Zadnje novičke

[gic]

moje poročilo za polmaraton se nahaja kar na spletni strani
http://bit.ly/sSdI4W

če se komu ne ljubi brat, si lahko pa samo slike ogleda na
https://picasaweb.google.com/1032597141 ... directlink

[milan]

hans Drexler piše dalje...

http://www.marathonsammler.de/berichte/ ... r-sch.html

[AVI]

Kako je bilo:

http://www.davidkadunc.si/ljubljanski-maraton-2011/

LP

[Pyxy]

Še moje poročilo z Ljubljanskega maratona:
Ob 8. uri me pobere pred hišo Zdravko in se odpeljeva proti Ljubljani. Po 45 minutah uspešno najdeva parkirni prostor in se odpraviva na Trg republike, kjer ob 9. sledi skupinsko slikanje. Pridruži se mi Runcajz in se v garderobnem šotoru počasi oblačiva ... Hvala Runcajzu, ki mi je dvignil številko in mi jo prinesel na start. Mimogrede gledam mladca, ki si z lepilnim trakom lepi gel na podlaht (ideja za uporabiti kdaj), sam si dam dva v žep pajkic zadaj, 2 pa s sponko pritrdim na pas pajkic. Naenkrat zadiši po mentolu. Nekdo seje namazal s hladilno mažo tako na debelo, da imamo vsi v trenutku očiščene in odprte vse dihalne poti ... Vstopi nekaj Fincev in nekdo komentira, da je teh 6 stopinj zunaj za njih zagotovo ˝sobna temperatura˝, kar izzove huronski smeh ... Oddava nahrbtnik s stvarmi in greva v pasažo Maxija na ogrevanje. To je bil Runcajzov predlog, ki sem ga ob občutku mraza takoj sprejel pa še na WC lahko skločiš v pritličje Cankarjevega doma. Zmeniva se, da bova šla iz pasaže šele ob 10. uri ko sva zmenjena z Ivico pred Parlamentom. Pokličem še Vesno, ki mi pove, da se nam ne bo pridružila, ker se ji zdi naš načrt za 3:30 pretežek zanjo. Zaželiva si veliko sreče in obljubiva si, da se vidiva na cilju.
20 minut do starta stojimo v ozadju tretjega boksa pred nami zajec za 3:30, zraven nas zajec za 3:45. Še zadnje piprave, himna in napovedovalec napove zadno minuto pred startom, ko začutim pritisk v mehurju. Sh..t, kaj pa sedaj. Ali se naj prebijem do kemičnega stranišča ... ne, lahko, da bo boks startal brez mene in tako bom izgubil sotekače. Odločim se ostati v boksu in počakati nekje na kakšno grmovje ali okrepčevalnico na poti. Prva vrsta štarta, pa drugi boks, počasi tudi mi. Pred nami je množica počasnejših tekačev in Runcajz teče slalom med njimi, midva z Ivico pa za njim. Na koncu Aškerčeve pogledam na Garmina, ki kaže trenutni tempo 4:20 in upočasnim Runcajza. Potem tečemo bolj enakomerno. Počasi ujamemo ritem 4:50-4:55 na km. Na Cesti na Brdo naju pozdravi Darja, sošolka s faksa. Že pred dnevi je obljubila, da bo navijala za nas. Na 5 km začutim nelagodje v desnem stegnu... ne saj ni mogoče. Spomnim se da sem zjutraj ob oblačenju čutil bolečino na določenem mestu na desnem stegnu. Na 6. km pogledam na Garmina: utrip je 172, stoj ... to ne bo dobro. Obvestim Runcajza, da moram upočasniti. Zaželim mu veliko sreče in da bi uspel doseči zadani cilj in se kvalificirati za New York. Iščem Ivico, ampak ga ne najdem. Upočasnim in tečem v tempu pri katerem ne čutim nobenega napora. Želim ta tek končati z nasmehom na obrazu in ne tako kot dve leti nazaj, ko sem si 42 km v Ljubljani samemu sebi podaril za 50. rojstni dan. Ne bom ga pozabil pa ne zaradi rojstnega dne. Že takrat sem želel napisati poročilo, pa sem se zbal, da bi to bila antireklama za tek oziroma maraton. Na polovičko sem prišel utrujen in nisem hotel nehati. Zato je bila večina drugega kroga čista muka, zadnjih 5 km pa sem se cel čas boril z nenehnimi krči stegenskih in mečnih mišic ter bolj hodil kot tekel. Kljub emu sem uspel priti do konca v 4:15. Sem pa videl nekoga, ki je bil ves v krču in so ga dajali v rešilca, on je pa tulil, da hoče preiti do konca ... Še en dokaz kako je lahko človeška psiha močna, samo telo je občasno (pre)šibko...
