- 06 Maj 2009, 07:20
#180695
Še moje poročilo. Malo z zamudo, ker internetni signal na našem koncu »dobimo« samo vsak lihi dan v tednu:
Imel sem dober razlog popraviti slab vtis izpred dveh tednov, ko mi volja, premajhna zainteresiranost in še marsikaj bi se našlo, oziroma kombinacija vseh teh vplivov, „ni dovolila“ preteči maratona. Torej sem si rekel, da bo Trst nš.
Priprave so bile sila skromne. Po tistih „nesrečnih“ 21 kilometrih na Dunaju 19.4. sem šel samo še dvakrat tečt. Prvič dva, drugič pa štiri kroge okoli blejskega jezera. Zadnji tek sem opravil v ponedeljek. Ostale dni pred nedeljo sem pa samo hodil, jedel, pil, kar se tiče tekaških priprav, kar se pa ostalega tiče, sem se pa tudi savnal, ukvarjal z fantkom, ukvarjal (premalo) z najdražjo, tudi pred PC jem sem zabil nekaj časa,....
Iz sobote na nedeljo smo prespali pri mami moje drage v Škofji Loki z namenom, da bo potrebno kasneje iti od doma do Ljubljane. Res sva kasneje šla, spal sem pa ravno toliko, kot bi spal v Radovljici. Mal me je trema pred popravnim izpitom zdelala, preveč svojega časa za spanje sem moral posvetiti WC školjki, ker sem veliko popil (pa ne alkohola) tiste dni.
Iz Škofje Loke me je najdražja odpeljala v Ljubljano, kamor sva prispela nekaj minut pred peto uro. Večina „našpičenih“ forumovcev je bila tam, le avtobus je prispel z nekaj minutno zamudo. V Ljubljani nas je začel spremljati dež, tam nekje v okolici Logatca pa je prenehal in pokazala se je oblačnost, kar mi je bilo zelo po godu. Za mene je tek v oblačnem vremenu pravi užitek proti teku v sončnem vremenu, pri temperaturi rečmo 25° Celzija. Višjo temperaturo sem lepo čutil v zadnjih desetih kilometrih.
V Trst smo prispeli pravočasno, med potjo nas je nekaj komadov, izpraznilo še svoje „kestle“. Na juriš na prvi avtobus, ki je vozil do Gradišča. Na štartu smo bili prvi izmed tekmovalcev. Ogreval sem se bolj malo, sedeli smo za mizo in izmenjavali mnenja. Nekako smo se dogovorili, da se bom skupaj z Erotom in Lauferjem podal na 42 kilometrov dolgo pot.
Štertali smo nekaj minut čez deveto uro. Začeten tempo se mi je zdel prav neprimerno počasen. Nekajkrat sem se celo pognal naprej, pa sem se na srečo vsakokrat zavedel, da tako hitro ne smem teči. Ob progi je bilo dovolj navijačev, ploskali so nam, če nam pa ravno niso, jih je bilo pa potrebno vzpodbuditi. Tekli smo primeren tempo, temperatura idealna (za mene) za tek, oblačno vreme,... klilometri so hitro minevali, s tempom smo bili zadovoljni. Mislim da je bilo tam okoli trinajstega kilometra, ko smo tekli skozi Monfalcone-Tržič. Volje in energije še veliko, tempo okoli pet minut in pol za kilometer. Mene je še kar malo „vleklo“ naprej, pa si nisem upal. Ero in Laufer sta kar dovolj debatirala, jaz pa sem bil raje tiho, ker je bilo še daleč. Do cilja je še trideset kilometrov, sem si mislil. Tekli smo pa res v pogovornem tempu.
Sotekača sta „prijavila“ da bo kmalu pred nami vzpon. Seveda sem si mislil, kje pa naj bo tukaj vzpon, ko pa smo na višini morja in je sama ravnina?
Okolica se je iz mestne začela spreminjati v vaško oziroma kar v gozdno, bi lahko rekel. Še potočki so tekli ob cestah. Takrat smo iz, čistega ljubega nedela med tekom, eno zapeli. Zabrundal sem: „Ob bistrem potočku je mlin“, moja bek vokalista pa „cin cin“,....... Še tekačica pred nami se nam je pridružila v drugi vrstici ali kitici, ne vem več natančno. Bilo je potrebno storiti nekaj, kar ni bilo teku podobno, da sam sebe malo zamotim z drugimi stvarmi, „da noga počije“.
