ZADNJE NOVICE
Zadnje novičke
- 06 Maj 2012, 16:21
#278445
Bravo, neverjetno, vse čestitke - obema !!!
Bravo, neverjetno, vse čestitke - obema !!!
If you want to run, then run a mile.
If you want to experience another life, run a marathon.
- Emil Zatopek
If you want to experience another life, run a marathon.
- Emil Zatopek
- 06 Maj 2012, 20:03
#278461
Čestitke. Upam, da so noge še "taprve"
Twitter @tekvsakdan | Letos pretekel 6 PST. | Seznam okrepčevalnic na PST.
- 06 Maj 2012, 22:54
#278481
Bravo
Čakam ... čakam ... poročilo
Čakam ... čakam ... poročilo
Iz takšne snovi smo, kot naše sanje … saj vse je v glavi, čuj
- 07 Maj 2012, 10:44
#278516
Iskreno spoštovanje takim borcem!!! In kar je zdaj najbolj pomembno: objem domačih in uspešno regeneracijo.
Ko tečem...zbežim onstran, da bi se nato vrnil še boljši (človek).
- 12 Maj 2012, 10:34
#279042
NAJLEPŠA HVALA VSEM KI STE NAJU SPODBUJALI NA TF IN NA FB
ZARADI VAS,SO BILE BOLEČINE MANJŠE IN MOTIVACIJA ŠE VEČJA
ZARADI VAS SO BILI KAMNI MANJ OSTRI IN STRMINE BOLJ POLOŽNE.
ZARADI VAS SVA ŠE NAPREJ ISKALA OZNAKE KO SVA SE IZGUBILA
Z VAMI SVA SE VESELILA KO SVA PRIŠLA DO KONCA
HVALA ŠE ENKRAT IZ SRCA, PA SE PRIPOROČAVA ZA NAPREJ
Delphi - Olimpos
RAZDALJA 255 KM
REALNI POZITIVNI VIŠINSKI METRI 7500M
NA ŠTARTU 52 TEKMOVALCEV - V CILJU 4 TEKMOVALCI
Ja takole je to ko kar ne najdem pravih besed za vse skupaj.Kar odlašal sem se usesti za comp in napisati kaj pametnega.Vse skupaj je bilo tako nabito z čustvi in prepleteni z tisoč malimi dogodki, da sem rabil nekaj časa da zberem misli.
To da sem šel z Matejem je bilo pač samoumevno.To da bom prišel v cilj tudi že predelano doma-v glavi.Pa vendar sem tudi jaz odhajal na to pot v času nekih sprememb v mojem življenju.Tako kot Matej iskal odgovore na poti.Pa saj se mi zdi da jih mi ultraši vedno iščemo-odgovore namreč.Take ali drugačne.Jaz sem jih tam doli ,na tej antični poti našel.Celo veliko več kot sem jih morda pričakoval.
Če se osredotočim na samo tekmo.Torej znašla sva se na startu ene najtežjih tekaških prireditev .Hvala bogu tega ni nihče od tekmovalcev vedel prej.Je pa tako da so organizatorji ljudje ki so delali Špartatlon, a so jih vrgli ven iz organizacijskega odbora.Iz zamere in želje da naredijo mnogo težji event kot ja Špartatlon se je rodil Dolichos.Hvala bogu da tega nismo vedeli preh
No vseeno na štartu sva tudi dva Slovenca.Matej je vsekakor sodil v tisto elito.Za mene so organizatorji odkimavali.Zabrusil sem jim da je ta tek zame KEKS in se smejal naprej.Verjetno so mislili da nisem čisto pri pravi pameti.Že konstitucijsko sem se počutil kot Goljat proti Davidom.Vsi prijavljeni so bili same stare ultramaratonske grče.Vsi oblečeni v majice nekih ekstremnih tekov takih dolžin da bi jaz moral obleči 15 majic če bi hotel doseči podobne številke.Kar malo strašljivo.V kaj se pa jaz podajam.Pa vseeno sva z Matejem vse sprejemala z humorjem in dobro voljo in kmalu postala najbolj priljubljena tekača ,tako med tekmovalci kot organizatorji.