Počasi pretečem 7., 8., in 9. km in čekiram tempo: nemogoče, ... tečem s prijetno lahkoto, tempo je pa med 5:05-5:10. Super! Mehur me spomni, da bi bilo treba odtočit. Na 10 km je okrepčevalnica in dve kemični stranišči in brez pomisleka se zakadim v prvega... opa ... zaseden. Upam, da nisem preveč prestraši l tipa v njem. Drugi je prost in se hitro olajšam. Čekiram čas, okej 50 sekund je trajalo pa kaj, gremo naprej. V mislih imam samo sliko finiša z nasmehom na obrazu. To ... Kilometri letijo mimo, pa sem že na Drenikovi in se dvigam na Podmilščakovo. Tukaj sva z Runcajzom zadnjič tekla in se pripravljala za to dirko. Tempo 5:16, v redu saj je navzgor. Na 15 km preverim vmesni čas: 1:16, dobro gre, nelagodja v desnem stegnu ni več in tečem z lahkoto. Po Slovenčevi zavijem in ob cesti zagledam sodelavko Ireno z otrokom v naročju. Zapodim se iz gruče na drugo stran k njej in ji dam ˝fajv˝... ˝Dajmo Robi ... ˝ se dere za mano. Hvala. Še malo spodbude mi dobro dene in kar letim po Dunajski. Še malo pa sem pri Stadionu, pred železniškim nadvozom srečam znanca iz društva Marathon. Je starejši od mene vsaj 15 let (in jaz nisem mlad). Dobro mu gre, vidim belo startno številko in mislim da bo imel čas blizu 1:45. Bravo! ˝Dajmo Marathon˝, ga spodbudim, ko sva vštric. ˝Ja, še malo pa bo˝, mi odvrne in pospeši v moj tempo. ˝Ne čisto. Jaz grem še en krog. ˝ Od presenečenja ga kar pobere in ostane za mano ... Jaz sem pa presenečen nad njegovo reakcijo. Na Slovenski so postavljene ograje, ki ločujejo tekače na 21 in 42 km. Zavijem na levo in tečem mimo množice gledalcev, ki bučno navijajo. Hrup me kar ponese mimo odcepa za Šubičevo. Ne fantje, jaz ne grem v cilj, jaz tečem še en krog. Zagledam znak za 21,1 km. Hej, kaj je zdaj to ... Nekaj mi je padlo v oko in sem na robu joka... ne, ni to, nekaj drugega je. Spomnil sem se Harukija (Murakamija) in njegovih besed iz knjige ˝What I am talking about when I am talking about running˝ (podaril mi ga je Zdravko takoj, ko se ga je dalo dobiti): ˝Na polovičko maratona moraš priti močan kot lev .... ˝ in jaz sem, sem močan in sem lev... Mimo Drame me prime in zatulim: Uuuuuu ... Pač nisem lev, ampak volk ... .
Kolona tekačev se je močno razredčila, zavijem na Tržaško in pred sabo zagledam tekača z majčko z napisom: Tečem svoj 124. Maraton ... Kaj? Hej, tale tekač je Veliki mojster maratona in se mu je treba prikloniti... Dohitim ga in mu rečem: ˝Bravo mojster! ˝ Odvrne: ˝Hvala. ˝ in jaz tečem naprej. Dohitevam in prehitevam tekače. Da, močen sem, ... ponovno se spomnim teka izpred dveh let. Joj kako sem se mučil tukaj... Tečem po Cesti za Brdo in zagledam Darjo. Zavijem k njej in jo pobaram kako gre Runcajzu. ˝Približno 5 minut je pred tabo˝, mi pove. Torej se drži načrta in srčno upam, da mu bo uspelo. Tudi zaradi tega ker sem mu želel pomagati, sedaj pa je sam. Tečem po Brdnikovi. Hej tukaj so klanci! Pa kaj, jaz grem naprej. Tempo? 5:24 na 26 in 27 km. Ni panike, saj še vedno tečem z lahkoto in tukaj so bili klanci. Sem že na Večni poti, pa Šišenski in Vodnikovi. Ustavljam se na okrepčevalnicah, vzamem pol banane, košček čokolade in po dva piškota. Vse skupaj zalijem z vodo. Ponovno dohitevam in prehitevam sotekače. Tempo je spet okoli 5:05. Oprostite sotekači, saj ste dobri in vas občudujem, ampak jaz tečem z lahkoto in se opravičujem ker vas puščam za sabo. Pritečem na Regentovo in zagledam špalir zastav in ljudi. Na prirejeni okrepčevalnici ponujajo vodo in čaj. Pograbim