Ti je dal navdih za to idejo ečo, si se slučajno spomnila, si o čem podobnem že prej razmišljala. Skratka zanima me razlog, kaj te je pripeljalo do te odločitve. Npr. alpinisti rečejo, da jih gora pokliče.
Osebno zadovoljstvo je sladko, pa vendar je še slajše, če ga lahko s kom deliš. Zato je tekaški forum.
- 14 Dec 2008, 00:47
#163017
Bravo, IRA 
Par misli oz. vprašanj:
Najprej sem pomislil, da bi bil tek dveh ali skupine bolj zanimiv. Če vnaprej objaviš, kakšne imaš plane, verjetno vsaj malce računaš na to, da se ti morda kdo pridruži. Pa se vendarle zgodi, da si na štartu sam...se s tem sprijazniš in opraviš s planirano traso- sam. O opravljenem napišeš poročilo, pa se jih hitro najde nekaj, ki jim je sedaj žal, da niso bili zraven pri podvigu
Tole nakladanje bi bolj sodilo v Razmišljanja (nekajkrat sem bil tudi jaz že v taki situaciji)...kakorkoli že, IRA, še enkrat čestitke in
Lep pozdrav, vencelj
Par misli oz. vprašanj:
Najprej sem pomislil, da bi bil tek dveh ali skupine bolj zanimiv. Če vnaprej objaviš, kakšne imaš plane, verjetno vsaj malce računaš na to, da se ti morda kdo pridruži. Pa se vendarle zgodi, da si na štartu sam...se s tem sprijazniš in opraviš s planirano traso- sam. O opravljenem napišeš poročilo, pa se jih hitro najde nekaj, ki jim je sedaj žal, da niso bili zraven pri podvigu
Tole nakladanje bi bolj sodilo v Razmišljanja (nekajkrat sem bil tudi jaz že v taki situaciji)...kakorkoli že, IRA, še enkrat čestitke in
Lep pozdrav, vencelj
Nikoli ne izgubljaj časa s prerekanjem o nečem, kar ne bo pomembno zadnjih pet minut tvojega življenja!
http://goyourownway-vencelj.blogspot.com/
http://vencelj-sportnik.blogspot.com/
http://goyourownway-vencelj.blogspot.com/
http://vencelj-sportnik.blogspot.com/
- 14 Dec 2008, 13:04
#163045
Daaaaaaaan!
Obljuba dela dolg, zato bom najprej napisala poročilo, potem pa odgovorila na vprašanja
... mogoče že vmes odgovorim tudi na vprašanja 
Hijah v petek po krajšem teku sem napisala svoj plan za sobotni podvig
Zanimivo je, ampak dejansko to nisem napisala zato, da bi se mi kdo pridružil, ampak predvsem zato, da si ne premislim ... ker, če vse skupaj nosim samo v svoji glavi in potem ne grem ... pač ne grem, nihče ne ve, ne vidi se ne lenoba, ne neuspeh, ne nič ... pač ne grem in vse lepo teče naprej. Če pa vse skupaj zapišem in par ljudi prebere, navija, spremlja ... potem je pa zelo težko napisat ... nisem šla, ker se mi ni dalo.
No ... pa sem delno že odgovorila Venclju .. pravzaprav, če povem po pravici si nisem niti želela družbe, še vedno me spremlja tisti občutek, da kaj pa če ... počasi se navajam na družbo med tekom, fajn mi je in mi ustreza, še vedno pa me kdaj potegne. Nimam še tiste samozavesti, da bi si "upala" kar z vsakim tečt ... ampak glede na moje začetne fobije mi gre krasno.
Torej, to smo razčislili, pisala sem sama zaradi sebe, zato, da bom v soboto res dvignila rit in šla in če nebi tega zapisala bi se prav točno to zgodilo, nebi šla ... obstala bi pred televizorjem, na kavču.
Počutje v soboto (kljub temu, da sem se hudo dobro naspala) je bilo kar nekaj. Ni bilo tisto pravo, ni bilo tisto kakršno bi moglo bit, kakršno poznam ... in tudi pri teku je bilo tako, že po 600m bi se najraje obrnila in šla nazaj. Tako zelo se mi ni dalo ... na ramenih pa sem celo pot nosila še ruzak ... seveda, vsa moja lenoba v teh zimskih dneh se ni dvignila niti toliko, da bi dan prej v avto od mojega naložila cunje za preoblečt ... se mi zdi, da še dan prej nisem v resnici verjela, da bom res šla ... še celo pot do Ljubljane nisem zares verjela, da bom prišla, če sem iskrena.
Torej ... poln ruzak, vse za preoblečt s supergami vred, termoska čaja, bidon Basica ... kapa, če bo deževalo ... dextro sem seveda pozabila doma, s sabo pa mp3, dva telefona, zdravstveno, osebno ...