No in tako smo v petek zvečer štartali..takoj sva se zapodila kot da je 21ka in se po nekaj km že prvič izgubila Seveda je treba nazaj v klanec da ne zgrešiš kontrolnih točk.Po spustu do obalne ceste se je tek nadaljeval med obmorskimi vasicami.Na žalost smo naleteli na zelo močan veter v prsa ki nam je pobiral ogromno moči.Okrepčevalnice so na vsakih 10 km odlično založene in ljudstvo nas navdušeno spodbuja.Midva z Matejem pijeva 1l/h in jeva sadne ploščice.Dobro nama gre in počasi prehitiva vse ter prevzameva vodstvo.Na cca 50km prevzameva vodstvo in ga furava do 80 km kjer padeva v energetsko krizo.Ne najdeva okrepčevalnice.Prehitijo naju trije tekmovalci in končno odkrijemo hrano ter pijačo.Prazna sva zato jih spustiva naprej ter se dobro okrepčava.Počasi nadaljujeva in kmalu prečiva most.Na drugi strani se zopet izgubiva ker ni označeno.Zabijeva dodatnih 4 km in na koncu najdeva centralno okrepčevalnico .Pojeva topel obrok in se napijeva.Sedaj se je že zdanilo vročina začne pritiskati.Začne se prvi vzpon 1000 m višincev...naklon se ne spušča pod 10%...hitro hodiva in šparava moči.Na redkih ravnicah in spustih tečeva.Prečkava prvi večji hudournik...copate in nogavice dol pa brž v ledeno vodo..drživa se za roke da ne padeva kajti tok je močan.Na drugi strani se zopet obujeva..opazim da sta oba nohta na mezincih že odpadla..prebodem žulje in gremo dalje.Klanec ne prizanaša ..vročina še manj..sopiham kot stara lokomotiva.Na nekaterih delih si morava pomagati da se potegneva čez rob.Pot teče po slabem makadamu in se vzpenja v neskončnost.Poskušava dovolj piti cca 1,5l/h vendar je dehidracija neizbežna.Klanci se vlečejo ,midva pa tudi vse bolj.Vidno opažava kako naju napori načenjajo.Začneva se opotekati levo in desno.Izgledava kot pijanca in se vsemu temu še smejiva,čeprav veva da je situacija resna.Popoldan se je Matej prenehal potiti,že več ur ni prišla kapljica vode iz njega.Veva da gre zares.Na 145 km imava okrepčevalnico.Matej se počuti zelo slabo.Nadaljevanje bi ogrozilo njegovo zdravje.Zaradi ljudi ki ga imajo radi in zaradi sebe se odloči da je dovolj.KAPO DOL MAJSTORE.To je bila zrela odločitev Matej in od takih se lahko mi učimo.
Jaz se odločim da poskusim za oba.Objameva se in posloviva - Vidiva se v cilju mi reče Matej.Poženem se naprej v težji del proge ki je bil prepaden in zavarovan z vrvmi.Sledi vzpenjanje po strugi manjšega tekočega hudournika.Zahteva popolno koncentracijo sicer se prevrneš in padeš v vodo.Eden od tekmovalcev si je na tem mestu zlomil rebra in prst ko je padel v strugo.Sledi prihod na gorske pašnike kjer se zopet izgubim zaradi slabih označb.Želim si da Matej vseeno ne bi prišel k sebi in šel za menoj.Kajti tale del je bil zelo težak.Ko se zopet najdem nadaljujem skozi gorsko pokrajino.Vročina je še vedno neizprosna in poskušam se nalijati z tekočino da mi teče iz ušes.Matejeve besede PIJ in JEJ mi zvonijo v glavi.Na okrepčevalnicah ne vem več kaj bi ,ker se mi vse upira.Poskusim z juho in mi kar paše...dodam še čips in s tem menijem potem nadaljujem do cilja.Predel skozi katerega tečem imenujejo tudi grške Alpe.Gorske kmetije,smreke,macesni,sneg,KLANCI..KLANCI..KLANCI.Zdaj so mi že ljubši vzponi kajti pri spustih mi hoče raznesti kvadricepse.Na naslednji okrepčevalnici zvem da je za menoj na četrtem mestu najmočnejši Grk.Tip že pretekel 1000 milj ipd...Sicer nimam podatka koliko je za menoj pa vendar se zavem da me lahko dohiti.Stisnem zobe in se zaženem naprej.Preveč sem že garal da bi sedaj izgubil bron.Prevečkrat sem že bil četrti..tokrat ne bom si rečem.Grizem naprej...začne se nočiti in z nočjo pride mraz..v hribih smo.Navlečem vse cunje na sebe pa se ne morem segreti.Postanem zares utrujen,kaj bi dal za urico spanja.Pa vem da se ne smem ustaviti.Grk je za menoj.V vsak korak poskušam osredotočiti misli..hitrost..lepo stopaj da ne zviješ gležnja.Na 185 km se privlečem v drugi centralni tabor.Izgledam precej slabo saj mi organizatorji pravijo da verjetno ne bom prišel do cilja.A to pa ne bo držalo jim odvrnem.Pojem pol litra juhe in vrčko čipsa.Energija se mi vrne in začnem se šaliti.Odrinem naprej iskat 200km oznako.Ko bom prebil to bo lažje si rečem,pa ne vem da najhuje še pride.Po eni uri teka me zopet pobere energijska kriza.Zebe me.opotekam se,zaspan sem da bi se zgrudil.Uporabim klic v sili in pokličem v SLO.Tako pogrešani glas moje najdražje me počasi spravi k sebi.Hvala Ti.