Bližali smo se dvajsetemu kilometru. Vleče me naprej in takrat sem se tudi odlepil od dveh spremljevalcev. Proga se je začela rahlo vzpenjati. Res rahlo, kar naj ne bi bil problem, pa se je na koncu pokazalo, da je bil to za mene kar velik problem. Za dvigom pa je sledil tudi spust.
Potekalo je nekako takole. V dobri veri, da bom pridobil na času, sem se „pognal v beg“ pred zasledovalcema. Šlo je super, prehiteval sem, vroče mi je bilo, noge so me iz koraka v korak opozarjale, „naj ga ne lomim“. Glava pa je hotela svoje. Bilo mi je toplo in mokro obenem. „Hlastal“ sem za naslednjo osvežilno postajo. Kmalu me je bolela vsaka druga mišica od pasu navzdol. Tisto, kar včasih koga boli, pa mene v tistih trenutkih ni imelo čas boleti. Ne vem, kakšno utrujenost čutijo ostali tekači, vendar mene se boleli kolki, stegenske mišice,čutil sem miniskus na kolenih (ali pač kaj drugega, le kdo bi to vedel), o bolečini v mečih ni vredno izgubljati besed, Ahil jo je spet po svoje mahnil, podplati pa so bili zgodba zase. Bolečin v zgornjem delu telesa pa ne bom opisoval, ker bi samo za njih porabil kakšno stran in pol, pa če pišem z malimi črkami.
Tekel sem v „sveže kupljenih“ supergah, katere sem pa že vodil na sprehod okoli blejskega jezera in so mi „sedle“ na nogo. Na štartu sem jih zategnil kot pred vsemi ostalimi teki. Spust je pa naredil svoje. Noge so se mi „razlezle“ in vezalke so me začele tiščati na nartu. Najprej sem sprostil eno in nato še drugo vezalko. Od tam naprej sem se počutil kot da bi plaval.
Ero, moj rešitelj in vzpodbujevalec, me je ujel, mislim da, tam nekje tri kolimetre pred ciljem. Namenil mi je par pozitivnih besed, jaz pa sem si samo utrujeno brundal v brk. Zajca, za čas štiri ure, sta se spet „gobčno pridrla“ mimo naju. Desetine metrov, metri, decimetri, centimetri,......., nanometri so minevali počasi, kot bi gledal najpočasnejši možni posnetek. Pred nama se pokaže najprej en balon čez cesto. Jupi, cilj! Mi odleže. Malo morgen pa cilj, za njim je še ena napihnjena stvar čez cesto. To me je pa spet postavilo na realna tla, kajti sredi ceste že ne more biti cilj. Tu smo lani tekli 24 ur Trsta in cilj ni bil na ulici. Šment, še krog po trgu je bilo težko narediti v tistem trenutku.
Z Erotom si čestitava, on še pove nekaj, meni besede niso šle iz grla, postaja mi slabo. Vrtelo se mi je, komaj sem stal, nisem vedel ali naj bruham, ali naj (gorenjc kot sem) to raje pustim za doma.
Zadnji metri so bili naporni, kot pravijo nekateri, najtežjih 195 metrov. Nekateri pa pač prvih 195 metrov odšprintajo in nato uživajo preostalih 42 kilometrov, aneda ZdravkoC.
Skratka tekaški modrec Ero mi je pomagal in eno (ali pač več, meni je samo ta v glavi ostala) zelo pametno povedal med tekom: „Kdaj veš da si pretreniran? Svoj tekaški dnevnik poglej!“
Hvala Ero za začetne in zadnje skupne kilometre teka. Pa hvala tudi Lauferju, ki je imel cel »diapazon« besed na zalogi
Pa hvala mojemu „Servis Timu“. Brez katerega skoraj nobena dirka ne uspe.
Servis Tim pa sestavljajo: Najdražja, Babica in Mali Naspidiranec Lovro.
Aja, pa hvala še tistim, ki so mi svetovali, naj grem dan po maratonu spet tečt!
Pozdrav, Primož
) sm si vzel čas, da strnem občutke s Trsta.
Že komaj čakam, da gremo spet kam skupaj.
, pa seveda Loni za slastne palačinke 
.
). Glede na to, da je biu to moj prvi letošnji tek daljši od 15 km, sm tut z rezultatom zadovoljen. Da pa ni vse lepo, sm pa pridelu en žulj na podplatu 
.
Diploma, ciao!?
