Zadnje novičke

[zafi]

IRONMAN MADŽARSKA(Nagyatad)

Po polironmanu v Grazu maja letos, sva z Ivom naslednje leto planirala oditi na Ironman v Celovec. Nato pa je Clearblue pokazal 2 plavi črtici in žena Petra je razumljivo prižgala rdečo luč. Kmalu pa je posijala rumena in nato še zelena. Za letos. Šok, razmišljanje, nato pa odločitev. Boljše letos kot čez dve leti ali nikoli.Internet, telefoni(hvala Matjažu) in kocka je padla na Madžarsko.
Na prizorišču sva že v sredo. Nad mestom sva kar malo razočarana. Ne najdeva sobe, hotel poln, težave s sporazumevanjem. Obupno iščeva sobo in jo končno najdeva 8 km iz Nagyatada. V četrtek tavava po 'mestu duhov', dvigneva številko, ter se baševa z ogljikovimi hidrati. Pogrešava dobro kavo. V petek se nama pridružita Petra in Miha (zelo sva vama hvaležna za pomoč). Vse kar bova potrebovala na tekmi jima pripraviva v vrečke,ter okvirno poveva kdaj bova kaj rabila.
4:00. Prekleta ura. Še napol v snu z nočne omarice pograbim od včeraj pripravljene makarone in si jih tlačim v usta. Tako je okusno, da bi lahko tudi doma prakticiral ta način prehrajevanja.Nekaj vitaminskih tablet, kolo na avto in vožnja v Nagyatad. Tam naložimo kolesa v kombi, se vsedemo v avtobus in spanje do 4o km oddaljenega Gykernesa, kjer je plavanje.
Stojimo v vodi, meglice se podijo po vodi, sonce se poskuša prebiti skozi oblake.Ne vem, če bi organizatorji v danem času lahko izbrali boljšo glasbo. Vsekakor eden izmed bolj čustvenih trenutkov.Start. Plavamo dva kroga. Voda je zelo motna, tako da je težko plavati za kakšnim soborcem. Ne najdem pravega ritma, vendar v drugem krogu kar gre.Čas 1:21:05, utrip 135.
Skok na kolo in gremo. Imamo 75 km do prizorišča, nato pa še 3 kroge po 35 km. Proga se mi zdi izjemno hitra. Nobenega omembe vrednega vzpona, 630 m višine na mojem polarju. Jem, pijem po načrtu. 300 kcal na uro. Gel, čokolada, ½ litra vode(žlica Isostarja, žlica Vitarga, malo soli) vsako uro. Poleg tega na okrepčevalnih mestih nekajkrat vzamem košček banane, zraven pa spijem še okoli 6 dcl navadne vode. Mala potreba vsake pol ure, velika na srečo še nikoli. Eno uro čokolado zamenjam s sendvičem. Koncentriram se na vsak krog posebej,saj vem da se ironman dobi ali zgubi na teku. Pazim na utrip in vozim.Kilometri kar letijo.Čas 5.51.07, utrip 142. Kolo dam organizatorju, se na hitro preoblečem in že tečem. Ups. Na kolesu sem pozabil Polar. Vrnem se v tranzicijski prostor, nadenem uro in gremo naprej. Na začetku gre z mano na rolerjih Miha (dobra spodbuda). Prvič in zadnjič velika potreba. Imamo 6 krogov po 7 km. V drugem krogu začne piskati ura. S čevlja mi je padel Footpad (senzor na čevlju). Vrnem se nekaj sto metrov, vendar ga ne najdem.Kaj češ. Tečem naprej. Jem, pijem isto kot na kolesu. Ker se počutim zelo dobro, v petem krogu pospešim(za moje pojme). Vendar pa se mišica na levi nogi ne strinja. Upočasnim, pridem do mojih zvestih spremljevalcev.Miha masira(strokovno), Petra pa me ze objema. Zadnji krog bom naredil, pa če bo treba po vseh štirih.Vendar pa je vseeno težaven. Veš da si pred ciljem, koncentracija popusti. Veselim se z odličnimi organizatorji in že sem v ciljni areni. Iščem Petro. Ko jo zagledam se mi vlijejo solze.Tudi njej. Toliko časa sem si to želel in marsikaj pretrpel. Še več po moje ona. Vse mi je popustilo. Zelo čustven trenutek.Nato pa čez cilj, slika, objem, tuljenje, skakanje, kmalu pa me tudi noge obvestijo naj se tudi njim malo posvetim. Čas 3:58:31, utrip 142.
Kmalu pride še Ivo(Bimbica), vendar pa on ni tako razmetaval s čustvi, čeprav je prav tako vesel kot jaz. Organizacija odlična, samo mesto bolj žalostno(sedaj je vseeno), vreme na kolesu oblačno, na teku deževno(kot po naročilu).Hvala Mihu, Lojzetu, Romcu, Medotu(odličen sparing), Kučiju še posebej pa ženi Petri(CMOK; saj veš :brez podpore družine ni IRONMANA).
Rezultati Slovencev:
32 216 FS1 4 PUST ERVIN SLOVENIA 1963 1:14:53( 87) 04:50 5:21:34( 33) 05:20 3:56:18( 46) 10:42:53
58 174 FF 44 KRNIC EDO SLOVENIA 1974 1:21:05(113) 05:03 5:51:07( 73) 06:08 3:58:32( 51) 11:21:53
135 245 FF 91 PODLOGAR ELVIS SLO 1978 1:09:46( 63) 03:09 6:04:46(116) 06:07 5:14:46(179) 12:38:32
151 173 FF 102 SVRLJUGA IVO SLO 1976 1:23:54(132) 09:38 6:41:40(177) 09:11 4:38:53(127) 13:03:14