V nahrbtniku imam še vrečko guarane za vsak primer.Obstaja rizik da mi bo podrla prebavno ravnovesje ali pa mi dala razervno energijo.V liter vode stresem kakih 30-kratno dozo in spijem celo steklenico.Kar bo pa bo.Čez kakšnih pol urice začutim energijo...spet sem v igri..zdaj bo šlo..čutim bolečine po celem telesu vendar jih lahko obvladujem.Prebijem se čez 200 km ,evforija..pa ne za dolgo.Spet se izgubim in tavam 1,5h preden najdem pot nazaj..Sedaj nismo več na kolovozih ampak v popolnem brezpotju,travnikih ,goščavah.Smer je označena z odsevnimi trakci ki visijo po drevesih in grmovjih.Naglavna lučka je prešibka da bi jih osvetlila od daleč zato se stalno izgubljam.Padem po tleh se poberem in gremo dalje...prečkam mokre travnike kjer je trava do pasu...copati zaplavajo in čofotajo...približujem se širokemu hudourniku ki ga je treba prebresti.Na sosednjem bregu kurijo kres da se vsaj malo vidi pod gladino.Voda sega do pasu.Čeprav je napeljana varovalna vrv za katero se držiš te voda spodnaša.Na drugi strani se obujem in pomislim kako bi bilo prijetno zaspati ob toplem ognju ki ga kurijo.Ne gremo naprej.Fant mi približno pokaže pot v smeri navpičnih travnikov.Hoja po vseh štirih je edini način za preboj na vrh.Utrip je čez 200.Kakih pol ure se borim s to strmino in končno se zopet lahko izgubim ker je organizator označil smer kar v dve smeri.Dodatno izgubim čas in si predstavljam kako mi Grk diha za ovratnik.Dosežem naslednjo točko hitro pojem in drvim dalje.Sedaj se znajdem v zelo gostem gozdu.Oznake na drevesih so ali pa niso.Zaradi izgubljanja porabim za 10km 2,5h.Haloo.Kakšen pritisk je to za živce.Kletvice se vrstijo.Padam,se pobiram,zvijam noge,tečem naprej pa spet malo nazaj...pa spet naprej...živčki,živčki
Končno dosežem naslednjo točko vendar se ustrašim da nisem morda ene zgrešil.Ne vem več ker mi možgani štrajkajo.Strica na okrepčevalnici sta me bila zelo vesela ,kajti verjetno sta mislila da sem se popolnoma izgubil.Popijem in pojem ter se zapodim dalje v noč.Počasi izgubljam stik z realnostjo.Vedno bolj verjamem da sem samo del nekega preizkusa živcev.Da ne gre za tek ampak za to da nas organizator preizkuša koliko nam prenesejo živci.Pot mi ne prizanaša..spusti se v globok kanjon prav do reke ,nato pa na drugi strani navpično navzgor.Utrip 200, pljuča pokajo...zakaj mora biti tako strmo?Nekako se privlečem do naslednje okrepčevalnice.Ne vem več kje sem ,zakaj sem,država,tekma,nič mi ni jasno.Vem samo da moram jesti piti in teči za oznakami.Začne se daniti in pritisne mraz.Zebe me da se tresem.Pa to ni problem.Problem je ker sem izgubil pamet.Zares ne vem zakaj sem tam in zakaj se gre.Vem samo da mi neki ljudje napačno označujejo pot in mi poskušajo preprečiti prihod NEKAM.Ne vem za štert in ne vem za cilj.Ne vem nič več.Samo sledim puščicam na tleh.
