Zadnje novičke

[enid]

Pa še moje poročilo:

Prvič sem se prijavil na MKM, a sem glede na slabo tekaško podlago in glede na napovedano vreme, ki je bolj primerno za moj prvi šport, razmišljal, da bi premiero preložil za kakšno leto. Zato sem si v četrtek pred MKM naložil Cooperjev test in si določil, da grem na MKM le, če bo Cooper pod 9 minut. Letos sem bil namreč dosedaj občutno slabši. A se je ura ustavila na 8m59s. Tako mi je izgovor odpadel in sem moral iti.

Pa sem šel prepozno od doma (tako kot običajno), tako da je bila moja prva zmaga, da sem ujel štart. Včeraj pa tudi edina, saj sem odtekel svojo doslej najpočasnejšo polovičko. Še zlasti zadnjih 5 km so me v glavnem le še prehitevali, tako da sem končal le okoli 200. mesta in 1h35m. Najbrž kar realno glede na razmere in slabo pripravo.

Ampak nekaj mi je ostalo v prečudovitem spominu: ko smo tekli proti Lipici, sta se levo in desno za ogradami ob cesti pojavili dve grupi lipicancev. In kar naenkrat je leva grupa začela dirjati v smeri našega teka. Ko so po kakšnem kilometru kasa tudi zadnji konji v grupi prehiteli večino tekačev in ujeli tudi bolj prve (pol)maratonce, so se ob cestni ogradi ustavili, pomolili glave preko ograde, pogledati proti reki tekačev ter malo počakali, da je več tekačev odteklo mimo. Nato pa so naenkrat spet vsi zdirjali skupaj nazaj. Kot da so nam hoteli pokazati, da nismo ljudje rojeni tekači, ampak so to oni, konji. Vse skupaj se mi je zdelo prav mistično. Vsekakor je bil to prizor, ki ga lahko doživimo le na MKM. In ga ne bi zamenjal za kranjsko klobaso

[member12]

ja enid, kiselkast žarek sonca je le še polepšal kuliso dirjajočih konj v Lipici, ki je tudi mene fasciniral to nedeljo na malem kraškem maratonu. Zame tretji polmaraton na Krasu in tudi dosežen najboljši izid na tej progi v Sežani. Že pred štartom sem vedel, da zaradi vremenskih razmer in blagega bronhitisa osebnega rekorda na polovički ne bom odtekel, zato sem raje užival na vsakem koraku, dokler me ni užitek zapustil ob vzponu in dežju z vetrom par kilometrov pred ciljem. 2km pred ciljem sem vedel, da ne bo šlo niti pod 1:30, a sem vseeno vztrajal v tempu, da sem se čimprej "rešil" v cilj. V šotorčku sem pogrešal topel čaj, malo sem se okrepčal s sadjem in brzina v avtomobil se preobleč. Med preoblačenjem se je zgodil hud naliv in takrat sem se odločil, da ne grem na joto. Moram reči, da mi je ob prvem mojem kraškem polmaratonu tale zvarek vroče vode s krompirjem, ki ga moraš z vodo zalivati, da ti gre iz ust v želodec, pustil slab spomin. Tako sem le še odbrzel proti domu, v dom, kjer se skuha odlična jota .
Nasvidenje kraški polmaraton, mogoče pridem še kdaj....Če bom tam in če bo kdo potreboval bon za joto... naj me pocuka za rokav