gel iz žepa in ga odprem z zobmi ter si stiskam gel v usta, zagrabim plastični kozarec in pijem, stiskam gel in pijem. Slišim: ˝Dajmo Robi! ˝ in zagledam Primoža (Kobeta, trenutno našega najboljšega maratonca), ki me slika. No, to bo pa res fotografija za kazat... jaz z vrečko gela v eni roki, kozarec v drugi, šank (pardon okrepčevalnica) za mano... saj bo izgledalo, kot da sem v gostilni. Primož ni tekel v Ljubljani, zato pa je s kolesom spremljal člane svojega Fit kluba, ki redno ali občasno treniramo z njim. Saj ni mogoče, da je 30 km za mano. Čas je malenkost pod 2:35. Super, saj to pomeni, da bi lahko prišel v cilj med 3:35 in 3:40. To spoznanje me kar ponese po Pečnikovi in Cesti Ljubljanske brigade. Malo preračunavam za nazaj in odkrijem, da mi je tempo nekoliko upadel in sicer na 5:30. Prehitim tekača, ki ga spremlja punca na rolkah. Na Goriški dohitim in prehitim tipa, ki ga spremlja nekdo na kolesu. Še vedno mi gre dobro. Tečem po Drenikovi na Podmilščakovo in naprej do opkrepčevalnice na 35 km. Vzamem zadnji gel, nekaj piškotov in tečem proti Bratovževi ploščadi. Nenadoma začutim rahel bodec v mečih. Sh..t, poznam ta občutek. Nakazuje se krč in moram še malo upočasniti. Malo po 37 km me dohiti Primož na kolesu in mi zakliče: ˝Odlično ti gre! Sedaj nimaš več kaj šparat moči, sedaj greš do konca. Pa še nasmešek za sliko. ˝Me slika in že odpelje naprej. Ja, res se nimam kaj šparat, ampak moram paziti zaradi krčev. Pritečem na Dunajsko in vem, da bo čas okoli 3:45. Pri WTC-ju zagledam nekaj kar izgleda kot prometna nesreča. Nekdo leži na tleh, zraven je nekaj ljudi in policaj na motorju. Pritečem zraven in spoznam, da je tisti nekdo na tleh Ivica in neka gospa mu masira noge. Ustavem se in ga pobaram: ˝Ivica boš v redu? ˝ ˝Ja, ja, samo krč je... ˝ Mimo priteče skupina z zajcem za 3:45, a se ne sekiram preveč, ker vem, da je štartal pred mano. Še vedno sem v igri za pod 3:45. Pri Astri me zgrabi prvič krč v desna meč. Ne skrbi me preveč ker sem že zelo blizu cilja. Sedaj bom prišel do konca, pa čeprav po štirih ... Ustavim se in malo pomasiram in potem počasi tečem napre. Uspešno se prebijem čez klanec pod železniškim podvozom, ko me množica navijačev spravi v hitrejši tek ter me zato telo kaznuje z novim krčem pri Šestici, pa spet pred Namo. Odločim se za počasno kaskanje in zavijem na zeleni tepih ravnine proti cilju. Vmes je napovedovalec že napovedal moje ime in sem poln čustev in ponosa, da mi je uspelo. Vidim župana, ki me čaka. Pritečem čez cilj in zatulim od sreče in zadovoljsta, županu dam en ˝fajv˝ in imam že medaljo okrog vratu. Od nekod se vzame Vesna in mi pade okrog vratu. Se smejeva in se objemava. ˝Kako ti je šlo? ˝, jo vprašam. ˝Tekla sem 3:38, tako sem vesela.˝ Kasneje se izkaže da je tekla celo 3:35. Bravo Vesna! Popijem plastenko juhe in čaja in lej ga Ivico. Uspel je priti do konca. Si čestitava in že grem v garderobo se preobleč Na poti zagledam Runcajza. Pokličem ga in vprašam kako je šlo. Ves žari in vem, da mu je uspelo. ˝3:27 in nekaj. ˝ Bravo! Kvalificiral se je za New York. Hitro se preoblečem in z Ivico in Aljažem zavijemo v bife na Igriški. Naročimo pivo in počasi pijemo in obnavljamo dogodke današnjega dneva ko natakarica prinese tri kozarce Jegermaistra. ˝Na račun hiše za maratonce. ˝ reče. Smo presenečeni in veseli. Se pravi, da je duh maratona prešel tudi na gostince. Hvala.
Za konec samo še to, kar je rekel Bill Rodgers v filmu ˝Spirit of the marathon˝: ˝ Ko enkrat prideš na cilj maratona, ti to spremeni življenje za vedno˝ in ta misel mi pride na pamet vsakokrat ko ga končam .....