Takrat mi zazvoni telefon in glas moje najdražje mi poskuša nekaj razložiti.Ne razumem jo ampak srce mi zopet zaigra.Počasi se prebudim v realnost.Hvala Ti najdražja moja.To je bil odločilni moment in ti si vedela kdaj moraš poklicati.
Sonce me ogreje in počasi se mi vrnejo moči in pamet.Na naslednji okrepčevalnici se pogovarjam z prijetnim parom ki me spodbuja da je še 20km do cilja.Prostovoljca sta tudi na Spartatlonu in mi povesta da je tale tek neprimerno težji od Sparte.To mi daje nove moči in prežene bolečino.Poženem se naprej kakor da se je vse komaj začelo.No saj sem se čez nekaj km zopet izgubil ampak ...
Nadaljeval sem naprej in našel predzadnjo postajo...sledi nadaljevanje v obliki norega downhilla po brezpotju proti antični Olimpiji.Moči so se mi zares vračale in na zadnjo točko sem prisprintal.Otroci me posipajo z rožami,odrasli objemajo...počutim se odlično.Vendar kje so ostali tekmovalci in Matej.Aha tole še ni cilj.Bo treba še cca 4 km naprej do antičnega stadiona.Ok pa pojdimo še to.Sedaj sem tekel zelo hitro in sproščeno.Vedel sem da sem čisto blizu.In zares pritečem do parka ,štadiona .Tam me pričakajo ostali tekmovalci z Matejem nas čelu.Objameva se.Obljubo sem držal.Solzic ni bilo.So pa sedaj ko tole pišem.Nepozabna izkušnja.Nepozabno iskanje samega sebe v obdobju ko se tudi sam iščem.In našel sem sebe.Spoznal koliko srčnih prijateljev imam.Že med samo dirko,na fb ,sms,na vse načine ste naju spodbujali.In potem na presenečenju v Ljubljani ko ste nama pripravili srčen sprejem.Ko ste nama predali darilca, knjigico o teki,se vsi podpisali..bili ste z nama vsak trenutek...brez vas ne bi šlo.VELIKA HVALA VAM MOJI DRAGI PRIJATELJI
Na koncu pa sem našel nekaj kar sem že celo življenje nosil v srcu.Osebo ki me je prav tako celo življenje nosila v srcu.HVALA TI ZVEZDICA
ZARADI VAS,SO BILE BOLEČINE MANJŠE IN MOTIVACIJA ŠE VEČJA
ZARADI VAS SO BILI KAMNI MANJ OSTRI IN STRMINE BOLJ POLOŽNE.
ZARADI VAS SVA ŠE NAPREJ ISKALA OZNAKE KO SVA SE IZGUBILA
Z VAMI SVA SE VESELILA KO SVA PRIŠLA DO KONCA
HVALA ŠE ENKRAT IZ SRCA, PA SE PRIPOROČAVA ZA NAPREJ
Delphi - Olimpos
RAZDALJA 255 KM
REALNI POZITIVNI VIŠINSKI METRI 7500M
NA ŠTARTU 52 TEKMOVALCEV - V CILJU 4 TEKMOVALCI
Ja takole je to ko kar ne najdem pravih besed za vse skupaj.Kar odlašal sem se usesti za comp in napisati kaj pametnega.Vse skupaj je bilo tako nabito z čustvi in prepleteni z tisoč malimi dogodki, da sem rabil nekaj časa da zberem misli.
To da sem šel z Matejem je bilo pač samoumevno.To da bom prišel v cilj tudi že predelano doma-v glavi.Pa vendar sem tudi jaz odhajal na to pot v času nekih sprememb v mojem življenju.Tako kot Matej iskal odgovore na poti.Pa saj se mi zdi da jih mi ultraši vedno iščemo-odgovore namreč.Take ali drugačne.Jaz sem jih tam doli ,na tej antični poti našel.Celo veliko več kot sem jih morda pričakoval.