Pa smo šli. Groza!
Prvič sem se ustavila že po slabih 2km in slekla anorak, čisto preveč vroče je bilo ... potem spet dalje, ovinek za ovinkom, beda narave v zimskem času. Vse nekako mrtvo, brez duše, brez življenja ... cesta razrita, dolgočasna ... lužasta ... kilometer, dva tri ... spet stojim in pijem ... sprašujem se zakaj sem prejšni večerj jedla pršut??? In zakaj že cel mesec kronično premalo pijem ... nadaljujem. Želodec se mi kar nekako dviga, izza vsake druge hiše smrdi po kolinah... full mam rada krvavice, vso to mesno "proizvodnjo" ampak včeraj mi je dvigalo želodec kilometer za kilometrom ... verjetno tudi kot posledico, da sem se zjutraj preveč najedla
Ok, nekako se prebijam skozi kilometre in odštevam vsakega posebej, upam, da bo steklo... saj nekako boljše gre, ampak daleč od tega, da bi bilo tako kot vem, da je lahko ... tako kot zna bit ...
Kilometer pred Podpečjo po radju naznanijo: Cesta Podpeč - Črna vas je zaprta zaradi poplav ...
Prva misel ... oooo gremo nazaj, jes! In takoj naslednja ... še enkrat po tej bedni cesti ???? Ni šans pa magari če plavam ... še naslednja, uuuu sej to bi bilo pa zanimivo. A ni ena izmed tistih zanimivosti, ki so me gnale ravno poplava? Ravno to, da si vse ogledam od blizu??? Pa vendarle tako zelo od blizu ... ????
Že sem na cesti za Črno vas, grem ne ... kar bo pa bo, tukaj še ni zatpore, torej nekako se vendarle da prit čez, če je hujše to cesto zaprejo že čisto na začetku ... grem, kilometer, dva, tri ... Mater so me nategnili ... nobene vode, vsaj po cesti ne ... levo desno je seveda vse pod vodo ... in tralala že je pred mano, znak in voda ... avtomobili stojijo, gledajo kdo bo koga spustil ... en mi veselo pomaha, da naj grem naprej ... je namreč opazil, da je moja stran ceste kakšnih 15cm pod vodo in da sem kljub vsemu PEŠ!
Grem čez in malo naprej ... ljudje stojijo, slikajo, sovozniki visijo čez okna ... sredi ceste parkiran kombi z vsemi štirimi, polno ljudi na cesti slikajo... ostali pa bremzajo, ker z druge strani ni nobenega opozorila o vodi ... in ker je vse skupaj na ovinku je še toliko bolj "zabavno" ...
Grem dalje ... bolj kot ne, se vlečem dalje ... avtomobili mi sicer ne delajo velikih težav, ker posledično vozijo kar počasi ... na zožanjih se umaknam in počakam, vmes srečno zagazim v vodo ... res je nimam gore tex-a, ampak roko na srce tukaj bi mi bore malo lahko pomagal ... mogoče neopren
Grem dalje, res se mi ne da več, ta pot se vleče, nenormalno se vleče ... za vsakim mini ovinkom upam, da bo konec pa še kar vem, da ne bo ... ustavljam se kar naprej ... pa pit, pa slikat, pa spet pit ... pa joj ne da se mi pa joj spet me boli rit - raztegnit ... sanjam, da se pojavi dobra duša in me vpraša, če me pelje ... brez sleba vesti bi se vsedla zraven in odpeljala .... pa se nikdar ne vsedam v tuje avte, že tako sem prevelik magnet za "manijake" ... kaj šele, da prostovoljno izzivam ... in tečem ... pa me res en vpraša, če me pelje ... pa ravno sem se napila, ravno dobila tisto energijo nazaj ... "hvala in se nasmehnem", odpeljem in razmišljam, da moram izgledat res klavrno .... racam dalje ...
Spet en vpraša, če me pelje ... ponovim in nadaljujem ... Cvetličarna ... ok zdej mam pa res dost, ne grem se več ... že razmišljam kako po forumu pišem, da res ni bil moj dan ... in da sem še daleč prišla ... ko pride mimo cvetličarka, malo debatirava o poplavi, malo se raztegujem, pijem, malo govoriva o poti ... vprašam, koliko je še do semaforja... prime se za glavo ... "Ooooooooo to je še fuuuuuuul daleč, ojoj ... "me že prestraši, da sem se jaz vendarle uštela pri kilometrih ... potem pa le izjavi "še kakšne dva kilometra!" ... a lepo te prosim DVA KILOMETRA ... pa to ni nič. Vesela se zaderem "uh pol sem pa že ven s tahudega" ... ji povem s kje grem in kam ... najprej mi pove, da sem nora (ok, to že vem
), potem potrdi, da sem res že na koncu ...
