- 18 Jun 2012, 12:18
#282079
Durban, nedelja, 03.06.2012
Končno je prišel, 03.06.2012, dan, na katerega sem čakal več let, dan na katerega sem se intenzivno pripravljal pol leta, dan, ko je bil pred menoj prvi ultramaraton, vsak od nas ima kakšnega, ki mu pomeni veliko in se ga rad spominja, to je bil zame tak dan.
Alarm mobilnega telefona me zbudi ob enih zjutraj, nekaj sekund za tem se oglasi še alarm mojega Polarja, na tak dan te nič ne sme presenetiti:). Spanje je bilo kratko, pogosto se zadnjo noč pred tekmo ne spi dobro, tokrat sem še posebej težko prelisičil
misli in spal vsaj nekaj uric. V naslednje pol ure se opravim. Vse teče gladko, ker sem si prejšnji dan vse pripravil in večkrat preveril. Ob pol dveh zjutraj sem v recepciji, tam me čaka Sam in prične klicati taksista s katerim sem se dva dni prej dogovoril, da me
pride iskat ob 01.45 in odpelje v Durban. Na vizitki taksista je več številk in šele po petnajstih minutah mučnih pogovorov z drugimi, Samu uspe priklicati pravega, ki pa me je že čakal pred hišo in se držal najinega dogovora. Točno ob drugi uri me odloži na eni treh točk v Durbanu, kjer čakajo desetine avtobusov na tekače. Plačam mu dogovorjenih 120 Randov, se postavim v vrsto in vstopim na avtobus. Le ta ima v vsaki vrsti pet sedežev, ločenih s koridorjem. Kmalu odrinemo proti Pitermaritzburgu. Po nekaj minutah se vse lučke v avtobusu pogasijo, le trije za menoj so tako zdelani od nervoze, da kar naprej govorijo in se ne morejo umiriti. Točno ob tretji uri zjutraj se izkrcamo v Pitermaritzburgu.
Presenečen nad hitro dostavo se sprašujem kaj početi dve uri in pol do starta. Je precej hladno, samo štiri stopinje Celzija in večino tekačev pošteno zebe, ko v tekaški opravi, samo s ogrinjalom glavnega sponzorja iz tankega filca postopajo naokoli in iščejo zavetje stavb pred mrazom. Sam sem dobro oblečen (izkušnje iz Bostona 2007:)). Sprehodim se po startnem prizorišču, ki obsega glavo cesto ob mestni hiši z ograjenimi startnimi korali od A do H in polno stranskih ulic in trge, vse ograjeno in zastraženo.
Prisotno je pričakovanje, tekači posedajo ob stavbah, stojijo v vrstah za toaleto, v vrstah za odložitev torb z opremo na tovornjake,
preverjajo opremo, pogovori so redki, skozi soje svetlobe uličnih svetilk prodira zvok moderatorjev in glasbe prireditelja. Čakam.
Odvečno opravo spravim v nahrbtnik in ga odložim na tovornjak, odpravim se v startni koral A, v koral te uvrstijo organizatorji na
osnovi prijavljenega dosežka in črka korala je natisnjena na startni številki. Pravzaprav sta startni številki dve, ena mora biti na prednji,
druga na hrbtni strani tekaške majice. Petnajst minut pred startom zaprejo korale in zamudniki se lahko postavijo le na konec vrste
v koral H. Glasba dviguje vzdušje, ekipe televizije SABC2 lovijo kadre v živo, tečejo intervjuji z naključno izbranimi tekači. Direktni
televizijski prenos na drugem programu nacionalne TV začne ob 5.00 uri zjutraj in traja 13 ur nepretrgoma..
START - Pitermaritzburg :
Start je pred mestno hišo v Pitermaritzburgu, eno največjih opečnih stavb na južni hemisferi. Jeklene konstrukcija startnega portala
preko ceste Chief Albert Luthuli Road označuje startno črto, ki je letos oddaljena 89,282m do cilja na Kingsmead Cricket Stadium v
Durbanu. Start je ob 5.30 uri, zadnji tekači bodo za prečkanje startne linije potrebovali cca 12 do 15 minut.
