Maraton zahteva ustrezno pripravo, zato je mala norost spopasti se s to klasično razdaljo z vsega 250 km letne kilometrine v nogah (ok, mogoče 50km več, v moji tekaški lenobi sem letos tudi Garmina puščal bolj doma). A meni je Ljubljanski maraton res všeč in želel sem končno presekati s tekaško lenobo, zato nisem pretirano razmišljal, še posebej, ker mi je startnino prijazno podaril Gledring (HVALA!)
Ko greš na maraton in po planu pa narediš samo zadnja dva tedna priprav ( ko se tako skoraj ne sme tečt,…) potem pričakovanj po kakršnih koli rekordnih nimaš. V Ljubljani je fino to, da lahko dokončno odločitev, da greš res cel krog sprejmeš na 20 kilometru. Sam sem jo že nekaj dni pred startom, čeprav sem se zavedal, da se lahko zaradi moje (ne)pripravljenosti do Aškerčeve zgodi marsikaj in zavijem levo.
Vreme, zelo podobno lanskemu, je pripomoglo, da je odpadlo vso razmišljanje kako se obleči. Povsem enako. Celo lanski copati so še vedno skoraj novi... (ja, če ne tečeš prišparaš vsaj pri copatih). Primerno tekaški pripravi, tudi prehrani zadnje dni nisem posvečal pozornosti. V soboto se mi je nekje izgubila želja po hrani… to me je malo skrbelo, zato je bila odločitev, da bom pridno polnil energijo na okrepčevalnicah edina resna strategija. Pil in jedel sem že od začetka na vsaki postaji. Sekunde, ki jih puščaš za to mi resnično niso bile pomembne.
Prvih 10 kilometrov je za maratonce tako eno samo brzdanje, da ne greš prehitro. Problem, ki sem ga imel zaradi tekaške ne priprave je bil tudi to, da nisem vedel kaj je zame prehitro… Po pulzu in občutku dihanja sem se ustalil nekje dobrih 20 sekund počasnejšem tempu kot v lanskem maratonu. Tam do 15 kilometra je bilo vse ok, edino nekaj mravljincev v stopalo leve noge mi ni bilo všeč.
Nekaj po 20 kilometru moji navijačici potrdim, da grem cel krog in ima posledično še dve uri časa. Precej optimistično sem preračunal da je moj prihod v cilj resnično mogoč nekaj minut pod štirimi urami. Ko zaviješ desno z Aškerčeve je vse drugače. To ob tretjem zaporednem spopadu z ljubljansko maratonsko progo že vem. Še bolj drugače je, ko v nogah nimaš niti enega (pol)dolgega teka. Med 24 in 25 kilometrom se začne mala borba v glavi. Vmes me zaskrbi za mojo prebavo zaradi uporabe različnih gelov, ki jo jih velikodušno ponujali na okrepčevalnicah. Ker do sedaj še nikoli nisem imel pretiranih težav glede tega in moje glikogenske zaloge pred startom najbrž niso bile povsem polne, sem jih tokrat kar optimistično konzumiral, vse z mislijo, da utegnejo skupaj z vodo in izotoničnimi napitki imeti pozitiven učinek v zadnjih kilometrih, ko utegnejo napasti krči.
Vedel sem, da se vse začne tam po 25 kilometru. Nekje na 28 sem prvič podlegel skušnjavi nekaj korakov hoje. Tisti po okrepčevalnici na 30 kilometru so bili že vnaprej vkalkulirani. Tudi spust, ki vedno sledi klancu navzgor mi ni pretirano pomagal, da bi ponovno zbral misli in se osredotočil na soliden tempo do 35 kilometra. Stopala so bolela, lahkoten korak se je že zdavnaj porušil, prebava me je še vedno vsake toliko strašila. Predvsem pa je popuščala psiha. Vse pogostejši postanki s hojo so se nadaljevali do 40 kilometra. Saj drugače niti ni moglo biti…
Posledično je bila moja tiha kalkulacija pod 4 ure pozabljena, nekje blizu Stožic me je prehitel ZdravkoC, nisem niti pomišljal, da bi moral z njim. Na to sem pomislil, ko pride mimo druga tempo tekačica z zastavico 4:00 in z znaki krčev. Pa ni šlo, glava ni hotela.
Eden od razlogov, da bom v Ljubljani še tekel maraton so zadnji kilometri. Po letošnji izkušnji vem, da so veliko lepši, ko si bolje pripravljen in kake pol ure prej na tromostovju.
V cilj sem prišel kar nekaj minut preko meje štirih ur. Seveda moj daleč najslabši maratonski čas, kar 33 minut slabši kot lani… zadovoljstvo je bilo zato bolj tihe narave. Kako velika norost je bil moj maraton lažje ocenjujem nekaj dni po maratonu. Posledic presenetljivo ni čutiti res nobenih, razen prehlada, ki pa sem ga najbrž pobral kje drugje.
To je bil moj tretji maraton v Ljubljani, skupaj peti. Ironija pri vsem je to, da pred tremi oz. štirimi leti, ko sem bil res veliko bolje pripravljen in imel v nogah tudi 10 krat več kilometrov kot letos, nisem stal za štartu… Cilj za naslednjega je jasen. Stati na startu pripravljen in samozavesten, da sem naredil (skoraj) vse po planu in se lahko spustim pod meni še neosvojeno mejo 3:30. 21. Ljubljanski maraton je bil lep začetek priprav na ta dan. Čeprav presenetljivo, že dva dni po maratonu nisem čutil prav nobenih posledic, tako (ne)pripravljen za maraton ne grem več nikoli. A tokrat sem potreboval prav to in ni mi žal.
P.S. O zapletu z vodilno skupino tekačev sem bral zvečer… Zanimivo, da so o tej temi vedeli več tisti, ki v Ljubljani niso tekli. Zame to ni tema pogovora in nikakor ne vpliva na mojo doživljanje zadnje oktobrske nedelje. Seveda takih lapsusov organizatorjem ne privoščim, morda pa tudi zaradi letošnjega drugo leto ljubljanske ulice dobijo "green line" ki nas bo vodila v cilj...
Hvala navijačem, organizatorjem, prostovoljcem, sotekačem in vsem, ki ustvarjajo to čudovito mednarodno tekaško druženje vrhunskih in predvsem rekreativnih tekačev.
Uf... predolgo poročilo. Tisto povabilo z majico me je očitno potegnilo