[ero]

BRAVO zafi, BRAVO fantje!!!!

[GTA]

Tako se dela. Odličen rezultat.

Čestitke še enkrat.

Malo počitka potem pa naprej. Drugo leto konec avgusta bodo otroci že tako veliki, da lahko ponoviš in da pade 11 ur - saj je to le 7 min po disciplini

Petro bomo pa pomagal prepričat, da je to pametno!

[gluhi]

Sicer nisem hotel dodati se mojega dela, kajti to je bil moj osebni cilj, vendar ima edo prav, tudi midva sva sprejela odlocitev in se napajala iz opisov drugih, torej moj pogled na to prelepo izkusnjo:



Po koncanem pol-ironmanu v Gradzu, ko sva z Edotom se poraslavljala za najine pojme uspešno in predvsem veliko lazje od pricakovanega, opravljeno nalogo, se je zanj v naslednjih dneh zgodilo se nekaj lepsega. Petra mu je nezno sporocila, da je njuno stanovanje postalo pretesno, saj ga bo napolnjeval zvok se ene osebe, ki je na poti. Sam sem ob novici takoj zaslutil, kaj to pomeni. Planirani Ironman naslednje leto v Celovcu, bo postal iskanje prostega letosnjega prizorisca te naporne prireditve. In res so sledili dnevni sms-i, klici, maili in vedno nove verzije, dokler ni potrdil mojih sumov, grem na Madzarsko...je sporocal sms. Sedaj je bila zoga na moji strani, moje razkosje je, da mi v kalkulacijo ni potrebno vkljuciti druzine ( v enem letu, ko si ta sport malo blizje ogledujem je v mojem srcu zrasel pravi mali spomenik vsem dekletom in zenam (ter obratno pri drugem spolu), ki spremljajo ironmanske karavane, katerih sprejemanje in dajanje vcasih ne pozna meja), vendar sem se na drugi strani se kako zavedal, da je ironman in vse kar ga spremlja moj osebni izziv in le hobby in zato sem se odlocil vanj vloziti toliko, kot mi dovoljuje moj nacin zivljenja (sluzba, prijatelji in ostale aktivnosti, ki jih nisem hotel zanemariti). Vprasanje, ki se mi je postavljalo in na katerega sem hotel odgovoriti je bilo: ali je to dovolj, da se lotim tega izziva. Ko sem julija vplacal 118 Euro za prijavo je bil odgovor znan. Da je bila odlocitev pravilna sem se zavedal ob vstopu v vodo v Gyekenyeskem jezeru ob 6.45, 26 junija 2006. Meglice so se pocasi dvigovale iznad vodne gladine, krvavo rdeci znanilci jutranjega sonca so jih neusmiljeno parali, na obali in v plitvini 400 vznemirjenih, iz zvocnikov komorna glasba, ki je dodajala vtis usodnosti, duhovnik v vodi doda nadzemeljsko komponento, pok in realnost... »cof, cof...ne tolct po meni, cof, cof...cigava je ta noga...moram si najti nekoga, ki ima moj tempo plavanja, da mu sledim in ukradem nekaj pocitka, ki mi bo prisel se kako prav v tem dolgem dnevu, ... cof, cof, udarec po mojih podplatih, ...cof, cof se eden, nekdo je nasel mene, uzivaj prijatelj, ja pa malo levo, malo desno, morda nekoliko hitreje kot nacrtovano, nekaj casa za nekom, potem spet cisto sam, cez prvi in drugi krog v uri in 24 minutah. Kopno. No utopil se nisem, tranzicija pa v slogu nasih bivsih sodrzavljanov »lagano i sportski«. V desetih minutah pa sem vseeno ze na kolesu, kjer tekmovalci kar svigajo mimo mene. Dilema ali kljub temu, da sem verjetno mocnejsi od njih v enodnevni kolesarski dirki (pa ne da sem kdaj to ze poskusil, ampak po ogledu njihovih dihalnih aktivnosti in glede na moj trenutni utrip na kolesu, ki je cca. 10 utripov pod mojim utripom na dolgih voznjah za trening, bi si skoraj upal trditi, da je temu tako), nadaljujem s svojo dirko ali jih poskusam loviti. Odlocitev pametna. Ce hoces frajart, imas se vedno maraton, sedaj pa samo pedala vrti pedala si recem in jej tako kot si se zmenil z Edotom in upaj, da ne bo kaksnih tehnicnih tezav. Po 75 km prvic vidim Petro, ki mi napolni prehranjevalno-pitne zaloge (v mojih oceh ze tako visoko, se zraste za nekaj stopnick in v neki meri je ta moj opis tudi moja zahvala njej in Mihu, ki sta svojo spremljevalno vlogo opravila z odliko in si prisluzila tako mojo hvaleznost kot