Lp Robi

[janzi]

Najprej čestitke vsem tekačicam in tekačem za premagane razdalje. Zahvala tudi Rosi64 in njegovi navijaški druščini.
Moja prisotnost na 16. Lj. maratonu je imela cilj nekje izboljšati svoj najboljši maratonski dosežek, kar je pomenilo zaključek pod 3:15. Plan je bil teči vseskozi v bližini zajčka in potem v drugem krogu po Dunajski na polno do cilja. Pa ni šlo vse tako, žal. Prvi krog v družbi nekaterih TF maratoncev zaključil z lahkoto in se tako podal tudi v drugega. Nekaj časa sem tekel še v družbi Gašperja, ki sem ga nato v rožni dolini začel zapuščati. Nekje pri 28 km se pojavijo rahle bolečine v želodcu, malo kasneje pa še črvičenje po trebuhu. Razmišljati sem pričel o odstopu , a kaj ko so noge kar same letele naprej . Odločil sem se da se zadnjih 14 km ne bom zaustavljal na okrepčevalnicah, potem pa bo kar bo. Prebavne motnje se niso nič kaj izboljševale, le kilometri do cilja so se vztrajno nižali. Tek po Slovenski postane psihična mora. Težave spodaj vse hujše. Kaj storiti? Zaviti v stran ali stisniti zobe in čimhitreje v cilj. Odločil sem se za slednje. TF navijačem še zaploskam z nasmehom in gasa v cilj. Medalja in majčka hitro prideta v moje roke, z očmi pa že iščem pot do najbližje postaje- WC. Tam sem ugasnil tudi svojega garmina, čas pa....
Kasneje prejmem še GSM rezultat 3:16 in še nekaj sekund No saj ni bilo tako slabo kljub tegobam, ki sem jih preživljal v zadnjem delu.
Kaj hočem pripravljen sem bil na boljši izid, a se ni izšlo. Popravni izpit bo kmalu. Najprej generalka- ogrevanje v Palmanovi, nato pa gremo v Crikvenico(?).

[spela*]

Saj ne, da bi me kaj motilo, ampak ... iz TV reportaže je očitno, da je Kejžar dva tekmovalca spremljal na kolesu. V razpisu pa piše, da je to strogo prepovedano in da v tem primeru tekmovalca diskvalificirajo.

Kar je dovoljeno bogovom ...

