No, pa da še jaz dodam nekaj malega o maratonu v Parizu.
Na izlet/maraton sem se jeseni prijavil predvsem iz turističnih razlogov, kajti kdaj je boljša priložnost iti v Pariz kot sedaj, ko je bil organiziran izlet z maratonom vred
. Sicer sem ponavadi dokaj zapečnikarski, no tokrat pa sem se le odločil, da malo pogledam v svet
Iz Ljubljane smo z avtobusom odšli že v četrtek, ter se, potem ko smo pobrali še tiste iz Kranja ter Lesc, napotili v glavno mesto Francije, kamor smo prišli po dokaj neprespani noči v petek ob 10h. Takoj po prihodu je sledil obisk expo-ja, kjer smo prevzeli štartne številke, zatem pa smo uredili še razne formalnosti (nabava kart za metro ipd. ). Isti dan smo si po kosilu ogledali še Eifflov stolp, nato pa smo (vsaj nekateri
) že zelo zgodaj popadali v postelje.
Naslednji dan je bil tudi precej turistično naravnan, najprej je bil na vrsti ogled štartno-ciljnega prostora, kjer smo določili zborno mesto za po maratonu, nato pa je sledil pravi ogled Pariza ter nekaj njegovih znamenitosti. Ogled Pariza se je zame končal tam nekje ob 9ih zvečer, nekateri so ga končali že prej, a še zdaleč nisem bil med največjimi ''ponočnjaki''.
V nedeljo je sledilo vstajanje že ob 6ih, saj je bil štart maratona ob relativno zgodnjih 8.45. Po obilnem zajtrku smo se približno uro in pol pred štartom z metrojem odpravili proti elizejskim poljanam, kjer je bil štart. Na hitro smo se še poslikali (mimogrede, našo skupinsko sliko je moč najti tudi na spletni strani maratona-nedvomno zaradi zastave
), oddali svoja oblačila za po maratonu v za to namenjene šotore, ter se napotili proti štartnim boksom.
Sam sem štartal v boksu za 3 ure, kamor sem hodil od slavoloka zmage približno 15min, kar že pove, kako dolga je bila štartna kolona. Na štartu se ponavadi ne prerivam prav zelo v ospredje, pravzaprav zelo pogosto štartam nekoliko bolj odzadaj, ter prve kilometre večinoma prehitevam, tokrat pa sem se odločil postaviti v prve vrste mojega boksa. In res, do štarta je še pol ure, gneče še ni pretirane, zato se uspem preriniti do ograje, ki ločuje naš štartni boks od onega, v katerem so bili tekači z boljšimi prijavljenimi časi. Vremenske razmere so zgledale kar ugodne, nekoliko je bilo mraz, kar je za moje pojme veliko boljše kot če bi bilo nekoliko prevroče. Sicer nekaj vetra, a v taki gneči zagotovo ne bo sile, si mislim . Kasneje sem seveda ugotovil, da sem se motil. Čas mineva dokaj hitro, še 10min, 5 min, kar naenkrat zadnja minuta do štarta in že se premikamo. Do štartne črte sem potreboval dobrih 20sekund, kar je zelo malo v primerjavi s tistimi bolj zadaj, ki so po poku pištole čakali še 30 in celo 40min.