spostovanje – hvala vama). Drugi krog (35 km) si samo pomahamo, v tretjem pa se zaloge spet napolnijo. Zadnjih nekaj kilometrov na kolesu prve kapljice dezja, ki so bile ob narascujoci temperaturi vec kot dobrodosle. Super na teku nas bo hladilo. Druga tranzicija, skoraj ponovim usodno Edotovo napako, toda moj polar zacne piskat, ko ne zazna bitja mojega srca in se pravocasno ustavim prostovoljca, ki mu ni nic jasno...in poberem Polarja in si ga nadanem na roko, ter nastavim tekaske nastavitve. Ob tranziciji opravim se s straniscem...pravi luksuz, saj je bilo prav licno stranisce kar v tranzcijiski coni, pogledam na uro 8.27 in zacne se prava tekma...vsaj tako so me vsi svarili...ironman se zacne na teku. Tek zacnem z mislijo dneva...ironmana dobis ali izgubis na teku in to je to...nesteto korakov do raja (42 km, 6 krogov, 6 zapestnic, 30 okrepcevalnic, 6 x Petra in Miha)...gremo. Edota vidim, ko je ze v svojem drugem krogu. Leti k pticek, noge ima lahko, nasmeh na obrazu in iz daljave slisim Bimbica (izraz njegovega Luka, katerega pomen ne znamo izbrskati, ki pa mu vliva energijo) in si recem o.k. gremo bimbica, tukaj je prostor za dokazovanje. Tempo je pricakovano pocasen, obcutek, da bi slo hitreje zavirajo misli – se 4 x okrog Brda, dosti bo casa za hitrost. Obenem pa z vsakim metrom na sotekmovalcih opazujem njihove osebne boje: nekateri letijo, drugi hodijo, tretji napredujejo z vidnimi poskodbami, vsi pa se borijo in zato sem si govoril, le pojdi naprej takole, glej utrip in jej....geli, cokoladice in gatorade na okrepcevalnicah, le tega so delili prostovoljci vseh starosti, spolov, oblik, ki prijazno vpijejo »iso, gatorade, red bull, water, cookies«....moji najboljsi prijatelji, poleg gledalcev, ki dokazujejo svoj oster pogled z vzklikanjem mojega imena, ki ga razberejo iz stevilke, ki je ravno tako mokra in utrujena, kot v tem trenutku jaz sam. Ko me Edo dohiti (ob vodstvu dveh krogov)...me pogleda in zacne: »jej, jej, vidim da nic ne jes....« Res je, da sem zaradi obcutka polnega trebuha zadnjo uro izpustil kaksen gel ali cokoladico ter nekaj pozirkov, toda se vedno imam obcutek, da se basem. A je imel Edo se kako prav...teka ni konec, do zadnje crte. Po tridesetem kilometru lahko dober obcutek hitro izgine in to se je zgodilo v sekundi. Mocan krc v predelu trebuha in pljuc...res cudna bolecina...povzroci bolece vdihe in energija izgine v vetru, tekoci korak izgine, hoja..., ne to pa ne, tek, vendar v tempu brez tempa...edotov 2-letni Luka bi sedaj tako prisibal mimo mene in jaz ga tudi slucajno ne bi ujel, ampak vseeno tecem...tecem v zadnji krog...Miha mi poda meni tako ljubo coca-colo in ostane mi še 48 minut za zadnjih 7 km. Spijem coca-colo, stisnem kar dva gela, spijem gatorade in to mi da energijo, sedaj bo pa slo si recem...in gre, ob vsem kar sem prezivel v prejsnih 15 minutah se mi zdi kot da sedaj sprintam. Tempo je sicer blizu 6 minutam, toda se vedno grem proti 13 uram...vse do 40 km, ko me spet obisce prijatelj krc...ista zgodba, isti obcutek, teka ni vec, hoja, dihanje, 13 ur so le se sanje...sprijaznim se, hocem le zakljuciti, pa saj to je bil edini cilj...moram zakljuciti si recem. Zadnji poskus da bi stekel, recem si sedaj pa do cilja tecem pa ce me pobere in naredim dva koraka...in spet hodim, potem pa pocasi spet zacnem teci in tecem zadnji kilometer. Gledalci ploskajo, iz zvocnikov odmeva...I am an Ironman...in v meni vre, da tudi jaz bom, tecem, dvigam roke v zrak, trak, bliskavica na fotoaparatu, po mikrofonu moje ime. Petra je tam, Miha in Edo prihajata. Edotov blisk v oceh je enak mojemu, vriskala bi, pa si le stisneva roke in si cestitava...prvic, ne tudi zadnjic v teh dneh. Odpeljemo se proti hotelu, opazujoc boj, ki bo potekal se naslednje tri ure – do limita v tej cudoviti madzarski noci, zame smo vsi zmagovalci.

