Še malo daljša analiza in razmišljanja ob mojem »triumfovalnem teku«.
Že od petka dalje sem imel pozitivno tremo oziroma pričakovanje 13. LM oziroma mojih prvih nepozabnih 42 kilometrov. Nekaj priprav, predvsem v glavi, sem opravil v avgustu in septembru. Moj zadnji septembrski trening me je pa razočaral, ker sem moral pri 31-tem kilometru »odstopiti«. »Šment«, sem si mislil po treningu, »zakaj neki mi je bilo potrebno prvih 21 kilometrov tako hitro preteči!«. Malo »strahu« pred prehitrim začetkom sem s seboj v Ljubljano prinesel« ravno iz zadnjega dolgega treninga.
Številko z ostalimi dobrinami (brez nogavic) sva oz. smo dvignili v soboto. Glede na sobotno vreme sem upal, da bo v nedeljo sonce posijalo. Pa se je izkazalo, da je bilo bolje, ker je sonce ostalo za oblaki.
Najprej sem pospremil boljšo polovico na deset kilometrov, med njenim tekom sem se malo ogrel, potem sem se pa že postavil v štarno vrsto, bolj kot ne v ozadje. Nima smisla, da drugim delam gužvo, bom raje malo prepočasen kot pa malo prehiter. Zanimivo, Stroji so bili ponavadi vsako leto daljši oziroma so več igrali kot letos, vsaj meni se zdi tako.
Začeli smo, najprej malo debate z Vitezi »Radolca, ne začni tako hitro!« Res je, prvi kilometer v petih minutah je bil prehiter zame. Prav tako hitri so bili udi naslednji štirje kilometri. Zajčka za 3:45 (se mi je zdelo da je bil Inot, nisem bil pa prepričan, ker ga pač ne poznam) sem že pustil za seboj in se nenehno oziral nazaj, da mu slučajno ne bom ušel, ker bi bila (po mojem) potem drugi krog »tragedija«. Mečne mišice so me bolele že po drugem kilometru. Nisem vedel, ali me bo drugi krog »kriza napadla« ali se ji bom uspešno izognil. Do sedaj sem petkrat pretekel ljubljansko enaindvajsetko in mi je bila vsaka pravi napor in napenjanje do konca. Letos sem pa v dveh krogih neznansko užival. Kar hitro smo se »pojavili« na Drenikovi, vodnikovi, na Plešičevi pa pogled na ležečega tekača ni bil prav nič vzpodbuden. Je pa čisto naravno , da se na vsaki športni prireditvi zgodi kaj takega. Recimo Darcy je 41,5 kilometrov tekel z zvitim gležnjem, ker ga je na štartu nekdo dobro pohodil. Tekel je z veliko bulo, kot mi jo je na koncu pokazal.
Skozi tiste, meni nepoznane »vasice«, katere sem do sedaj s težavo premagoval, sem tekel z užitkom. Govoril sem s kom sem mogel, dajal izjave, imel neverjetno veliko energije in volje. Kar hitro sem »osvojil« živalski vrt in cilj prvega kroga ni bil več daleč. V Rožni dolini je bil navijač, ki nas je glasno vzpodbujal, in enako glasen je bil tudi v mojem drugem krogu. Hvala mu!