Prvi kilometer mi noge kar nočejo steči, kljub adrenalinu ter teku po slavni aveniji. Morda posledica včerajšnjega sprehajanja, morda posledica mraza, v tistem trenutku me to niti ni zanimalo, kajti potrebno je bilo paziti, da se ne zapletem s kakšnim bolj ali manj agresivnim tekačem. Ob prvi zožitvi proge se za menoj že zasliži top udarec in eden od tekačev se je že znašel na tleh. Verjetno mu niti ni preostalo drugega, kot da se je čimhitreje pobral, saj bi ga drugače verjetno pregazili po dolgem in počez, toda ni zgledalo, da bi se kaj poškodoval. Kmalu na tleh čez celotno avenijo zagledam modro črto, ki označuje prvi kilometer. Tempo točno 4min. OK, glede na to, da sem v Sežani pred tremi tedni tekel komaj kaj hitreje od tega, ter bil na koncu že precej naveličan teka po razgibanem krasu, je to morda celo prehitro, a bom že držal dokler gre, potem pa popustil in užival če bo kriza. Rezultatskih ciljev niti nisem imel. V naslednjih kilometrih se proga rahlo, neopazno vzpenja, tempo se je še malo upočasnil, prehitevati se mi je zdelo nesmiselno, saj sem se raje držal črte, ki je označevala optimalno linijo. Tako sta bila naslednja dva kilometra pretečena v približno 4:05, noge pa so postajale vse lažje. Vzdušje na progi je bilo res pestro, približno vsakih 500m kakšna muzika. In tako je čas mineval res hitro. Tam nekje na 7. ali 8. km smo tekači prvič občutili moč vetra, ki nam skoraj scefral štartne številke, ki so bile, mimogrede, zgolj kos tankega papirja, povsem drugače kot npr. v Ljubljani, kjer je štartna številka vseeno nekoliko bolj kvalitetna in vzdržljiva.
Do 10km sem držal tempo 4:00, na trenutke je šlo celo nekoliko hitreje in končno sem začel uživati v teku. Začetna gneča se je precej razredčila, iz mesta pa smo zavili v park Bois de Vincennes, število navijačev pa se je tudi nekoliko zmanjšalo in kmalu sem dobil občutek, kot da tečem na kakšni slovenski tekaški prireditvi, kar mi je dalo dodatnega motiva. Ujamem tekmovalca z napisom Chile na hrbtu. Izgleda kar resen tekač, nevem če mu upam slediti. No pa se mu vseeno priključim in skupaj prehitevava kar lepo število maratoncev. Tempo med 3:50 in 3:55, sprašujem se, kaj bo potem, čez 20km. S Čilencem še vedno tečeva skupaj, zaradi vetra se malo izmenjujeva na čelu, njemu je to sicer veliko bolj pomagalo, ko pa je bil velik ravno tam okoli 165cm in sem mu dajal lepo zavetrje, jaz pa od njega nisem bil deležen nevem kakšne pomoči. 15km pretečem v času 59min17s in kmalu zatem spet začutim, da noge niso več tako zelo sveže. Spomnim se na gel, ki smo ga dobili poleg štartne številke, ter sem ga za vsak slučaj vtaknil v žep od hlač, ter se odločim da ga pojem, kljub temu, da nisem ravno ljubitelj gelov. Na okrepčevalnici nato spijem tudi nekaj vode, ter ugotovim, da je moj sotekač začel zaostajati. Nič zato, grem s svojim tempom dalje dokler bo pač šlo. Kilometrski časi postajajo vedno hitrejši, malo pripomore tudi klanec navzdol, tako da leti tam okoli 3:45. Jezim se nad svojo naivnostjo, saj vsako skupino, ki jo dohitim kmalu tudi prehitim, čeprav se zavedam, da mi njihov tempo nikakor ni prepočasen. Bliža se polovička, proga nas zopet zapelje v bolj urbano področje. Na 21km ujamem Matjaža, na hitro ga pozdravim, ter grem s svojim tempom dalje. Čas na polmaratonu 1:22:43. Točno eno sekundo hitreje kot v Sežani. Kot se za FMF-jevca spodobi, seveda že preračunavam, kako hitro bo potrebno teči za morebiten nov osebni rekord. Hja, malo pod 1:26, to bi kar šlo, če me ne bo kje zaštihnilo.