Sedem na robnik in opazujem temnopolte tekače v koralu B, ki se zabavajo s petjem, plesom. Petnajst minut pred startom odstranijo
ovire med korali. Masa ljudi se strne. Župan Pitermaritzburga nas pozdravi z balkona mestne hiše. Stojimo obrnjeni v smeri starta in
zadoni južnoafriška himna, katere verzi se vrstijo v petih jezikih: Xhosa, Zulu, Sesotho, Afrikaans in finale v angleščini.
Dlake se postavijo pokonci, ljudje prepevajo v zanosu (http://www.youtube.com/watch?v=Gr0414FrN7g). Himni sledi Shosoloza, ponarodela
pesem izkoriščanih rudarjev, ki jo zapojejo s posebnimi čustvi, se pozibavajo, plešejo in ploskajo, ne moreš ostati anemičen, dlake, ki so
stale pokonci sedaj otrpnejo ( http://www.youtube.com/watch?v=Qdi-L9fAtEI). Pet minut do starta sledi legendarna Vangelisova skladba
Cheriots of fire, potem še posnetek petelinjega kikirikanja legendarnega Maxa Trimborna in nato župan sproži startni strel s pištolo. Tako
se začne 87. Comrades.
Stisnem štoparico, moj prvi ultra, moj prvi Comrades. V temo se poženemo polni adrenalina. Previdno začnem, pazim na odvržene kose
oblačil in gnečo. Prve kilometre tečemo skozi Pitermaritzburg, gledalci so mestoma kljub jutranji uri in mrazu že ob cesti, glasno nas
spodbujajo, neverjetno. Moja taktika je zelo enostavna, stisniti štoparico prvič pri oznaki 85km do cilja in potem vsakih 5km. Če želim
doseči srebrno medaljo, moram vsakih 5km preteči vsaj v 25 minutah.
Končno je prišel, 03.06.2012, dan, na katerega sem čakal več let, dan na katerega sem se intenzivno pripravljal pol leta, dan, ko je bil pred menoj prvi ultramaraton, vsak od nas ima kakšnega, ki mu pomeni veliko in se ga rad spominja, to je bil zame tak dan.
Alarm mobilnega telefona me zbudi ob enih zjutraj, nekaj sekund za tem se oglasi še alarm mojega Polarja, na tak dan te nič ne sme presenetiti:). Spanje je bilo kratko, pogosto se zadnjo noč pred tekmo ne spi dobro, tokrat sem še posebej težko prelisičil
misli in spal vsaj nekaj uric. V naslednje pol ure se opravim. Vse teče gladko, ker sem si prejšnji dan vse pripravil in večkrat preveril. Ob pol dveh zjutraj sem v recepciji, tam me čaka Sam in prične klicati taksista s katerim sem se dva dni prej dogovoril, da me
pride iskat ob 01.45 in odpelje v Durban. Na vizitki taksista je več številk in šele po petnajstih minutah mučnih pogovorov z drugimi, Samu uspe priklicati pravega, ki pa me je že čakal pred hišo in se držal najinega dogovora. Točno ob drugi uri me odloži na eni treh točk v Durbanu, kjer čakajo desetine avtobusov na tekače. Plačam mu dogovorjenih 120 Randov, se postavim v vrsto in vstopim na avtobus. Le ta ima v vsaki vrsti pet sedežev, ločenih s koridorjem. Kmalu odrinemo proti Pitermaritzburgu. Po nekaj minutah se vse lučke v avtobusu pogasijo, le trije za menoj so tako zdelani od nervoze, da kar naprej govorijo in se ne morejo umiriti. Točno ob tretji uri zjutraj se izkrcamo v Pitermaritzburgu.