Pod železnico v cilj sem pritekel še dovolj spočit. V cilju prvega kroga so se mi dlake vzdignile, ko sem slišal huronsko navijanje! Predvsem Vitezi so bili glasni! Takoj ko sem zavil okoli ovinka na Slovensko cesto, pa podpore ni bilo več. Začelo se je »ukvarjanje s sami sabo«. Začele so se težave, kolena, ahilovi tetivi, kolki. Do približno 26-tega kilometra sem se bojeval s sabo. Tam me ujame Vanja in mi nameni par besed, da je bila ona lani na tej razdalji v krizi in da mi gre kar dobro. Hvala Vanja, mislim, da si me s tem več kot spodbudila, prav naspidirala si me! Tekel sem oziroma vsaj poskušal sem teči brez misli na boleča kolena ali na kakršnekoli težave. V prvem krogu je bilo to veliko lažje, ker je bilo najmanj dve tretjini več tekačev in si lahko z vsakim izmenjal besedo - misel ali mnenje. Tekel sem kakšno minuti pred Inot-om, vsaj mislim da. Ob osvežilnih postajah so delilci pijače govorili, da prihaja zadaj večja skupina, jaz pa se nisem oziral nazaj, kdo so to in kje so. A glej ga zlomka, tam nekje pri 30-em kilometru pa so me dohiteli. Skozi možgansko celico mi je švignilamisel, da bom zaostal za njimi. Pa sem to misel »vrgel v prvi obcestni jarek«. Dobil sem vzpodbudo s strani Inota. »Ponudil« mi je vprašanje »a gre?« na katerega sem pa moral in želel odgovoriti s »seveda«. Nadaljevalo se je lepo brez prekomernega naprezanja. Zanimivo, z brega navzdol, čeprav ni bilo kakšnih velikih spustov, sem moral kar malo pospešiti tempo, če sem hotel držati korak z njimi. 35-ti kilometer, kjer naj bi bilo »krizno območje« sem pretekel z nasmeškom, čez približno tri kolimetre pa sem ujel Vanjo. Spet sva izmenjala nekaj besed, potem sem pa pospešil naprej, ker sem še dovolj energije. »Za sabo sem pustil« tudi Inota & Co. Kar se mi je zdelo zelo v redu in mi seveda dvignilo moralo. Ujel sem tudi Mirota in sva se malo vzpodbudila.
Končni kilometri so se kar lepo vrstili, sledilo je vzpodbujanje istega gospoda kot v prvem krogu (mogoče je bil pa brat, nikoli ne veš) in zadnji kilometer. Zadnji, najtežji, kot sem že velikokrat bral in enkrat poslušal. Res, moralo sem imel na dnu, dobro da me je boljša polovica spremljala in mi govorila kaj naj naredim: »spusti roke, navlaži ustnice,…«. Skratka pritekel sem v cilj z bolšim rezultatom, kot sem si ga zastavil.
Veličastno, presunljivo, skoraj solzavo, z največjim nasmeškom sem se ustavil v cilju. Premagal sem samega sebe in zmagal, pa tudi če bi bil na 1276-em mestu od 1277 udeležencev.
Hvala vsem, s kaerim sem uspel debatirati, hvala TF-jevcem in –jevkam. Ki so me vzpodbujali, hvala vsem navijačem, godbam, delilcem pijače, hrane in vsem, ki so bili z mislimi z menoj med tekom!
13. LM je bil neverjetno lepa prireditev, za mene najlepša do sedaj! Še se bom udeleževal maratona v Ljubljani!
predvsem pa ogrelo in zelo sem uživala ob mojih dveh polžikah, ko smo glasno navijale in se zabavale, tako da sem vesela, da ste nas slišali 
, katera je bila posledica izgubljene stave. 
, čez kakšen teden mi bo najbrž "potegnilo", kje sem bila včeraj med 10 in 13 uro do- popoldne 
! na ljublanskih ulicah. sem v Fotrovi družbi premagovala 21km! 
kakorkoli, pri prevzemanju štartne številke me je motilo, da so prevzemni šotor premestili v park Zvezda. lansko leto je bilo veliko bolje, ker je bilo vse na enem mestu. po prevzemu štartne številke smo se v Cankarjevem domu udeležili testeninke. cel Cankarjev dom je bil poln, dolgo smo čakali na makarone, vendar se je splačalo. vzdušje je bilo prijetno ter odlično okusni makaroni so zadovoljili lačne tekaške duše.
vzdušje na progi in ob njej je vsako leto še boljše,
