Z malo zamudo in kar z "rešpektom" pišem v tole temo s 100ko v naslovu. Ampak vseeno…par besed o moji 25-ki
Najprej pa zahvala in vsa pohvala organizatorjem, prostovoljcem, navijačem za odlično organiziran in speljan dogodek
Kot že večkrat zapisano, vse "štimalo"…bogato založene, dovolj pogoste okrepčevalnice, odlično označena proga, urejena logistika parkiranja in prevozov... In vse skupaj z veliko mero dobrovoljnosti in prijaznosti
Odločitev za Vipavski trail je padla takoj, ko je bil objavljen. In če sem čisto odkrita, sem na začetku celo razmišljala, da bi šla na »celodnevno« 50-ko
, ampak k sreči sem prišla k pameti
. Res, da sem čez zimo kar pridno tekala, ampak čist premalo klancev.
Iz Ljubljane sem šla sama, že na parkirišču zagledam IrenoM
, spoznam se s Polono (lona) in Vesno, mal čveka in s kombijem na štart. Prevzem štartne vrečke z bogato vsebino (poleg štartne številke in zapestnice za registriranje, še luštna majčka, buf, steklenica vina…). Še mal čveka, priprava "cot" za oddajo, kavica in že nas kličejo na štart. Pozdrav in navodila organizatorja v jezikih vseh udeležencev in…krenemo. Kot običajno začnem v ozadju v počasnem tekaškem koraku, ki se občasno spremeni v hojo. Po kolovozu pridemo do cerkvice sv. Miklavža, nato pa del poti po zmerno vzpenjajoči asfaltni cesti. Občudujemo razglede, kmalu tudi že prva od bogato založenih okrepčevalnic. Skrenemo na strmejšo pešpot, pred mano zz-topka, ki jo vztrajno zasledujem
, zaslišim še vriskanje…"tole bo pa raf", si rečem in res ga kmalu zagledam
. Del poti naredimo skupaj, kasneje pa spet malo vsak po svoje. Na položnejših odsekih mal potečem, vzpon na Plešo seveda hoja s pauzami za razglede
. Prehitevati začnejo ta hitri s 50-ke , najprej Bojan, nato še dva, pri Vojkovi koči še muc. Sledi spet nekaj tekaškega terena, čudovitih razgledov na Vipavsko dolino več ni, na vrsto pridejo rožice
. Kmalu me prehiti tudi prva ženska. Na enem od zoprnih spustov malo pred mano grdo pade italijanska tekačica. Po progi nazaj se vrne vodilna ženska in kasnejša zmagovalka na 50km progi, poškodovanko pomiri, nudi pomoč in pokliče organizatorja. Za tole si, poleg medalje za zmago, sigurno zasluži še eno
. Preceni, da poškodbe niso resne, pa tudi za nami so prihajali še drugi in odločimo se nadaljevati. Od tu pa do zadnjega spusta mi dela družbo raf
…hvala ti, ob prijetnem klepetu je del proge, ki bi se mi sicer prav gotovo vlekel, minil kot bi mignil
. Do zadnjega spusta oz. do vnaprej napovedanih »zoprnih« zadnjih treh kilometrov, kjer se je moja hoja spremenila v stopicljanje od kamna do kamna
... V cilju pa rdeča preproga, lesena medalja, zbrana vesela druščina, čestitke...Na koncu pa še obilen obrok in pijača v dobri družbi.
Še enkrat hvala za tole, še pridem
