- 15 Nov 2010, 18:21
#238953
Bolj pozno, pa zato toliko bolj grozno. Poročilo iz NY (ni-delal-internet.press).
Ko smo se mi štirje tekači pogovarjali o objavi rezultatov v cajtngih, sem kot realni scenarij zatrdila, da mene že ne bodo po cajtnig vlačili, se bom potrudila in tekla preko limita za objavo, torej preko 4:30. Pa mi ni uspelo. Sem v cajtngih.
Glede na moj kvalifikacijski čas polmaratona, preračunanega v maratonski čas, sem bila uvrščena v zame mnogo prehitro skupino, ki je v cilj prihajala med 3:45 in 4:00. To je seveda pomenilo, da sem štartala v odličnem tempu, zame odličnem – da ne bo pomote, in ga držala do polovičnega maratona, do famoznega klanca Pulaski Bridge, ki me je »uničil«. Od tam je šlo počasneje, malo sem celo hodila, da so noge nehale peči. Kljub temu pa je bil tempo zelo soliden in rezultat na koncu oh-in-sploh-famozen-daleč-preko-meja-pričakovanega. Ja, tale štart je pomenil tudi, da so me večinoma prehitevali, vse do 22 milje, takrat sem prišla na svoj račun tudi jaz in pičila mimo kakega tekača.
V »begunskem kampu po lauferjevo« mi je manjkalo sadje, k sreči sem ga preventivno vzela s seboj. Sem se pa nalokala kakava. Tudi na progi – sadje šele od 20 milje naprej, grozno. Grozno, če … Navijači so, na lastne stroške (sadje je blazno drago) ponujali banane, kar me je močno presenetilo. Ponujali so tudi cukre, robčke, vazelino za ustnice. Jaz sem hvaležno sprejela kar nekaj bananinih koščkov. Ker ne tečem na gele, sem s seboj imela dekstroze, tokrat prvič pa sem poskusno vzela s seboj še male vrečke medu. In se je super obneslo, tako da od sedaj naprej – med.
O navijačih nimam besed, preprosto famozni, mladi in stari, predvsem pa črni. Takega navijanja, tako s temperamentom in iz srca še nisem doživela. So kar poskakovali od navdušenja, plesali in peli. Eni so celo pekli na žaru. Brez besed tui o navijanju Židov, ne vem če so nas sploh opazili. Mene so, kot vedno, fascinirali otročki. Mislim, da jih do 20 milje ni bilo prav veliko, ki jih ne bi pofočkala. Če je bilo treba s proge, sem pa šla. Pa mamice in atiji, ki so jim očke tako žarele. Kako naj ostanem hladna ob tem? Krasno. Na zame najhujšem mostu me je prehitel možakar, od kolen dol brez nog, s protezo, ki je tako elegantno premetaval noge, da sem mu malo zavidala. Mimo mene je na istem mostu pičil par s košarkaško žogo. Pa kako jima je šlo … malo kasneje sem dohitela enega kao budo, v kopalkah, kratkih nogavičkah, supergah in ogrinjalu. Je mene zeblo, ko sem ga videla.
V cilju pa – zadovoljstvo, sreča, solze, utrujenost, misli popolnoma zmedene. A jaz, da sem to zmogla. Pa saj sem rekla, da najbrž nikoli ne bom. V času daleč nad pričakovanim. Yupiiii. Medalja okrog vratu je bila teža, ki sem jo nosila s ponosom, z zavestjo, da sem zmogla. Morda se za ultraše ne sliši mnogo, a moj letošnji peti maraton je sedel kot pika na i – preprosto nimam več želja. Uresničene so sanje, cilj je bil dosežen. Moje nogice lahko počivajo. Še posebej poškodovani prst na desni nogi – spomin na prelepe trenutke.
.
, pa seveda Atene, Amsterdam...
.
),