Pricakovano pivo nama z Edotom ne stece, fizicni davek je previsok...ob 22-ih se ulezem v posteljo, zebe me, noge me bolijo in vse skupaj prezene spanec...toda dusa je srecna.

Po predavanju, ki ga je imela Pia v Ljubljani o njenem nastopu na Ironmanu sva z Edotom sanjala o podvigu, sedaj sanjava najin podvig...ves trud do tega trenutka je bil poplacan....za nekatere verjetno le tekma vec, zame osebno nekaj na kar sem lahko v svojem zivljenju ponosen. Da koncal sem Ironmana.

[zafi]

Tole si pa res dobro napisal. Tako, da upam da bom v prihodnosti še lahko bral tvoje članke, pa da bom jaz tut not.

[Akchul]

Uau!
Komi sm začela tečt, pa je tole tako napisano, kot da bi sama pretekla vse to...
Pa solzice so ble tud...
Skratka, ČESTITKE!
Res znate vlivat energijo!
Thanks,
Akchul

[še1PR]

[potepinko68]

Četsitke!!!!

.. na žalost so takšni podvigi za mene samo sanje..

lp,
potepinko

[EčO]

Bravo zafi in gluhi! Res enkratno! In lepo opisano!

Enkrat bom tud jaz strnil občutke o vseh naporih in težavah na progi. In o občutkih pred med in po dirki!

Z trdno voljo se da doseči vsak cilj!

[špelca_p]

Ko prebiram takele zadeve se mi ponavadi naježi koža in se sprašujem: A se ljudje sploh zavedamo kakšna super bitja smo, da zmoremo tolko stvari? In mi gre na živce, ker se vedno nekje omejujemo okrog svojih zmožnosti. Škoda, ker se bojimo naredit tolko čudovitih stvari v življenju, ker so ravno take preizkušnje tisto kar nam resnićno bogati naše življenje.
Mogoče malo pozno...me že dolgo ni blo na forumu, ampak vseeno vama iz srca čestitam za tole in se .

[špelca_p]

Ko prebiram takele zadeve se mi ponavadi naježi koža in se sprašujem: A se ljudje sploh zavedamo kakšna super bitja smo, da zmoremo tolko stvari? In mi gre na živce, ker se vedno nekje omejujemo okrog svojih zmožnosti. Škoda, ker se bojimo naredit tolko čudovitih stvari v življenju, ker so ravno take preizkušnje tisto kar nam resnićno bogati naše življenje.
Mogoče malo pozno...me že dolgo ni blo na forumu, ampak vseeno vama iz srca čestitam za tole in se .

[zafi]

Saj mogoče ne paše pod to temo,samo komu bo pa le prišlo prav. 2 dobra filmčka od ironmana
http://www.youtube.com/watch?v=tRB1p89k7_I
http://www.youtube.com/watch?v=rgS2y3Rkx2I