbtu so bili še navijaški slogani in z Dejanom sva se pogledala in ugotovila, da sedaj pa res morava priti v cilj, da bosta majici upravičeni. Deseta ura se je bližala in potrebno je bilo obleči »kondom«. Naporno dejanje ampak voda ni imela 20°C, kot so govorili in brez neoprena me ne dobijo plavat. Zadnje dobre želje in stiski rok, pa gremo na ogrevanje. Občutek je bil zelo dober.
Na štartu sva se postavila malo bolj zadaj, kar je bila pravilna odločitev, ker ni bilo pretiranega pretepanja- do prve boje. Tam sem občutil kako izgleda podvodno brcanje, kako te nekdo potopi, udari v obraz,… skratka plavalni kung-fu. Pri drugi boji sem bil že »izkušen« in sem tudi jaz zastavil stvari malo bolj agresivno in je bilo lažje. Kroga sta zelo hitro minila, naporno ni bilo, skratka pravi užitek. Konec plavanja, tek v klanec, slačenje neoprena- zelo komično dejanje in tudi zelo naporno. Nisem imel ure in nisem vedel koliko časa sem plaval, ampak vedel sem, da je bilo dobro, ker je Jožetovo kolo bilo še v menjalnem prostoru. Ker dresa še nimam, se je potrebno preobleči, kar vzame nekaj dodatnih sekund in precej energije. Tek do rumene črte in potem kolo.
Po nasvetih nisem takoj po plavanju jedel, ker naj bi želodec malo čudno reagiral. Zadal sem si cilj, da bom kolesaril popolnoma brez zaveterja, kar je sicer na koncu zgledalo idiotsko, ampak dobil sem realno sliko o dirki. Po ravnini sem se kar dobro peljal, klance malo z rezervo, je pa bilo zelo ponižujoče, ko so skupine, ki so plavale 5 ali več minut slabše potem prikolesarile mimo kot vlak. Ampak sem to uredil v glavi in zdaj trdim da je bilo prav tako. V drugem krogu sem že čutil utrujenost in vedel sem, da na teku ne bo lahko. Rekel sem si, da bom počakal prve kilometre in videl kako bo. Kolesarski del še v planu za čas pod 5h.
Menjava je potekala normalno po planu, ne bi pa mogel reči da je bilo na teku tako. Po nekaj kilometrih sem ugotovil, da bo treba vključiti rezervni plan- preživetje. K sreči sem nekajkrat to že doživel in vedel kako reagirati. Brez izkušenj, bi verjetno po prvem krogu odstopil. Mimo mene priteče Dejan, vzpodbudne besede dobro sedejo- obema. Pri teku sem res trpel. Ne gre nikamor, veš da je potrebno preteči polmaraton, ti pa 6 minut za kilometer, pa še štiri enake kroge. Dodaten dejavnik, ki je precej vplival na moj tek je bila vročina. V levi nogi me je grabil krč in vsak majhen spust je bil kalvarija. Bližala se je nevihta in Nemci imajo dober izraz za takšno vreme »Schwüllig«. Res je bilo soparno, proga po soncu in raje bi preplaval 5km, kot pa pretekel. Pa je nekako šlo. V vsakem krogu so me bodrili naši navijači, brez tega bi verjetno obupal in ves čas sem imel v mislih, da moram končati, ker če ne bom, potem Maja ni »upravičena« do majice.
V cilj sem pritekel z nasmeškom in dvignjeno roko. Prvi polovični Ironman je za menoj in definitivno ne zadnji.

Dan D + N

Logično vprašanje- Kako naprej? Uh, ciljev je kot smeti, kakšni krajši triatloni, plavalni maraton, kakšen gorski maraton in seveda jeseni Berlinski maraton. Predvsem pa vse za dušo, za užitek!

In še to- triatlon ti zleze pod kožo! :wink:
Uporabniški avatar
 Matej
#130756
Bravo tadejk in ostali, ki ste uspešno končali preizkušnjo.
Lansko leto sem bil v Grazu v podobnem položaju kot ti - prvič na polovički. Dobra organizacija, lepo okolje, kar nekaj klancev na biciklu in vsako rundo daljši :shock: tekaški krogi.

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA