Ko sta nam Igor in Anže (oba trenerja) pred casom namignila, da nas konec meseca januarja caka en test...me je kar malo stisnilo pri srcu. Kak test? Pa pravi Anze: "test s samim sabo ... in 750metri"
Ah, kaj pa je to 750m porecete ... ah, kaj pa je 21km teka ... Pa vendar so razdalje precej subjektivne narave. Tako kot mi je bilo do prejsnjega pricetka poletja preteci 10km cela iluzija (da ne govorim o 21km, ki sem jih uspesno odtekla cez par mesecev), tako mi je bilo do zacetkov plavalnih treningov ze 350m neprekinjenega plavanja cel podvig (ki sem ga sicer dvakrat ze odplavala pred tem na triatlonu, vendar malo mesano kravl in zabca - kar ne steje, kajne). Verjetno ste uganili, da je bilo 750m v kategoriji iluzij. Tudi med casom treninga plavanja...
Tako lepo pisem v pretekliku, da ste verjetno tudi to uganili, da sem utopila tistih famoznih 750m. In ponovno ugotovila, da clovek lahko vse uspesno premaga, ce se zadeve loti z dovolj respecta in predvsem z manj strahu. Glava je najpomembnejsa misica in pocasi mi jasno ratuje vsa ta psiholoska pripravljenost, pogovori s sportnimi psihologi ipd. Motivacija, motivatorji, cilji, nacrti...uf tega.
Se posebej ko me na 150m zacneta boleti obe rami (prvic...od kje hudicha se je zdej to znaslo), do 300m konstantno pusca lev uc na plavalnih ocalih, vmes itak razsmisljam vsaj vsake 25m da mam dost, da ne bo slo to dons, da pac ni taprav dan, kaj je men tega treba... Na 250m pogruntam da je tretjina za mano - jupiiiiiiiii, kar mi da novih moci (za naslednjih 50m, ko me spet use mine), nakar "kar naenkrat" pride pozitiven motivator na 350m - oh, polovicka je ze cez in takoj cez usega se negativni (se enkrat tok al kaaaaaaj?). Na 400m trener pove cas in "dobr ti gre" te ponese naslednjih 50m. Madonca, pol sem pa ze na 2/3 poti, to je ze skor konc, kar mi itak vzbudi odgovor, da mi bo celo ratal...sam se mal...Sam se 150m porece trener...Ah, kaj pa so te "trikrat gor pa dol" dolzine in potem zadnjih 100m...ko razmisljam, da sem se u bistvu sele cist dobr segrela, padla v ritem, se umirila, nehala razmisljat in zares zacela uzivat v plavanju ... in potem tist tipicen adrenalinski finish, ko se ustavim in prva stvar, ki mi pade na pamet je "matr, lih fajn je ratal, teh 750m je skor mal premal...sej u bistvu bi zmogla tut ene 1500m...."
Preden pridem do ironmana hvalabogu zacnem cutit posledice in se postavim na realna tla
Premagala sem 750m plavanja, kar je zame osebni uspeh. Imam tudi nov cilj - ker imam cas, ki ga bom naslednjic nedvomno popravila. In to je moja nova motivacija, moja nova prihajajoca zmaga, ki me bo zdele poslala direkt v fitness!
V glavnem, dolgovezim. Hotla sem samo delit to radost z vami, ker se jest toooook fajn pocutim, ker sem znova premagala sebe in svoje "strahove" in "samo omejitve".
Pa en velik hvala obema trenerjema, seveda!
Next goal: beat the time!
Pa Pegaza tut, se razume 
samo bi se vseeno rada naučila dobr plavat, triatlon me mika ! 