Če se osredotočim na samo tekmo.Torej znašla sva se na startu ene najtežjih tekaških prireditev .Hvala bogu tega ni nihče od tekmovalcev vedel prej.Je pa tako da so organizatorji ljudje ki so delali Špartatlon, a so jih vrgli ven iz organizacijskega odbora.Iz zamere in želje da naredijo mnogo težji event kot ja Špartatlon se je rodil Dolichos.Hvala bogu da tega nismo vedeli preh
No vseeno na štartu sva tudi dva Slovenca.Matej je vsekakor sodil v tisto elito.Za mene so organizatorji odkimavali.Zabrusil sem jim da je ta tek zame KEKS in se smejal naprej.Verjetno so mislili da nisem čisto pri pravi pameti.Že konstitucijsko sem se počutil kot Goljat proti Davidom.Vsi prijavljeni so bili same stare ultramaratonske grče.Vsi oblečeni v majice nekih ekstremnih tekov takih dolžin da bi jaz moral obleči 15 majic če bi hotel doseči podobne številke.Kar malo strašljivo.V kaj se pa jaz podajam.Pa vseeno sva z Matejem vse sprejemala z humorjem in dobro voljo in kmalu postala najbolj priljubljena tekača ,tako med tekmovalci kot organizatorji.
No in tako smo v petek zvečer štartali..takoj sva se zapodila kot da je 21ka in se po nekaj km že prvič izgubila
Seveda je treba nazaj v klanec da ne zgrešiš kontrolnih točk.Po spustu do obalne ceste se je tek nadaljeval med obmorskimi vasicami.Na žalost smo naleteli na zelo močan veter v prsa ki nam je pobiral ogromno moči.Okrepčevalnice so na vsakih 10 km odlično založene in ljudstvo nas navdušeno spodbuja.Midva z Matejem pijeva 1l/h in jeva sadne ploščice.Dobro nama gre in počasi prehitiva vse ter prevzameva vodstvo.Na cca 50km prevzameva vodstvo in ga furava do 80 km kjer padeva v energetsko krizo.Ne najdeva okrepčevalnice.Prehitijo naju trije tekmovalci in končno odkrijemo hrano ter pijačo.Prazna sva zato jih spustiva naprej ter se dobro okrepčava.Počasi nadaljujeva in kmalu prečiva most.Na drugi strani se zopet izgubiva ker ni označeno.Zabijeva dodatnih 4 km in na koncu najdeva centralno okrepčevalnico .Pojeva topel obrok in se napijeva.Sedaj se je že zdanilo vročina začne pritiskati.Začne se prvi vzpon 1000 m višincev...naklon se ne spušča pod 10%...hitro hodiva in šparava moči.Na redkih ravnicah in spustih tečeva.Prečkava prvi večji hudournik...copate in nogavice dol pa brž v ledeno vodo..drživa se za roke da ne padeva kajti tok je močan.Na drugi strani se zopet obujeva..opazim da sta oba nohta na mezincih že odpadla..prebodem žulje in gremo dalje.Klanec ne prizanaša ..vročina še manj..sopiham kot stara lokomotiva.Na nekaterih delih si morava pomagati da se potegneva čez rob.Pot teče po slabem makadamu in se vzpenja v neskončnost.Poskušava dovolj piti cca 1,5l/h vendar je dehidracija neizbežna.Klanci se vlečejo ,midva pa tudi vse bolj.Vidno opažava kako naju napori načenjajo.Začneva se opotekati levo in desno.Izgledava kot pijanca in se vsemu temu še smejiva,čeprav veva da je situacija resna.Popoldan se je Matej prenehal potiti,že več ur ni prišla kapljica vode iz njega.Veva da gre zares.Na 145 km imava okrepčevalnico.Matej se počuti zelo slabo.Nadaljevanje bi ogrozilo njegovo zdravje.Zaradi ljudi ki ga imajo radi in zaradi sebe se odloči da je dovolj.KAPO DOL MAJSTORE.To je bila zrela odločitev Matej in od takih se lahko mi učimo.Jaz se odločim da poskusim za oba.Objameva se in posloviva - Vidiva se v cilju mi reče Matej.Poženem se naprej v težji del proge ki je bil prepaden in zavarovan z vrvmi.Sledi vzpenjanje po strugi manjšega tekočega hudournika.Zahteva popolno koncentracijo sicer se prevrneš in padeš v vodo.Eden od tekmovalcev si je na tem mestu zlomil rebra in prst ko je padel v strugo.Sledi prihod na gorske pašnike kjer se zopet izgubim zaradi slabih označb.