Danes sem se zelo na hitro odločil, da se lotim dela VELIKE KRPANOVE POTI. Hitra odločitev je tudi vzrok, da tega nisem prej najavil. Vseeno bom pa napisal par besed. Mogoče bodo komu koristile.
Pot je res lepa in še se jo bom lotil. Bom poskusil prej najavit vendar ne obljubim, ker živim zelo blizu in praktično se lahko v hipu odločim in v parih minutah sem lahko že na izhodišču. Tako je bilo tudi danes.
Po včerajšnjih obisku Kranjskih podzemnih rovov , kjer so slovenski vinarji predstavljali svoja vina sem danes zjutraj potreboval še malo več kisika kot po navadi. Tuhtal sem kam. Ni se mi dalo na katero od standardnih relacij. Zaželel sem si sem si raziskovanja. Na misel mi je prišla Vencljeva objava in dejstvo, da sem nekoč davno nazaj na moji standardni poti že videl par oznak za Veliko Krpanovo pot.
Brez kakšne študije in karte sem se od doma z lahnim tekaškim drncem krenil proti Hotelu Rakov Škocjan , kjer sem že večkrat opazil table za Krpanovo pot. Po slabih 5 km dobro poznane lepe poti sem zagledal tablo z oznako in se priključil na Krpanovo pot.
Hotel rakov škocjan
Smerokaz, ki tik pred hotelom usmerja na Krpanovo pot
Tik pred Hotelom Rakov Škocjan Krpanova pot zavije na lepo makedamsko cestico, ki vodi v naselje vikendov, ki so skriti v lepi naravi. Kmalu se makedamska pot konča in potrebno se je podati v gozd na gozdne poti in vlake. Že takoj na začetku imate na razpolago dve možnosti desna gozdna pot označena z lesenim smerokazom in napisom Javornik ni prava. Odločite se za levo, kjer je kovinska oznaka Krpanove poti. Ne glede na to, da je pot v gozdu in da je preraščena z nizkim grmovjem in šavjem, je iskanje prave smeri dokaj enostavno. Na vsakih dvesto metrov je namreč kovinska tabla, ki vas seznanja, da ste na pravi poti. Edina težava je lahko prelepa narava, ki vas tako očara, da enostavno izgubite smisel za čas in kraj in zaradi tega spregledate označevalne table. Dokaj strma pot v skrita pod odpadlim listjem (vsaj v tem letnem čas) kmalu pripelje do osamljenega vikend hišice.
Pogled na desno stran vam kmalu odkrije novo tablo, ki vas usmeri na spodnjo od treh makedamskih poti. Pot se nato po lepem makedamo zlije po ravnini planote vse do naslednjega vikenda, kjer se po 200 metrih ponovno napoti strmo v hrib na gozdno vlako.
Od tu označevalne table niso več tako pogoste in v nekaj situacijah se lahko znajdete v dilemi. V vseh križanjih gozdnih vlak se držite leve in kmalu pred sabo visoko na drevesu zagledate lovsko prežo, ki jo prav tako zapustite po levi strani. Kmalu se znajdete na makedamski cestici in zagledate opuščene objekte nekdanjega smučarskega centra Kalič. Res žalosten je pogled na propadajoče objekte in zapuščeno infrastrukturo.
Kar se tiče iskanja poti pa se tu začne težava. Takoj ko se priključite na makedamsko pot je z malo truda mogoče najti naslednjo usmerjevalno tablo., ki pa je v križišču treh poti postavljena tako ponesrečeno, da tudi z najboljšo voljo ni mogoče ugotovi kam. Zaradi tega sem nenamerno opravil nestrokovni tehnični pregled vseh opuščenih žičniških naprav in opuščenega adrenalinskega parka v upanju, da se bo kje pojavila naslednja usmerjevalna tabla, ki pa jo ni bilo. Skoraj sem že obupal in se nameraval kar po glavni asfaltirani cesti spustiti nazaj proti Ravberkomandi. Vendar moja glava je potrebovala še več kisika in vrnitev od tu nazaj do doma bi bila preveč enostavna in hitra, zato sem se odločil, da po občutku poskusim poiskati nadaljevanje poti.