Nadaljujem in en dva tri je pred mano prekrasna plečnikova cerkvica, ki ima zame eno posebno energijo. Res je krasna ... in če bi kdaj zares verjela v cerkev in poroko bi si želela korakat po tistih stopnicah ... vidim semafor že čisto pred sabo ... gospod na kolesu me vpraša koliko časa že tečem ... ko mu razložim se odloči, da sem legenda ... in se dere za mano legenda, legenda .. jaz pa se komaj še vlečem ...
Mislim na Clasixa, ki mi je ponudil svojo družbo, če bi tekla v nedeljo ... spet me preplavi vsa tista hvaležnost do njega ... hvaležnost, da je ponudil spremstvo, pomoč, prevoz, če se mi kaj zgodi ... svojo in ženino pripravljenost, da prideta po mene ... hvaležna sem in spet ponosna na to, kako krasne ljudi, kako krasne prijatelje lahko spoznaš na TF ... pa čeprav jih praktično ne poznaš, se enostavno počutiš veliko bolj povezane z njimi kot z marsikaterim "prijateljem" ... v vsakdanjem življenju!
Pridem že čez mostiček, cesta sploh postane neprijazna, ker se zliva na obvoznico, več pasov, nobenega pločnika razorana bankina pa še hribček ... pa še poln kufer mam že te poti ... kličem mojega (bi moral ravno končat) in rečem, da se mi ne da več ... vpraša kje sem ... in reče "ajde sonček, še malo, še malo ... " Ok tudi zadnji poizkus šlepanja je padel v vodo
Ja pa grem ne, še v zadnji hribček, še zadnji šprint čez cesto (seveda ni prehoda za pešce) in še zadnje metre po pločniku ... ob koncu čakam ziher 5min na prehodu, da bi me kdo spustil čez cesto (pri Rutarju) presede mi in se kar spustim čez pa kar bo bo ... očitno bi lahko čakala tudi eno uro ... in tarara ... že sem na Rudniku ... tam na cilju ... prikaže se mi SPORT 2000, zasije v vsej svoji lepoti ... in moja zadnja misel na CILJU - NIKAD VIŠE!!!
... in naseldnja, rajši še trikrat tečem Palmanovo, kot enkrat tole dolgočasno progo ...
Pa vseeno relacija Borovnica - Ljubljana je padla!
SPORT 2000 mi prijazno odstopi stranišče in garderobo, da se preoblečem in zasilno umijem, popijem preostali čaj ... v supernovi kupim dextro (jih je doma še bolj malo) in grem proti domu ... vmes pa na zasluženo pico in kuhano vino ...
Takolele nekakole, je zgledal moj 13.12.2008
In še par utrinkov, da vam dodam še malo slikovne predstave;
Tu se je začelo tudi po cesti:
Prekrasna Plečnikova cerkev... ma full eno posebno energijo!
In še dvojna odrešitev ... CILJ in rdeči puntič, ki me bo popeljal domov
Lp
Obljuba dela dolg, zato bom najprej napisala poročilo, potem pa odgovorila na vprašanja
... mogoče že vmes odgovorim tudi na vprašanja
Hijah v petek po krajšem teku sem napisala svoj plan za sobotni podvig
Zanimivo je, ampak dejansko to nisem napisala zato, da bi se mi kdo pridružil, ampak predvsem zato, da si ne premislim ... ker, če vse skupaj nosim samo v svoji glavi in potem ne grem ... pač ne grem, nihče ne ve, ne vidi se ne lenoba, ne neuspeh, ne nič ... pač ne grem in vse lepo teče naprej. Če pa vse skupaj zapišem in par ljudi prebere, navija, spremlja ... potem je pa zelo težko napisat ... nisem šla, ker se mi ni dalo.
No ... pa sem delno že odgovorila Venclju .. pravzaprav, če povem po pravici si nisem niti želela družbe, še vedno me spremlja tisti občutek, da kaj pa če ... počasi se navajam na družbo med tekom, fajn mi je in mi ustreza, še vedno pa me kdaj potegne. Nimam še tiste samozavesti, da bi si "upala" kar z vsakim tečt ... ampak glede na moje začetne fobije mi gre krasno.
Torej, to smo razčislili, pisala sem sama zaradi sebe, zato, da bom v soboto res dvignila rit in šla in če nebi tega zapisala bi se prav točno to zgodilo, nebi šla ... obstala bi pred televizorjem, na kavču.