Želim si da Matej vseeno ne bi prišel k sebi in šel za menoj.Kajti tale del je bil zelo težak.Ko se zopet najdem nadaljujem skozi gorsko pokrajino.Vročina je še vedno neizprosna in poskušam se nalijati z tekočino da mi teče iz ušes.Matejeve besede PIJ in JEJ mi zvonijo v glavi.Na okrepčevalnicah ne vem več kaj bi ,ker se mi vse upira.Poskusim z juho in mi kar paše...dodam še čips in s tem menijem potem nadaljujem do cilja.Predel skozi katerega tečem imenujejo tudi grške Alpe.Gorske kmetije,smreke,macesni,sneg,KLANCI..KLANCI..KLANCI.Zdaj so mi že ljubši vzponi kajti pri spustih mi hoče raznesti kvadricepse.Na naslednji okrepčevalnici zvem da je za menoj na četrtem mestu najmočnejši Grk.Tip že pretekel 1000 milj ipd...Sicer nimam podatka koliko je za menoj pa vendar se zavem da me lahko dohiti.Stisnem zobe in se zaženem naprej.Preveč sem že garal da bi sedaj izgubil bron.Prevečkrat sem že bil četrti..tokrat ne bom si rečem.Grizem naprej...začne se nočiti in z nočjo pride mraz..v hribih smo.Navlečem vse cunje na sebe pa se ne morem segreti.Postanem zares utrujen,kaj bi dal za urico spanja.Pa vem da se ne smem ustaviti.Grk je za menoj.V vsak korak poskušam osredotočiti misli..hitrost..lepo stopaj da ne zviješ gležnja.Na 185 km se privlečem v drugi centralni tabor.Izgledam precej slabo saj mi organizatorji pravijo da verjetno ne bom prišel do cilja.A to pa ne bo držalo jim odvrnem.Pojem pol litra juhe in vrčko čipsa.Energija se mi vrne in začnem se šaliti.Odrinem naprej iskat 200km oznako.Ko bom prebil to bo lažje si rečem,pa ne vem da najhuje še pride.Po eni uri teka me zopet pobere energijska kriza.Zebe me.opotekam se,zaspan sem da bi se zgrudil.Uporabim klic v sili in pokličem v SLO.Tako pogrešani glas moje najdražje me počasi spravi k sebi.Hvala Ti.
V nahrbtniku imam še vrečko guarane za vsak primer.Obstaja rizik da mi bo podrla prebavno ravnovesje ali pa mi dala razervno energijo.V liter vode stresem kakih 30-kratno dozo in spijem celo steklenico.Kar bo pa bo.Čez kakšnih pol urice začutim energijo...spet sem v igri..zdaj bo šlo..čutim bolečine po celem telesu vendar jih lahko obvladujem.Prebijem se čez 200 km ,evforija..pa ne za dolgo.Spet se izgubim in tavam 1,5h preden najdem pot nazaj..Sedaj nismo več na kolovozih ampak v popolnem brezpotju,travnikih ,goščavah.Smer je označena z odsevnimi trakci ki visijo po drevesih in grmovjih.Naglavna lučka je prešibka da bi jih osvetlila od daleč zato se stalno izgubljam.Padem po tleh se poberem in gremo dalje...prečkam mokre travnike kjer je trava do pasu...copati zaplavajo in čofotajo...približujem se širokemu hudourniku ki ga je treba prebresti.Na sosednjem bregu kurijo kres da se vsaj malo vidi pod gladino.Voda sega do pasu.Čeprav je napeljana varovalna vrv za katero se držiš te voda spodnaša.Na drugi strani se obujem in pomislim kako bi bilo prijetno zaspati ob toplem ognju ki ga kurijo.Ne gremo naprej.Fant mi približno pokaže pot v smeri navpičnih travnikov.Hoja po vseh štirih je edini način za preboj na vrh.Utrip je čez 200.Kakih pol ure se borim s to strmino in končno se zopet lahko izgubim ker je organizator označil smer kar v dve smeri.Dodatno izgubim čas in si predstavljam kako mi Grk diha za ovratnik.Dosežem naslednjo točko hitro pojem in drvim dalje.Sedaj se znajdem v zelo gostem gozdu.Oznake na drevesih so ali pa niso.Zaradi izgubljanja porabim za 10km 2,5h.Haloo.Kakšen pritisk je to za živce.Kletvice se vrstijo.Padam,se pobiram,zvijam noge,tečem naprej pa spet malo nazaj...pa spet naprej...živčki,živčki