Pot se na Kaliču nadaljuje ostro levo v gozd ob robu otroške smučarske proge (se mi zdi, da se je včasih imenovala Zajček). Kmalu lahko zagledate novo tablo, ki pa je že malo utujena in stoji dokaj postrani. Od tu naprej pa spet zmešnjava gozdnih vlak. Pravi labirint in nikjer nobene oznake. Poskušal sem se držati najbolj uporabljene vendar se je le ta začela preveč odmikati v levo in se spuščati nazaj proti Rakovemu Škocjanu.
Odločil sem se, da jo mahnem kar ob robu smučišča v hrib. Ta smer se mi je zdela veliko bolj smiselna. Grizel sem kolena v hrib strmega smučišča. Zasopel sem se za hip ustavil in e obrnil proti dolini. Pred mano je bil lep pogleda na sosednje gorske grebene, globoko pod mano pa se je v soncu lesketal rob Notranjskega polja, kjer se malo bolj desno že da opaziti obrise Cerkniškega jezera. Ko sem pridihal na vrh smučišča sem se skoraj zaletel v označevalno tablo Krpanove poti, ki je bila ob robu gozdne ceste. V tem odseku sem torej po vsej verjetnosti malenkostno krenil s čisto prave smeri . Spodaj ob vznožju smučišča v labirintu gozdnih vlak je najbrž ena od njih tista, ki v serpentinah pripelje na vrh. Jaz sem jo zgrešil in si nagrizel kolena po smučišču.. Ob zapuščeni zgornji žičniški infrastrukturi je ponovno križišče treh gozdnih poti brez oznake. Odločil sem se za sredinsko, ki se je zdela, da pelje čez preval in sena drugi strani spusti proti Postojni. Sredinska pot je pravilna saj se že po parih metrih priključi na širšo makedamsko cesto, ki je označena s tablo Krpanove poti. Od tu je nadaljevanje zelo enostavno. Lepa makedamska pot se nenehno spušča in vsako križišče je lepo in jasno označeno s tablo.
Pri spustu proti Postojni sem naletel na kup čebelnjakov, ki so postavljeni tik ob cesti vendar globoko v gozdu. Že par metrov preden sem zagledal to zanimivo postavitev, sem zavohal med. Hmmm! Kup čebeljih panjev v središču medvedovega bivališča. A niso te ljubke velike živalce tudi sladkosnedne??
Ja! Res je moja današnja pot je potekala tako rekoč po dnevni sobi rjavega medveda. Sicer ga jaz na vseh svojih potikanjih še nisem srečal osebno, vendar pravijo, da je tu zelo pogosto viden. Mogoče vseeno ne bi bilo slabo včasih imeti pri sebi kakšno zaščito, če ne zaradi drugega vsaj zaradi občutka.
http://www.solzivec.si/solzivcizaobrambo.phpKo sem se približal Postojni sem se odločil, da za danes končam moje raziskovanje in se napotim proti domu. V lahkem drncu sem, po uri na zvoniku domače cerkve ugotovil, da je skupni čas mojega potovanja znašal cca 3 ure in pol. Ure namreč od moje vrnitve, po poletnem premoru, ne nosim več s sabo. In če strnem vtise. Čudovito. Moji možgani so se do dobra naužili kisika, moje oči pa so se spočile v pogledih na prelepo naravo. Prav gotovo bom raziskal če kakšen del Krpanove poti.
Ko sem popoldne sedel za računalnik in malo raziskoval sem ugotovil, da sem opravil zadnji del Krpanove poti in sicer cca 10 zadnjih km. V naslednjih avanturah bo torej potrebno na začetek.
skupini opravili z dvema planinskima potema, najprej s Šentiljsko viewtopic.php?f=47&t=8257 , nato pa še z Rokovnjaško: viewtopic.php?f=2&t=11370 , sem iskal še več podobnih, dolžine nekako od 40 do 60 km, v različnih koncih Slovenije. Bile bi odlična bazna priprava za sezono v času, ko je više preveč snega. Poti je v Sloveniji zelo veliko, a so mnoge dolge "le" 20-30 km...
). No, trase še nisem prav posebno preučeval, sem jo pa izbrskal na netu: http://www.postojna.si/podrocje.aspx?id=1713
. No, pri meni lahko to traja kar dolgo 
. Bom sproti objavljal, tukaj ali pa v ultratreninge 
No, naslednjič, ko boš spet šel, lahko to objaviš, morda se ti kdo pridruži. Sicer obstaja velika verjetnost, da ravno takrat nihče ne bo imel časa, druga možnost pa je, da se ob pravočasni najavi zbere ekipa 5-10 kerlcev in družno opravimo s potjo. 