Počutje v soboto (kljub temu, da sem se hudo dobro naspala) je bilo kar nekaj. Ni bilo tisto pravo, ni bilo tisto kakršno bi moglo bit, kakršno poznam ... in tudi pri teku je bilo tako, že po 600m bi se najraje obrnila in šla nazaj. Tako zelo se mi ni dalo ... na ramenih pa sem celo pot nosila še ruzak ... seveda, vsa moja lenoba v teh zimskih dneh se ni dvignila niti toliko, da bi dan prej v avto od mojega naložila cunje za preoblečt ... se mi zdi, da še dan prej nisem v resnici verjela, da bom res šla ... še celo pot do Ljubljane nisem zares verjela, da bom prišla, če sem iskrena.
Torej ... poln ruzak, vse za preoblečt s supergami vred, termoska čaja, bidon Basica ... kapa, če bo deževalo ... dextro sem seveda pozabila doma, s sabo pa mp3, dva telefona, zdravstveno, osebno ...
Pa smo šli. Groza!
Prvič sem se ustavila že po slabih 2km in slekla anorak, čisto preveč vroče je bilo ... potem spet dalje, ovinek za ovinkom, beda narave v zimskem času. Vse nekako mrtvo, brez duše, brez življenja ... cesta razrita, dolgočasna ... lužasta ... kilometer, dva tri ... spet stojim in pijem ... sprašujem se zakaj sem prejšni večerj jedla pršut??? In zakaj že cel mesec kronično premalo pijem ... nadaljujem. Želodec se mi kar nekako dviga, izza vsake druge hiše smrdi po kolinah... full mam rada krvavice, vso to mesno "proizvodnjo" ampak včeraj mi je dvigalo želodec kilometer za kilometrom ... verjetno tudi kot posledico, da sem se zjutraj preveč najedla
Ok, nekako se prebijam skozi kilometre in odštevam vsakega posebej, upam, da bo steklo... saj nekako boljše gre, ampak daleč od tega, da bi bilo tako kot vem, da je lahko ... tako kot zna bit ...
Kilometer pred Podpečjo po radju naznanijo: Cesta Podpeč - Črna vas je zaprta zaradi poplav ...
Prva misel ... oooo gremo nazaj, jes! In takoj naslednja ... še enkrat po tej bedni cesti ???? Ni šans pa magari če plavam ... še naslednja, uuuu sej to bi bilo pa zanimivo. A ni ena izmed tistih zanimivosti, ki so me gnale ravno poplava? Ravno to, da si vse ogledam od blizu??? Pa vendarle tako zelo od blizu ... ????
Že sem na cesti za Črno vas, grem ne ... kar bo pa bo, tukaj še ni zatpore, torej nekako se vendarle da prit čez, če je hujše to cesto zaprejo že čisto na začetku ... grem, kilometer, dva, tri ... Mater so me nategnili ... nobene vode, vsaj po cesti ne ... levo desno je seveda vse pod vodo ... in tralala že je pred mano, znak in voda ... avtomobili stojijo, gledajo kdo bo koga spustil ... en mi veselo pomaha, da naj grem naprej ... je namreč opazil, da je moja stran ceste kakšnih 15cm pod vodo in da sem kljub vsemu PEŠ!
Grem čez in malo naprej ... ljudje stojijo, slikajo, sovozniki visijo čez okna ... sredi ceste parkiran kombi z vsemi štirimi, polno ljudi na cesti slikajo... ostali pa bremzajo, ker z druge strani ni nobenega opozorila o vodi ... in ker je vse skupaj na ovinku je še toliko bolj "zabavno" ...
Grem dalje ... bolj kot ne, se vlečem dalje ... avtomobili mi sicer ne delajo velikih težav, ker posledično vozijo kar počasi ... na zožanjih se umaknam in počakam, vmes srečno zagazim v vodo ... res je nimam gore tex-a, ampak roko na srce tukaj bi mi bore malo lahko pomagal ... mogoče neopren
Grem dalje, res se mi ne da več, ta pot se vleče, nenormalno se vleče ... za vsakim mini ovinkom upam, da bo konec pa še kar vem, da ne bo ... ustavljam se kar naprej ... pa pit, pa slikat, pa spet pit ... pa joj ne da se mi pa joj spet me boli rit - raztegnit ... sanjam, da se pojavi dobra duša in me vpraša, če me pelje ... brez sleba vesti bi se vsedla zraven in odpeljala .... pa se nikdar ne vsedam v tuje avte, že tako sem prevelik magnet za "manijake" ... kaj šele, da prostovoljno izzivam ... in tečem ... pa me res en vpraša, če me pelje ... pa ravno sem se napila, ravno dobila tisto energijo nazaj ... "hvala in se nasmehnem", odpeljem in razmišljam, da moram izgledat res klavrno .... racam dalje ...
Spet en vpraša, če me pelje ... ponovim in nadaljujem ... Cvetličarna ... ok zdej mam pa res dost, ne grem se več ... že razmišljam kako po forumu pišem, da res ni bil moj dan ... in da sem še daleč prišla ... ko pride mimo cvetličarka, malo debatirava o poplavi, malo se raztegujem, pijem, malo govoriva o poti ... vprašam, koliko je še do semaforja... prime se za glavo ... "Ooooooooo to je še fuuuuuuul daleč, ojoj ... "me že prestraši, da sem se jaz vendarle uštela pri kilometrih ... potem pa le izjavi "še kakšne dva kilometra!" ... a lepo te prosim DVA KILOMETRA ... pa to ni nič. Vesela se zaderem "uh pol sem pa že ven s tahudega" ... ji povem s kje grem in kam ... najprej mi pove, da sem nora (ok, to že vem
), potem potrdi, da sem res že na koncu ...
Nadaljujem in en dva tri je pred mano prekrasna plečnikova cerkvica, ki ima zame eno posebno energijo. Res je krasna ... in če bi kdaj zares verjela v cerkev in poroko bi si želela korakat po tistih stopnicah ... vidim semafor že čisto pred sabo ... gospod na kolesu me vpraša koliko časa že tečem ... ko mu razložim se odloči, da sem legenda ... in se dere za mano legenda, legenda .. jaz pa se komaj še vlečem ...
Mislim na Clasixa, ki mi je ponudil svojo družbo, če bi tekla v nedeljo ... spet me preplavi vsa tista hvaležnost do njega ... hvaležnost, da je ponudil spremstvo, pomoč, prevoz, če se mi kaj zgodi ... svojo in ženino pripravljenost, da prideta po mene ... hvaležna sem in spet ponosna na to, kako krasne ljudi, kako krasne prijatelje lahko spoznaš na TF ... pa čeprav jih praktično ne poznaš, se enostavno počutiš veliko bolj povezane z njimi kot z marsikaterim "prijateljem" ... v vsakdanjem življenju!
Pridem že čez mostiček, cesta sploh postane neprijazna, ker se zliva na obvoznico, več pasov, nobenega pločnika razorana bankina pa še hribček ... pa še poln kufer mam že te poti ... kličem mojega (bi moral ravno končat) in rečem, da se mi ne da več ... vpraša kje sem ... in reče "ajde sonček, še malo, še malo ... " Ok tudi zadnji poizkus šlepanja je padel v vodo
Ja pa grem ne, še v zadnji hribček, še zadnji šprint čez cesto (seveda ni prehoda za pešce) in še zadnje metre po pločniku ... ob koncu čakam ziher 5min na prehodu, da bi me kdo spustil čez cesto (pri Rutarju) presede mi in se kar spustim čez pa kar bo bo ... očitno bi lahko čakala tudi eno uro ... in tarara ... že sem na Rudniku ... tam na cilju ... prikaže se mi SPORT 2000, zasije v vsej svoji lepoti ... in moja zadnja misel na CILJU - NIKAD VIŠE!!!
... in naseldnja, rajši še trikrat tečem Palmanovo, kot enkrat tole dolgočasno progo ...
Pa vseeno relacija Borovnica - Ljubljana je padla!
SPORT 2000 mi prijazno odstopi stranišče in garderobo, da se preoblečem in zasilno umijem, popijem preostali čaj ... v supernovi kupim dextro (jih je doma še bolj malo) in grem proti domu ... vmes pa na zasluženo pico in kuhano vino ...
Takolele nekakole, je zgledal moj 13.12.2008
In še par utrinkov, da vam dodam še malo slikovne predstave;
Tu se je začelo tudi po cesti:
Prekrasna Plečnikova cerkev... ma full eno posebno energijo!
In še dvojna odrešitev ... CILJ in rdeči puntič, ki me bo popeljal domov
Lp
... pravijo, da ni lepote brez trnja 
- 14 Dec 2008, 13:17
#163050
Sedaj pa še par odgovorov:
spela* - cesta ja katastrofalno dolgočasna, avtomobili pa so bili kar nakako znosni, večinoma so tudi počasi vozili zaradi poplav, nekajkrat pa sem vseeno stala na robu vode in ceste in upala, da "prođe"
tae - za moj podvig ni kriv Ečo, tudi navdušil me ni on, sem že večkrat mislila na to, tudi s kolesom sem šla že parkrat tam ... kot sem napisala pri opisu v petek, šlo je predvsem za to, da grem nekam "na pot", ne da krožim in cik cakam tukaj po naših koncih ... nekako so drugačni kilometri, če rečeš sem tekel do Ljubljane kot če rečeš sem tekel 15 krogov po Borovnici
vencelj, tebi pa mislim, da sem odgovorila že med pisanjem ... fajn razmišljanje ...
