Letos sem imel precej dobre možnosti za dober rezultat in izboljšanje svojega osebnega rekorda na triatlonu za vsaj 2'. Imel pa sem toliko smole, da je vse skupaj že kar neverjetno. Pregovori kot so tisti, da ima hudič made oziroma, da hodi na kup srat, očitno držijo. Da ne bo šlo vse optimalno, sem spoznal že pred startom, ko sem hotel odpeljati kolo na menjalno mesto. Malo sem se naslonil na rožičke na balanci, pa se mi je karbonska balanca pri rožičku zlomila, tako da je levi rožiček opletal na še nekaj nitkah karbona. Druga nevšečnost se mi je zgodila pri kajaku. Letos mi je kolega posodil kajak, ki sem ga dan pred tekmo preizkusil na Ljubljanici. Res, da ga nisem bil vajen, toda vseeno sem bil 5' hitrejši, kot bi bil s svojim.
8' pred pol deseto sem se vsedel v kajak in se odpravil na startno črto. Nevšečnost pa je bila ta, da čeprav je bilo rečeno, da bodo opzorili 5' in 1' pred startom, zadnjega opozorila ni bilo, ker je ravno, ko sem obračal kajak, 2' pred pol deseto, starter ustrelil za start. Jaz sem kar nekaj sekund rabil, da sem prišel do startne črte. Tu sem ugotovil, da sem pozabil vkjučiti GPS. Med veslanjem sem skušal vsaj zakleniti okvir, ki deluje na dotik, da ga voda nebi zmešala. Najhujša nevšečnost, pa se mi je zgodila na kolesu. Že pred asvaltom, pri jezeru mi je na pesku počila sprednja guma. Na še hujšo nesrečo sem ugotovil, da sem pozabil dati na kolo rezervno gumo in pumpo, ki ju med vožnjo kolesa na strehi odstranim. S prazno gumo sem prikolesaril nekaj sto metrov do asfalta in naselja, kjer sem mimovozeče kolesarje prosil za pomoč. Izrecno se moram zahvaliti kolesarju, ki je nesibično iz torbice med vožnjo vzel gumo in pajsarje, ter mi jih dal. Potem sem ugotovil, da mi to nič ne pomaga, ker nimam pumpe. Spet sem kolesarje prosil, za pumpo, toda tokrat brez uspeha. Na srečo so vsi sosedje, ki so bili ob progi, začeli po hišah iskati pumpe. Nosili so tiste z šičasto konico ali z avtomobilskim vetilčkom. Končno se je pojavil nekdo, ki je imel tudi nastavek za kolesarski ventil. Zamenjal sem zračnico in nekoliko demoraliziran odhitel naprej. Med tem so me prehiteli že skoraj vsi tekmovalci, razen tistih, ki so potrebovali za veslanje več kot 55'. Na koncu asfalta pri Srednji vasi imam ponavadi čas dobrih 12'. Ko sem na števcu videl, da kjub vsemu zaostajam le
7', se mi je nekoliko vrnil optimizem in pospešeno sem se podal v dir po progi in prehiteval tekmovalce. Na koncu sem prikolesaril do menjave v uri in dobrih 3'. Brez vseh teh nevšečnosti bi bil čas verjetno okoli 56,5'.
Tek mi na začetku ni šel najbolje, toda od konjščice do Studorja je šlo kar v redu. Po klancu navzdol pa sem mi je poznalo, da sem bil v Četrtek pre tekmo na Triglavu. Imel sem nekoliko trde noge in kost, ki jo imam na desnem palcu precej povečano, je bila tako razbolena, da sem komaj tekel. V prvi polovici trase od prevala do cilja, sem izgubil kako minuto in pol. Potem , ko je pot lepša in gre todi nekoliko navzgor, je bilo zopet bolje. To je bil moj najpočasnejši tek na triatlonu.
Kljub vsem naštetim handicapom: sedem minut mirovanja, ter kaki dve minuti zostanka zaradi drugih nepredvidenih reči, sem dosegel še zmeraj 4 sekunde boljši čas, kot lani, ko mi ni odgovarjalo le vreme.
Še vedno je bil čas dokaj spodoben (2h 55' 24) in še vedno sem bil v svoji kategoriji prvi, 2,5' pred drugim. V absolutni razvrstitvi sem dosegel 30. mesto. Brez teh nevšečnosti bi bil nekje med 15. in 17. mestom.
Tudi zato, da sem prišel na cilj in vseeno dosegel čas, ki mi ni ravno v sramoto, se moram zahvaliti kolesarju, ki mi je dal zračnico. To cenim. Tudi sam sem predlani na tekmi na Veliko Planino kolesarju, ki je imel defekt, pomagal na podoben način. Letos pa sem imel na isti trasi dva defekta zaporedoma in mi tudi rezerva ni prav dolgo koristila, tako da sem moral skoraj polovico trase preteči.
Upam, da se mi bo vsaj naslednje leto vse tako izšlo, kot se je letos Zupančiču. Da bo optimalno vreme, dobra pripravljenost in da ne bo nobenih nevšečnosti. V tem primeru lahko z novim čolnom pristanem celo v absolutni deseterici. To bi bila najbrž najboljša skupna uvrstitev za nekoga, ki je v kategoriji moški 8.
, seveda prišla v cilj med zadnjimi 
,ampak zato toliko bolj uživala po poti in seveda ob prihodu v cilj 
. Prvih deset minut v kajaku je minilo ob maksimalni psihični in fizični koncentraciji, namenjeni obstanku v kajaku, ki se je ob začetnem valovanju cca. 160 čolnov nevarno zibal sem in tja. No po skoraj eni uri opletanja z veslom je bilo mučenja konec in na menjavi sem si damsko vzela čas za obuvanje superg, ter nato na kolesu nekajkrat zavriskala, ker sem si mislila, če sem zdržala kajak brez plavanja, potem bo preostanek tekme pač toliko lažji 
. Izkazalo se je, da so klanci proti Uskovnici postavljeni kar precej pokonci 
, sonce je pripekalo kot za stavo , ampak končno prispem tudi do menjave kolo-tek. S čisto telečjimi nogami si oprtam kamelo in bolj za umetniški vtis kot kaj drugega 
stečem proti Konjščici. Na srečo se nas je nato usmililo vreme, saj se je pooblačilo in rahlo ohladilo. Na pol poti do Jezerc mi je sotekmovalkin mož odstopil še pohodne palice, da sem malo lažje prisopihala do Studorskega prevala. Sem si mislila, da po ravnini bo pa že šlo ekspresno 
, ampak se je tudi tistih nekaj km do Vodnikove koče nekam sumljivo vleklo 
in bolj paše v rubriko *saj ni res, pa je*.