Končno dosežem naslednjo točko vendar se ustrašim da nisem morda ene zgrešil.Ne vem več ker mi možgani štrajkajo.Strica na okrepčevalnici sta me bila zelo vesela ,kajti verjetno sta mislila da sem se popolnoma izgubil.Popijem in pojem ter se zapodim dalje v noč.Počasi izgubljam stik z realnostjo.Vedno bolj verjamem da sem samo del nekega preizkusa živcev.Da ne gre za tek ampak za to da nas organizator preizkuša koliko nam prenesejo živci.Pot mi ne prizanaša..spusti se v globok kanjon prav do reke ,nato pa na drugi strani navpično navzgor.Utrip 200, pljuča pokajo...zakaj mora biti tako strmo?Nekako se privlečem do naslednje okrepčevalnice.Ne vem več kje sem ,zakaj sem,država,tekma,nič mi ni jasno.Vem samo da moram jesti piti in teči za oznakami.Začne se daniti in pritisne mraz.Zebe me da se tresem.Pa to ni problem.Problem je ker sem izgubil pamet.Zares ne vem zakaj sem tam in zakaj se gre.Vem samo da mi neki ljudje napačno označujejo pot in mi poskušajo preprečiti prihod NEKAM.Ne vem za štert in ne vem za cilj.Ne vem nič več.Samo sledim puščicam na tleh.
Takrat mi zazvoni telefon in glas moje najdražje mi poskuša nekaj razložiti.Ne razumem jo ampak srce mi zopet zaigra.Počasi se prebudim v realnost.Hvala Ti najdražja moja.To je bil odločilni moment in ti si vedela kdaj moraš poklicati.
Sonce me ogreje in počasi se mi vrnejo moči in pamet.Na naslednji okrepčevalnici se pogovarjam z prijetnim parom ki me spodbuja da je še 20km do cilja.Prostovoljca sta tudi na Spartatlonu in mi povesta da je tale tek neprimerno težji od Sparte.To mi daje nove moči in prežene bolečino.Poženem se naprej kakor da se je vse komaj začelo.No saj sem se čez nekaj km zopet izgubil ampak ...
Nadaljeval sem naprej in našel predzadnjo postajo...sledi nadaljevanje v obliki norega downhilla po brezpotju proti antični Olimpiji.Moči so se mi zares vračale in na zadnjo točko sem prisprintal.Otroci me posipajo z rožami,odrasli objemajo...počutim se odlično.Vendar kje so ostali tekmovalci in Matej.Aha tole še ni cilj.Bo treba še cca 4 km naprej do antičnega stadiona.Ok pa pojdimo še to.Sedaj sem tekel zelo hitro in sproščeno.Vedel sem da sem čisto blizu.In zares pritečem do parka ,štadiona .Tam me pričakajo ostali tekmovalci z Matejem nas čelu.Objameva se.Obljubo sem držal.Solzic ni bilo.So pa sedaj ko tole pišem.Nepozabna izkušnja.Nepozabno iskanje samega sebe v obdobju ko se tudi sam iščem.In našel sem sebe.Spoznal koliko srčnih prijateljev imam.Že med samo dirko,na fb ,sms,na vse načine ste naju spodbujali.In potem na presenečenju v Ljubljani ko ste nama pripravili srčen sprejem.Ko ste nama predali darilca, knjigico o teki,se vsi podpisali..bili ste z nama vsak trenutek...brez vas ne bi šlo.VELIKA HVALA VAM MOJI DRAGI PRIJATELJI
Na koncu pa sem našel nekaj kar sem že celo življenje nosil v srcu.Osebo ki me je prav tako celo življenje nosila v srcu.HVALA TI ZVEZDICA
En RUN na dan prežene dohtarje stran.
- 12 Maj 2012, 11:39
#279045
TRILER
Nimam besed
Bemti boga vidva sta nora majke mi
Čestitke obema za pogum, da sta sploh šla na štart
Matej teb čestitke za pametno odločitev, ki vem, da nni bla lahka.
Primož teb pa samo tole
Nimam besed
Bemti boga vidva sta nora majke mi
Čestitke obema za pogum, da sta sploh šla na štart
Matej teb čestitke za pametno odločitev, ki vem, da nni bla lahka.
Primož teb pa samo tole
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA