- 29 Avg 2012, 22:11
#287140
Drgač pa... Spomini na Palmanovo...
Je bila Palmanova leta 2008. Preden smo šli na avtobus, smo ga celo noč nažigali na gradu, Zdenka Kahne alias Putujuča limarija je imela abrahama. Pol pa direktnega na 21ko v Italijo. Seveda se je vožnja prespala, ogrevanje se ni izvajalo po maniri Niti enega metra teka brez potrebe, odvečno tekočino se je prescalo ob avtobusu in nato je šlo na štart.
Palmanova je simpatična zadeva, trasa naravnost, malček skoz kakšno vas v ovinek, drugač pa jebena ravnica in graben ob cesti. Pa seveda veliko tekačev. Hop Miki, smo štartali in je tempo bil takoj naravnan na pravo koračenje. Pa je prišla nekam dolga ravnica pri tretjem, morda četrtem kilometru in v črevju nenadoma alarm. Jebenti no, saj bi človek še šel na potrebni posranek ob trasi, ma kaj ko v žepu ni bilo papirja sploh. Pa še drug problem: novembra okoli Palmanove koruzja, trav in bujnega grmičevja ni več. Matervola, je šlo še kilometer, v upanju na kakšno grmovje al' pa koruzje, da bi se obrisala zadeva vsaj, pa ni bilo nič primernega. Potem z ritjo vkup, tekajoč kot dromedar, ki ga sredi libijske avtoceste malček trofi kamion z nafto, ugledam transformator na začetku ene vasice.
Hop, skočim tjakaj in zagledam eno najlepših daril na maratonih, ki sem jih pretekel v zadnjem ducatletju vse do danes: strgan, delno razmočen karton od škatle za paradajz. Se hočem skloniti navzdol, pa je bila zadeva že tik pred tem, da gre venkaj, zato se tresočih prstov, ne zaradi navdušenja ob kartonu ampak od sralne stiske, polotim odvezovanja vrvice za hlače... Marš u tri krasne! Seveda se je zavozljala! Ampak sem porinil hlače navzdol, si na bokih naredil rane kot da bi me k sebi skozi stegenca prižemala najlepša in najbolj kondicijsko pripravljena maratonka in ob polpočepu ter pričakovanju olajšanja ugledal Italijana. Namesto na traso je buljil vame, kot da bi pričakoval, da bi iz mojega grla prišla kakšna arija v slogu Enrica Carusa. Ampak je bilo prepozno za petje, non cantate, je bilo molto cadare. Uh... In potem s kartonom čez rit, hlače gor in juriš do cilja. Sicer sem enkrat vmes malček zasumil, da pa tisti italijanski karton vendarle ni opravil svojega poslanstva, ker mi je skozi nozdrvi prihajal rezek vonj iz ozadja, pa tudi bolj kot ne sem tekel sam na eni strani ceste, na drugi pa vsi ostali. Predvsem za menoj ni bilo nobenega, so pričeli jemati ovinek za prehitevanje okoli deset metrov za menoj.
Tek je bil uspešen, kljub nenačrtovnemu posranku, in z določeno novo izkušnjo, ki mi je navrgla tekaško modrost: če nočeš teči v posranih gatah, imej vedno, ampak vedno, s seboj paketek paloma robčkov. Le pri tistem Italijanu nisem popolnoma prepričan o pozitivnosti trenutka, ko sta se srečala najina pogleda. Menim, da do danes ni več poslušal Enrica Carusa...
---> Васи́лий Григо́рьевич За́йцев <---
kokr vidm, bo ena premau! Boš pomagou nost!
da rabiš zajčka, nič več zajčice 
tvoj PB je boljši kot moj 
sorry 
do dvanajste ure, 
. 
. Dobro, da Silvan ni ljubosumen. Ma saj me pozna, da nisem navaren. 