[raf]

malo pozno,ampak vseeno od srca cestitke Speli za njen prvenec med maratoni. Bravo in skoda, ker se nisva videla, ker bi te mocno stisnil v objem in oring preguncal, ker si to tudi zasluzila. Osnova ti je sedaj postavljenja, ko si v klubu maratoncev in kaj sele bo, ko bos idealno pripravljena in mislim, da je vseen dobro, da si prvega odtekla na izzi, ker postavljanje casovnih limitov se ponavadi na prvem konca slabo.

[spela*]

Hvala, raf! Tvoje besede so me zelo razveselile!
Če bi vedela, da si za mano, bi te počakala v cilju, a sem mislila, da si spredaj ...

[raf]

moja vloga je bila letos malo drugačna in sem bil sladki zajček....več pa v spodnji povezavi in čeprav sem bil na repu sem neznansko užival, ker sem imel čas tudi afne guncat...

http://www.ednevnik.si/entry.php?w=diabetes&e_id=162419

[Vreme]

moja vloga je bila letos malo drugačna in sem bil sladki zajček....več pa v spodnji povezavi in čeprav sem bil na repu sem neznansko užival, ker sem imel čas tudi afne guncat...

http://www.ednevnik.si/entry.php?w=diabetes&e_id=162419

Bravo, zame ste resno vi pravi zmagovalci

[raf]

moram še omeniti, da je moj osebni zdravnik D.J. bil eden od sedmerice, ki je tekel na vseh 15 LM in sedaj je v tej kategorji še 5 tekmovalcv, ki so šli 16x 42 km.

[metkamarjetka]

na kratko:

vreme meni po godu , z energijo nabita družba (mož + dva prijatelja) me je "vlekla" vseh 21k, doseženi čas pa cca 20 sek slabši od lanskega ..... pozna se mi, da sem zadnje mesece utrujena od vsega ubijalskega tempa v službi in doma

kljub vsemu zadovoljna , da sem še vedno v dobri formi!!!!
bravo za nas vse


p.s. edino kar me je zamotilo pri organizaciji, je bilo to, da sva rabila 45 min !!!!! , da sva se prebila iz Tivolija...... a Zoki res ni mogel zrihtat enga modrega , da bi stal sredi križišča ??????

[kovit]

na prireditve bom pa raje hodil tečt v razdaljah, ki so mi bolj blizu...
Drugače, pa hvala vsem za dobro družbo... , ter seveda najprej čestitke konkurentu Kovitu za uspešno pretečen maraton

Lp!

Hvala za čestitke Obi
Škoda ker te je minilo za 42...no pa na krajših uživaj
Ajd, drži se

[bopi]

Še kratko poročilo z moje strani.

Bil je lep maraton, veliko navijačev, veliko tekmovalcev....

Držal sem se mojega plana tam nekje do 37-ga km.Seveda se moram zahvaliti zajcu za tri

ure ker je res narekoval enakomeren tempo.Ampak moje noge so na žalost v zadnjih km

odpovedale.Prišel sem v cilj v 3:10 kar je minutko bolje kot lani .Občutki so pa mešani.

Motiv za še malo več treninga za naslednje leto pa seveda ostane.

Čestitke pa vsem od organizatorjev, navijačev pa seveda do vseh tekmovalcev.

lp

[Obivankenobi]

na prireditve bom pa raje hodil tečt v razdaljah, ki so mi bolj blizu...
Drugače, pa hvala vsem za dobro družbo... , ter seveda najprej čestitke konkurentu Kovitu za uspešno pretečen maraton

Lp!

Hvala za čestitke Obi
Škoda ker te je minilo za 42...no pa na krajših uživaj
Ajd, drži se

Ja, sej jest se nikoli nisem videl v maratonskih razdaljah, pa tudi, če bi prišel do cilja v nedeljo, bi bila odločitev enaka... , do letošnjega leta, mi je večkrat bilo še 10 km preveč... , tako, da bi najraje tekmoval oz. tekel (če bi bilo organiziranih več takih tekmovanj )na 800 oz. 1500 m...
Ja jaz tudi tebi želim še veliko užitkov na maratonih, pa drugo leto nov PB oz. maraton pod 3 ure...

Lp!