Pa vseeno je zanimivo, kako različno mislimo pri enakih besedah
Bog ne daj, pomojem bi me kap, če bi se kdo javil, da me spremlja
Itak je pa cesta taka, da bi lahko samo racali drug za drugim... skratka totalno neprimerna za skupinski tek
Clasix, tebi pa še enkrat hvala za vso dobro voljo in pripravljenost pomagat! Hvala, hvala, hvala!
Hvala tudi vsem, ki ste verjeli vame ... jaz nisem bla lih preveč prepričljiva ... in brez težav bi obsedela, če nebi tik pred spet prebrala vseh lepih želja in vseh tistih "dejmo, dejmo IRA"
Pol pa že nimaš izbire, a ne?
Se pa človeku kar malo zdi, ko se taka velika imena kot so "vencelj, tae " pojavijo v moji "laični" temi
Hvala še enkrat vsem navijačem
Lp
Aha ... še nekaj.
1. cilj ze letošnje leto je že dosežen Borovnica - Ljibljana
2. cilj 500km do konca leta fali še za 2km
Ostaneta še Istra in primorska ...
Rastejo pa tudi novi plani in cilji za leto 2009 ... jih bom opisala, ko se "omedijo"
spela* - cesta ja katastrofalno dolgočasna, avtomobili pa so bili kar nakako znosni, večinoma so tudi počasi vozili zaradi poplav, nekajkrat pa sem vseeno stala na robu vode in ceste in upala, da "prođe"
tae - za moj podvig ni kriv Ečo, tudi navdušil me ni on, sem že večkrat mislila na to, tudi s kolesom sem šla že parkrat tam ... kot sem napisala pri opisu v petek, šlo je predvsem za to, da grem nekam "na pot", ne da krožim in cik cakam tukaj po naših koncih ... nekako so drugačni kilometri, če rečeš sem tekel do Ljubljane kot če rečeš sem tekel 15 krogov po Borovnici
vencelj, tebi pa mislim, da sem odgovorila že med pisanjem ... fajn razmišljanje ...
Pa vseeno je zanimivo, kako različno mislimo pri enakih besedah
Bog ne daj, pomojem bi me kap, če bi se kdo javil, da me spremlja
Itak je pa cesta taka, da bi lahko samo racali drug za drugim... skratka totalno neprimerna za skupinski tek
Clasix, tebi pa še enkrat hvala za vso dobro voljo in pripravljenost pomagat! Hvala, hvala, hvala!
Hvala tudi vsem, ki ste verjeli vame ... jaz nisem bla lih preveč prepričljiva ... in brez težav bi obsedela, če nebi tik pred spet prebrala vseh lepih želja in vseh tistih "dejmo, dejmo IRA"
Pol pa že nimaš izbire, a ne?
Se pa človeku kar malo zdi, ko se taka velika imena kot so "vencelj, tae " pojavijo v moji "laični" temi
Hvala še enkrat vsem navijačem
Lp
Aha ... še nekaj.
1. cilj ze letošnje leto je že dosežen Borovnica - Ljibljana
2. cilj 500km do konca leta fali še za 2km
Ostaneta še Istra in primorska ...
Rastejo pa tudi novi plani in cilji za leto 2009 ... jih bom opisala, ko se "omedijo"
... pravijo, da ni lepote brez trnja
uau!!! vse čestitke, da si zmogla kljub lenobi, groznemu stanju ceste, slabemu vremenu, dnevu... zmagala si, v vseh pogledih
, saj sedaj pa že vendar veš, kako močna in sposobna si, da so tvoji cilji čisto uresničljivi in izgovorov ne moreš več prodati 
. Joj, kako bom vesela, ko bomo tekle skupaj v Istri, punce ve ste pa res zakon 
.
- 14 Dec 2008, 22:28
#163168
BRAVO Ira!!!
Sem že nestrpna, kakšni so tvoji načrti za 2009. Ziher ne kr neki
No, sem se pa ob tvojem zapisu spomnila, da sem lani, ko sem prosto po Wegi "vstala s kavča in šla tečt" rekla moji dobri frendici, ki živi malo pred Kranjem, da bom čez par let kar prilaufala k njej. To je 33km od mojega doma. No, zdaj pa bom zapisala, da je to ena moja želja kar za leto 2009.
Je treba zapisat, da bo ziher, ane Ira?
Sem že nestrpna, kakšni so tvoji načrti za 2009. Ziher ne kr neki
No, sem se pa ob tvojem zapisu spomnila, da sem lani, ko sem prosto po Wegi "vstala s kavča in šla tečt" rekla moji dobri frendici, ki živi malo pred Kranjem, da bom čez par let kar prilaufala k njej. To je 33km od mojega doma. No, zdaj pa bom zapisala, da je to ena moja želja kar za leto 2009.
