Evo...kaj nej rečem...nedelja je bla enostavno prečudovita. Najprej so bli zelo dolgo veliki plani, da se s prijatli 3.7. zjutraj usedmo v avto in oddrvimo proti Celovcu, potem pa je v soboto popoldne sledil šok. Eden od njiju je zbolel (nažalost vozač) in tko sem najprej nekaj sobotnih uric preživela v premišljevanju, zakaj se je to moral zgodit ravno meni ... pa ravno zdej...pa zakaj mam zmer js tako srečo.
No v glavnem...po tistih parih urcah mi je v glavo šinla ideja, da mogoče ne bi blo tko slabo, da se jaz vseeno spravim na kolo in enostavno grem...
seveda čez ves pekel Ljubeljskih klancev
...no super bi blo vseen, če bi prej vsaj mal osvežila idejo o tem, da se včasih sploh nočjo končat pa kako znajo bit sploh iz Avstrijske smeri enostavno
.
Ampak vseeno ob 5ih zjutraj sem se vseen spravla na kolo in šla in moram reč, da je šlo do Ljubelja vse super...no na drugi strani sem ob spustu zvesto ugotavljala, da ne bi blo čisto nič narobe če bi mejčkn pred odhodon popravla svoje bremze, pa še mraz je blo ko v Sibiriji. Tko sem izgubila mal tistga super občutka, ko se spustiš in kar leti.
No pa sledi glavni del...do Celovca sem nekako prilezla mejčkeno čez osem ...seveda ob pomoči 'prijaznih' avstrijskih policajev, ki so me moral mal usmerjat kako se sploh pride do prizorišča...no eden je bil na koncu le čista faca in sva se spotoma zapletla še v krajšo debato.
In smo prišli...evo kaj naj rečem...takega dogodka enostavno nihče ne bi smel zamudit...oproščeno samo tistim, ki res niso utegnl
drugač pa te cela atmosfera potegne vase.
Ljudi je blo res noro veliko in tako razpoloženje, ko ga ustvarijo lahko samo gledaš. Se mi zdi, da je vsaj za ta del Avstrije to res velik praznik.
Na enem mestu imaš resnično zbran cel svet in mislim, da že samo dejstvo o številu tekmovalcev pove nekaj zakaj si je pravzaprav vso stvar vredno ogledat.
Kar me je posebej presenetlo je ta žar, ki ga je vsak od tekmovalcev izžareval ...po vsem plavanju, kolesarjenju ( in kdor pozna to tekmo dobro ve, da sigurno ni mačji kašelj
) so vsi še vedno izžareval neko zadovoljstvo...čeprav si raje ne predstavljam kakšna psihična obremenitev je to in predvsem kakšno psihofizično moč moraš imet, da sploh vse spelješ.
Nažalost sem morala odbrcat še preden je prvi prišel na cilj...ura je bila nekaj čez tri med potjo pa sem še vedno srečavala tiste,ki so se borili na kolesu ... po več ko osmih urah...večina z nasmehom na obrazu.
Ob povratku sem imela polno problemov...predvsem z vetrom, ki je pihal vame v najhujših klancih...kasneje s neudobnim sedežem...verigo na kolesu...ampak kljub občasnemu preklinjanju je blo po vsem kar sem videla vseeno lažje.
In potem, ko sem se iz Ljubelja spustila v dolino je bil feeling enostavno neverjeten in mi ni blo žal niti najmanjše kapljice znoja, da sem vseeno šla in vidla te ljudi, ki se zdijo res ko, da niso od tuki.
Bravo Irony in čestitke vsem ostalim ,ki ste tekmoval, lahko rečem samo ...
!!!!!!!!!!!!!!!
Aja, ko sem prišla domov in gledala šport...jah no RTV je spet pošteno razočaral...očitno še vedno raje poročajo o tistem, kjer naših sploh ni zraven kot pa o tem kako dobri smo kjerkoli se pojavimo!
Š.