Presenečen nad hitro dostavo se sprašujem kaj početi dve uri in pol do starta. Je precej hladno, samo štiri stopinje Celzija in večino tekačev pošteno zebe, ko v tekaški opravi, samo s ogrinjalom glavnega sponzorja iz tankega filca postopajo naokoli in iščejo zavetje stavb pred mrazom. Sam sem dobro oblečen (izkušnje iz Bostona 2007:)). Sprehodim se po startnem prizorišču, ki obsega glavo cesto ob mestni hiši z ograjenimi startnimi korali od A do H in polno stranskih ulic in trge, vse ograjeno in zastraženo.
Prisotno je pričakovanje, tekači posedajo ob stavbah, stojijo v vrstah za toaleto, v vrstah za odložitev torb z opremo na tovornjake,
preverjajo opremo, pogovori so redki, skozi soje svetlobe uličnih svetilk prodira zvok moderatorjev in glasbe prireditelja. Čakam.
Odvečno opravo spravim v nahrbtnik in ga odložim na tovornjak, odpravim se v startni koral A, v koral te uvrstijo organizatorji na
osnovi prijavljenega dosežka in črka korala je natisnjena na startni številki. Pravzaprav sta startni številki dve, ena mora biti na prednji,
druga na hrbtni strani tekaške majice. Petnajst minut pred startom zaprejo korale in zamudniki se lahko postavijo le na konec vrste
v koral H. Glasba dviguje vzdušje, ekipe televizije SABC2 lovijo kadre v živo, tečejo intervjuji z naključno izbranimi tekači. Direktni
televizijski prenos na drugem programu nacionalne TV začne ob 5.00 uri zjutraj in traja 13 ur nepretrgoma..
START - Pitermaritzburg :
Start je pred mestno hišo v Pitermaritzburgu, eno največjih opečnih stavb na južni hemisferi. Jeklene konstrukcija startnega portala
preko ceste Chief Albert Luthuli Road označuje startno črto, ki je letos oddaljena 89,282m do cilja na Kingsmead Cricket Stadium v
Durbanu. Start je ob 5.30 uri, zadnji tekači bodo za prečkanje startne linije potrebovali cca 12 do 15 minut.
Sedem na robnik in opazujem temnopolte tekače v koralu B, ki se zabavajo s petjem, plesom. Petnajst minut pred startom odstranijo
ovire med korali. Masa ljudi se strne. Župan Pitermaritzburga nas pozdravi z balkona mestne hiše. Stojimo obrnjeni v smeri starta in
zadoni južnoafriška himna, katere verzi se vrstijo v petih jezikih: Xhosa, Zulu, Sesotho, Afrikaans in finale v angleščini.
Dlake se postavijo pokonci, ljudje prepevajo v zanosu (http://www.youtube.com/watch?v=Gr0414FrN7g). Himni sledi Shosoloza, ponarodela
pesem izkoriščanih rudarjev, ki jo zapojejo s posebnimi čustvi, se pozibavajo, plešejo in ploskajo, ne moreš ostati anemičen, dlake, ki so
stale pokonci sedaj otrpnejo ( http://www.youtube.com/watch?v=Qdi-L9fAtEI). Pet minut do starta sledi legendarna Vangelisova skladba
Cheriots of fire, potem še posnetek petelinjega kikirikanja legendarnega Maxa Trimborna in nato župan sproži startni strel s pištolo. Tako
se začne 87. Comrades.
Stisnem štoparico, moj prvi ultra, moj prvi Comrades. V temo se poženemo polni adrenalina. Previdno začnem, pazim na odvržene kose
oblačil in gnečo. Prve kilometre tečemo skozi Pitermaritzburg, gledalci so mestoma kljub jutranji uri in mrazu že ob cesti, glasno nas
spodbujajo, neverjetno. Moja taktika je zelo enostavna, stisniti štoparico prvič pri oznaki 85km do cilja in potem vsakih 5km. Če želim
doseči srebrno medaljo, moram vsakih 5km preteči vsaj v 25 minutah.