Tempo še vedno okoli 3:50, čeprav mi noge sedaj že počasi dopovedujejo, da bo potrebno teči počasneje. V strahu pred maratonskim zidom na okrepčevalnicah jemljem banane, ter mučim s prežvekovanjem le-teh. Med tekom olupiti banano, ter jo pogoltniti ni tako zelo lahko, kot se morda sliši. Na 24.km tempo še vedno ostaja enak, sam pa že začenjam odštevati kilometre. Kmalu proga zavije čisto ob reko Seno. Čez kakšen kilometer pritečemo do dober kilometer dolgega tunela, ki se zaradi slabega zraka vleče kot kurja čreva. Pa nato po izhodu še klanec. Vsa lahkotnost kmalu izgine, velikokrat se poslušal številne izkušene in manj izkušene maratonce, ki so vse povprek trdili, da se maraton začne na 30km. Na mojo žalost se je moj začel še nekoliko prej. Proga postaja vedno bolj tečna, klanec dol, tunel, klanec gor in ponovi vajo 3 krat ali 4 krat. Tempo mi pade na slabih 4min/km, napor za vzdrževanje take hitrosti pa se precej poveča. Na 30.km čas 1:57, tam nekje tudi zgrešim naše navijače, oni pa mene, kar meni sicer pomaga, ker jih pač pričakujem na vsakem naslednjem vogalu in se praktično do konca oziram za njimi
. 34. kilometer je prvič pretečen nad 4min, pa ne dosti, tako da se ne sekiram. Kolikor gre pač gre.
Na 35. kilometru se mi je zdelo, da bo zadnjih 7 kilometrov trajalo celo večnost. Spomnil sem se, kako si po teku okoli PST po 33km rečeš: mah 9 bi jih pa komot še naredil. Larifari, kako sem lahko tako naiven
. Tempo se še vedno giblje okoli 4:05, preračunam tudi, da je za pod 2:48 potrebno teči približno 4:20 do konca. Noge so res že zelo težke, vsaj glanec v Boulonskem gozdu mi je čisto odveč. Večinoma še vedno prehitevam maratonce, prehiti me le čilenski tekmovalec, s katerim sva skupaj tekla v prvi polovici. A sedaj že vem da bom zmogel, zopet dobim nekaj zagona in postavim si cilj, da noben kilometrski čas ne sme preseči 4:10. V štiridesetem kilometru se klanec navzgor prevesi tudi v malo klanca navzdol, poleg tega pa pred seboj zagledam opehano Etiopijko, tako da še nekoliko pospešim. Že prej sem si rekel, da je potrebno zdržati samo do oznake 40km, zadnja 2 ti ves adrenalin precej olajša zadevo. In res je bilo tako, kmalu sem že tekel po aveniji, ki vodi do slavoloka zmage, še nekaj sto metrov in cilj bo tu. Sedaj se ne matram več, samo še od šolskega igrišča v Šmartnem do doma si rečem in res, kmalu že zadovoljno pritečem na cilj. Čas netto 2:46:41, s čimer sem zelo zadovoljen.
Malo manj zadovoljstva pa mi prinaša spoznanje, da bo potrebno prehoditi še kakšen kilometer do šotorov z našimi oblekami. No, pa zmorem tudi to, in se nato odpravim do našega zbornega mesta. S časom nas je seveda tam vedno več, večinoma vsi zadovoljni ter nekoliko prezebli, saj nas močan veter kar precej prepihava.
V manjših skupinicah smo se nato odpravili do avtobusa, ter se okoli 16h odpeljali iz Pariza, ter v ponedeljek v dopoldanskih urah prispeli v Ljubljano.
Izlet ter maraton v Parizu sta bila res nepozabno doživetje, mojega prvega res velikega maratona zlepa ne bom pozabil. Seveda ima tako množična prireditev svoje slabosti in svoje prednosti, a se jo , če je seveda mogoče, splača doživeti. Velika zahvala velja našima ''vodičema'', Mitji ter Igorju, ter seveda vsem ostalim, ki so poskrbeli za odlično družbo na dolgi vožnji ter med pohajkovanjem po Pariških ulicah.