Je treba zapisat, da bo ziher, ane Ira?
- 14 Dec 2008, 22:34
#163171
Pred vrati je leto 2009 in čas je, da zapišem svoje želje ...
... takolele.
Letošnje leto se počasi končuje in z njim tudi tekaški cilji. Nekaj ciljev in želja v tem letu je še ostalo pa vendarle je počasi napočil tisti trenutek, ko je treba jasno in glasno zapisat tiste malo manj skrite želje za leto 2009!
Kar dolgo sem razmišljala kje mi je mesto, kaj si želim, kaj je tisto kar meni nekaj pomeni, tisto kar je res skreirano za mojo dušo.
Seveda sem se ozirala naokoli, poslušala kaj imajo v planu moji dragi sotekači. Eni imajo v mislih maraton, tisti taveliki, tisti tapravi... drugi imajo želje po prvi 21-ki, spet tretji hlastajo za boljšim časom, za postavljanjem svojih osebnih rekordov, premagovanju tega ali onega nasprotnika ... vse polno je ciljev in želja pa vseeno se nisem našla v njih. Torej, gremo naprej sem si rekla in brskala za svojimi, tistimi čisto mojimi - mojimi.
Zanimivo je kako zelo tekmovalna sem bila kot totalno neaktivna, daleč od kakršnekoli športne navdušenosti. V sebi pa polno tekmovalnosti, rivalstva ... sedaj pa ... bolj kot tečem, bolj sem mirna v duši, vedno manj mi je pomembna sama tekma, tekmovanje, tekmovalnost ...
Seveda paše, če ti gre dobro, ampak tisto rivalstvo, tisto hlastanje za nečim je izgubilo ves svoj smisel. Veliko več mi je do tega, da se imam na teku pač lepo, da na teku pač uživam, da pospremim kakšno tekačico do svojega cilja, da veselo in neobremenjujoče tečem v krasni družbi ... nekako prevagala je ta lepa, preprosta, osrečujoča plat
Tako so tudi moji cilji nekako drugačni. Maraton me ne vleče, za enkrat še kar čutim, da je to zame bolj kot ne samo mučenje telesa ... ne vem, ne čutim potrebe, ne vleče me. Imam v mislih se s temi številkami poigrat na Sladkih6, čisto tako za hec, neobremenjeno, sproščeno in iz užitka.
Torej ... kaj je tisto kar meni nekaj pomeni, kar si najbolj želim????
Večkrat sem že zapisala, da si predvsem želim, da nebi odnehala. Želim si, da bi trajalo, želim si, da me nebi odneslo "iz ovinka" kot rada rečem. Želim si, da bi tekla! Samo to, tako zelo preprosto je ... pa vendarle ni.
Poznam se in še vedno vem, da kljub tistim občutkom odvisnosti in potrebi po teku ... lahko kaj hitro prestopim spet na tisto "drugo" stran.
Torej ... prvi cilj je tek, tečt ... nadaljevat pot, ki lahko rečem, da sem jo od avgusta kar uspešno furala.
Iz vsega tega razmišljanja so se oblikovale moje želje, moji cilji ... tisti zares moji, ki so mi pisani na kožo, tisti, ki mi predstavljajo izziv. Tisti, ki so dosegljivi, niso samoumevni in lahki, a so dosegljivi.
Prišla sem na idejo, da bi vsak mesec v letu pretekla en polmaraton.
Ne obremenjena s časom, ne obremenjena s tempom ... pač tekla bi.
Enkrat bi šlo gladko, s super časom z očitnim napredkom, enkrat bi šlo težko, ni pomembno, samo, da rinem dalje!
S tem bi si nabrala kar lepo bazo, kar nekaj pretečenih kilometrov, posledično bi verjetno pridobila tudi na hitrosti, ampak to vse skupaj je stranskega pomena. Tisti glavni je, da pač tečem!!!
Nekaj polmaratonov sem si že sama zamislila, za nekaj "vmesnih" mi je pomagal lonely, tako je nastal trenutni spisek, plan, načrt (moram ga še poslat božičku ):
Januar – 11.1.2009 Medea
Februar – 8.2.2009 Verona
Marec – 22.3.2009 Sežana / Gorica
April – 19.4.2009 Dunaj/ 26.4.2008 Rovinj (verjetno bom na smučanju)
Maj – 3.5.2009 Trst (verjetno bom še na smučanju) / Jesolo 23.5.2009
Junij –
Julij – 25.7.2009 Romerlauf
Avgust – 23.8.2008 Vrbsko jezero
September – Milje / Garda
Oktober – 20.10.2009 Ljubljanski maraton
November – Palmanova/ Sladkih6
December - Istra
Lp
... takolele.
