), a sem imel vsaj malce zadoščenja zaradi opravljenega ultra treninga v dopoldanskih urah.
vencelj napisal/-a:Jutri ob 5.uri izpred mercator trgovine v Podlubniku.
LP, vencelj
) Glede na idealne temperature in za enkrat se oblacno vreme, se ni bilo potrebno obnavljati zalog tekocine. Vencelj si je sicer napolnil se eno 1,5l plastenko, ampak to po mojem zato, da se je rahlo obtezil, da ga ne bi prevec vleklo naprej in bi jaz zadaj spustil duso. Plastenko je nemrec nedotaknjeno prinesel v Skofjo Loko No kakorkoli ze, na Ratitovec sva prislepa po malo manj kot 4 urah in pol (postanek v Drazgosah odstet). V koci je bilo ze nekaj ljudi, ki se ne morejo odlociti, ali bi ziveli v dolini ali na hribu V vpisni knjigi sem opazil da ima nekdo ze 212 vzponov. Letos. Privoscila sva si zgance z mlekom. Ko sem na plan privlekel nekaj ojrov, me je oskrbnik prijazno zavrnil, ces tole casti koca na Ratitovcu. Tezko opisem, kako se mi je to dobro zdelo. Pa ne zaradi par prihranjenih cekinov, ampak zaradi same geste. Res hvala. Na Dajnarski palnini sva naletela na celo credo konj na pasi. Hudo. Nisem se videl toliko konj na kupu v "divjini". SAmo se indijancev se je manjkalo. Po kaki uri teka/hoje sva prisopihala na Sorisko planino. Med credo ljudi, ki so se pasli med borovnicami, sva se povzpela na vrh smucisca in v daljavi zagledala najin naslednji cilj. Porezn. 
Pa kdo za vraga se je spomnil vse to kamenje znosit tukaj na kup? Ko da ga niso mogli lepo razporediti po dolini, pa da se clovek ne matra. Tam pri meni doma je vse lepo naravnost. Ne pa tole..... Skratka sopihal sem tja v tisti breg, ko da bom vsak cas spustil duso. Pa me je grabil krc v nogo, pa sem imel vsega poln k..., pa mi je blo vroce, pa sem se spotaknil ob korenino, pa hriba se kar ni hotelo bit konec, pa se je malo poravnalo pa je bil za ovinkom spet breg...... "Pa ljudi moji da li je to moguce" bi rekel legenda Mladen Delic. Tik pod vrhom, pa me se Vencelj razveseli, ko mi pokaze tam nek hrib na drugem koncu sveta in me obvesti da je tisto pa Blegos. Res bi tezko nasel primernejsi trenutek Koncno sva prisla tudi do koce na Poreznu. Spet se je pokazala potreba o kaksni konkretni hrani. In ko da trpljenja se ni bilo dovolj izvem od prijaznega oskrbnika, da imajo samo joto. Sej vem, prava hribovska jed pa te stvari. Ampak v zivljenju se nisem jedelj jote in je niti nikoli nisem imel namena. Ampak vse je enkrat prvic in tako sem zraven pojedel se dva kosa zarecenega kruha in je bilo. Mi pa sedaj vsaj ne bo mogel vec nihce soliti pameti v stilu " ja pa kako moras rec, da jote ne maras, ce je pa se probal nisi..." Glede na to, da sva bila na poti ze vec kot 9 ur, so bile misice ze precej bolece (vzpon na Porezen je bil kar hud, ce tega slucajno se nisem omenil). Tako da bi se kar prilegla kaksna ravnina. Ja pajade. Spet je blo samo nekaj gor pa dol, pa spet gor. Ker sva na Blegos prisla ze precej v popoldanskem casu, v koci ni bilo kaksne izbire hrane. Tako je bil moj kvaliteten obrok sestavljen iz pol litra mleka, cipsa in dveh kosov kruha Kaj pa se to pravi, da se bo vsak odlocal neki po svoje. So pa glavi sicer ves cas sugerirale, da je tole brez veze, da se one ne bi sle vec, da bi blo neskoncno bolj prijetno lezati na soncu,.... Pol poti do Lubnika se je spet dalo teci, ker se je cesta ves cas rahlo spuscala. Kar me je sicer po eni strani navdajalo z optimizmom, ker sva razdaljo premagovala dokaj hitro, po drugi strani pa ravno nasprotno, saj bolj ko gremo dol, bolj bo potem spet treba gor. In ko sva tam ne neki cistini zagledala Lubnik (da ne omenjam spet da je bil nekje v neskoncnih daljavah), je bilo jasno da imava samo se malo do cilja. Samo se kake tri urice Vzpon na Lubnik je bil hvala bogu precej milejsi od Porezna. Koca je bila zal zaprta in sva se kar odpravila v dolino. Tokrat zelo pocasi, da ne bi na samem koncu staknil se kakega zvina ali kaj hujsega. Do cilja sva rabila se kako uro. Vmes je padla se noc in treba je bilo poiskati svetilko nekje na dnu nahrbtnika. Potem sva se po temi pritipala do doline in samo se zakljucni sprint do avta. Da bo vsaj prihod nekako zgledal V cilju naju je pricakal Stefan ki je imel s seboj nekaj za duso privezat.
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA
