Večerno blago sonce pozlatilo
je čezinčez zeleni lišp dobrave,
v ozadju dvigali so z drzno silo
gorenjski velikani gole glave,
krog nas šumenje slapa kot bi pele
spev sirene gozdne iz daljave.
Nad nami lahno jadrale so bele
barke oblakov: od slasti neznane
v veselju so nam prsi zakipele.
Mrak je padel na zemljo in okoli Peričnika je nastala skrivnostna,
temna tišina. Prva skupina tekačev je že prispela in pri slapu
občudovala naravo. Sedeli smo pred kočo na debelih lesenih klopeh in premlevali pretečeno pot iz Mojstrane do Peričnika.
Čakali smo večjo drugo skupino tekačev in se ozirali proti klancu, ki se vzpenja malo pred slapom. Najprej smo mislili, da prihaja roj kresnic.
Videle so se samo lučke na glavah tekačev, drobni žarometki so se zibali sem in tja in vedno več jih je bilo.
Kot jata žarečih majhnih ptic so se snopki svetlobe približevali koči.
Pokazale so se že glave in postave tekačev, ki so z lahkoto premagovale vzpon.
Prizor, ki je vreden, da se o njemu pišejo legende.
Kaj takega še nisem videl.
Temno okolico prelestnega kraja v dolini Vrat je razsvetlila množica lučk na glavah tekačev, ki so tekli večerni tek proti Peričniku.
Kmalu smo bili vsi na cilju in oskrbnik nas je prijazno postregel.
Obe skupini sta se združili in začeli teči nazaj na izhodiščno mesto.
Zasvetilo je še več svetilk, s sprednje strani svetilke na čelu, z zadnje strani kresničke na tekaških copatah in škrlatne krogle na hrbtih.
Kot svetleča, dolga kača se je v gosjem redu vila vrsta tekačev in tekačic, ki so jo vsake toliko časa razsvetili žarometi mimovozečih avtomobilov, potniki v njih pa so se čudili nenavadnemu in enkratnemu prizoru.
Kar prehitro je minil osvežujoči tek po alpski dolini in na koncu smo bili zadovoljni, da smo lahko uživali v predstavi, v kateri smo bili glavni igralci in obenem hvaležno občinstvo tekači sami.
Izredna predstava v izrednem okolju.
Žal pa je manjkala glavna zvezda večera,
ki sicer ni zvezda, ampak luna. Sramežljivo
se je skrivala za okoliškimi vrhovi, kot da se je branila hude konkurence majhnih lunic, ki so jih predstavljale tekaške svetilke.
Res smo pogrešali Mesec in pogledovali proti nebu kdaj bo vzšel, a v vsej okroglosti se nam je pokazal šele pozno ponoči, ko smo se vračali iz Mojstrane in so postali hribi prenizki, da bi se lahko luna še skrivala.
Na široko se nam je ščip smejal
z neba, verjetno je bil prav tako zadovoljen kot mi sami.
Brez spremljevalcev, ki sicer niso tekli, a so bili nenadomestljivi, to doživetje ne bi bilo tako krasno kot je bilo.
Zato zahvala Darkotu za fotografiranje in logistiko,
Barb prav tako in še posebej za okusno in enkratno pecivo tiramisu, ki je bilo tako dobro, da zahteva poseben opis. Tekači smo se ji že zahvalili s trikratnim gromkim hura! hura! hura! pekač pa je bil polizan do zadnjega ostanka smetane.
Prav posebna dobrodošlica Filipidu,
ki se je vrnil v življenje med tekače in je trdno odločen, da bo kmalu tekel z nami.
Seveda ne smem pozabiti na organizatorja Mirota, ki je vse uredil tako, da je teklo kot namazano.
To so prvi vtisi, ko se evforija malo poleže, pa še kaj konkretnega.
Verzi na začetku so prepisani od Kajetana Koviča in malo prirejeni.
in to pr luč, de bom vse vidu, de se neb tm uduzad kej čudnga dugajal. A vm je jasn, vi trije 
ob misli, kako idealne pogoje imate Gorenjci za trening. Vse lepote, hlad, ki te objame, šumenje dreves, ki jih boža rahel vetrič in žuborenje potočka ... kar obsedela bi tam pred trgovino. 
Ampak sem skor dol padla. Punce, v živo zgleda pol mlajši kot na TF in kak telešček! Fantje, ste mu kej fouš?