Letošnje leto se počasi končuje in z njim tudi tekaški cilji. Nekaj ciljev in želja v tem letu je še ostalo pa vendarle je počasi napočil tisti trenutek, ko je treba jasno in glasno zapisat tiste malo manj skrite želje za leto 2009!
Kar dolgo sem razmišljala kje mi je mesto, kaj si želim, kaj je tisto kar meni nekaj pomeni, tisto kar je res skreirano za mojo dušo.
Seveda sem se ozirala naokoli, poslušala kaj imajo v planu moji dragi sotekači. Eni imajo v mislih maraton, tisti taveliki, tisti tapravi... drugi imajo želje po prvi 21-ki, spet tretji hlastajo za boljšim časom, za postavljanjem svojih osebnih rekordov, premagovanju tega ali onega nasprotnika ... vse polno je ciljev in želja pa vseeno se nisem našla v njih. Torej, gremo naprej sem si rekla in brskala za svojimi, tistimi čisto mojimi - mojimi.
Zanimivo je kako zelo tekmovalna sem bila kot totalno neaktivna, daleč od kakršnekoli športne navdušenosti. V sebi pa polno tekmovalnosti, rivalstva ... sedaj pa ... bolj kot tečem, bolj sem mirna v duši, vedno manj mi je pomembna sama tekma, tekmovanje, tekmovalnost ...
Seveda paše, če ti gre dobro, ampak tisto rivalstvo, tisto hlastanje za nečim je izgubilo ves svoj smisel. Veliko več mi je do tega, da se imam na teku pač lepo, da na teku pač uživam, da pospremim kakšno tekačico do svojega cilja, da veselo in neobremenjujoče tečem v krasni družbi ... nekako prevagala je ta lepa, preprosta, osrečujoča plat
Tako so tudi moji cilji nekako drugačni. Maraton me ne vleče, za enkrat še kar čutim, da je to zame bolj kot ne samo mučenje telesa ... ne vem, ne čutim potrebe, ne vleče me. Imam v mislih se s temi številkami poigrat na Sladkih6, čisto tako za hec, neobremenjeno, sproščeno in iz užitka.
Torej ... kaj je tisto kar meni nekaj pomeni, kar si najbolj želim????
Večkrat sem že zapisala, da si predvsem želim, da nebi odnehala. Želim si, da bi trajalo, želim si, da me nebi odneslo "iz ovinka" kot rada rečem. Želim si, da bi tekla! Samo to, tako zelo preprosto je ... pa vendarle ni.
Poznam se in še vedno vem, da kljub tistim občutkom odvisnosti in potrebi po teku ... lahko kaj hitro prestopim spet na tisto "drugo" stran.
Torej ... prvi cilj je tek, tečt ... nadaljevat pot, ki lahko rečem, da sem jo od avgusta kar uspešno furala.
Iz vsega tega razmišljanja so se oblikovale moje želje, moji cilji ... tisti zares moji, ki so mi pisani na kožo, tisti, ki mi predstavljajo izziv. Tisti, ki so dosegljivi, niso samoumevni in lahki, a so dosegljivi.
Prišla sem na idejo, da bi vsak mesec v letu pretekla en polmaraton.
Ne obremenjena s časom, ne obremenjena s tempom ... pač tekla bi.
Enkrat bi šlo gladko, s super časom z očitnim napredkom, enkrat bi šlo težko, ni pomembno, samo, da rinem dalje!
S tem bi si nabrala kar lepo bazo, kar nekaj pretečenih kilometrov, posledično bi verjetno pridobila tudi na hitrosti, ampak to vse skupaj je stranskega pomena. Tisti glavni je, da pač tečem!!!
Nekaj polmaratonov sem si že sama zamislila, za nekaj "vmesnih" mi je pomagal lonely, tako je nastal trenutni spisek, plan, načrt (moram ga še poslat božičku
):
Januar – 11.1.2009 Medea
Februar – 8.2.2009 Verona
Marec – 22.3.2009 Sežana / Gorica
April – 19.4.2009 Dunaj/ 26.4.2008 Rovinj (verjetno bom na smučanju)
Maj – 3.5.2009 Trst (verjetno bom še na smučanju) / Jesolo 23.5.2009
Junij –
Julij – 25.7.2009 Romerlauf
Avgust – 23.8.2008 Vrbsko jezero
September – Milje / Garda
Oktober – 20.10.2009 Ljubljanski maraton
November – Palmanova/ Sladkih6
December - Istra
Lp
Nazadnje spremenil IRA, dne 14 Dec 2008, 23:24, skupaj popravljeno 2 krat.
... pravijo, da ni lepote brez trnja
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA