Tudi jaz bi šla teč, pa ne morem, ker komaj hodim. Ne toliko zaradi muskelfibra, kot zaradi grdih žuljev na petah. Pa tudi koleno je eden od vzrokov, da bom verjetno še nekaj dni počivala. Pa nič hudega, čez kakšen teden bo že vse pozabljeno in misli bodo že usmerjene v nove podvige in izzive.
Drugače pa prvi GM4O iz mojega zornega kota:
Vstala sem kar zgodaj, saj sem želela biti kmalu v Petrovem Brdu, da se lahko v miru pripravim na start. Ker smo imeli pred sabo slabi 2.5 uri vožnje, je bila noč izredno kratka. Ob prihodu v Petrovo Brdo sledi dvig štartnih številk, hidracija, banane, oblačenje, mazanje s sončno kremo (še dobro, da je nisem pozabila doma), wc, wc, wc, oddaja garderobe in palic. In ura resnice se lahko začne. Začela sem počasi in previdno. Začetek tako ni bil težaven in do sedla je šlo vse po načrtih. Glede na čas na sedlu sem vedela, da sem kar hitra in začelo me je skrbeti, da sem bila prehitra in da me bo proti Poreznu ''teplo''. Počutila sem se še sveže in sem zato kar nadaljevala v svojem tempu. Začetek spusta je izgledal kar obetavno. Po prihodu v gozd se srečala še svoje navijače, ki so se odločili za vzpon na Črno prst, medtem ko čakajo name. Na hitro so mi ponudili pijačo, tako da lahko rečem, da sem imela kar 18 okrepčevalnic.
Pri spuščanju proti Oblokam sem na rahlo začela čutiti, da se mi delajo žulji. V upanju, da se bo nič hudega, nadaljujem v svojem tempu. Ob prihodu v Hudajužno z obilico navijaške vzpodbude prevzamem palice in skoraj poletim v hrib. Med vzponom razmišljam ''hvala bogu za palice, le kaj bi brez njih''. Palice so bile res najboljša odločitev in ne predstavljam si Durnika brez njih. Pri spustu s Porezna pa me seveda niso nič ovirale, saj je bil moj tek prej podoben kakšnemu racanju kot normalnemu teku, še posebej zadnjih par kilometrov. Žulji so se seveda naredili in me ovirali pri spustu. Na koncu sprašujem navijače ''koliko še do konca'' in hkrati razmišljam, da itak ne bodo povedali po resnici. Kljub temu jim verjamem, saj ''1x pa že mora biti konec'' in končno ugledam cilj, kjer se štoparica ustavi malo pod 5:10. Super zadovoljna z rezultatom. Nekako sploh nisem vedela, kaj pričakovati, doma sem si le mislila, da okoli 5:30 bi bilo pa že res super. Vmes sem sicer razmišljala ''kaj če mi uspe pod 5 ur'', ampak sem hitro uvidela, da letos to ne bo mogoče. Sledi zaslužena sadna kupa, zaslužen tuš v vojaških šotorih, zaslužena masaža (hvala maserkam, odlično je bilo) in zasluženo Laško v dobri družbi. Počakamo še na razglasitev, potem pa domov.
Moja največja ugotovitev je ta, da slabo tečem navzdol. Bila sem zelo počasna, saj me je prehitelo nemalo tekmovalcev. Pa okej, ne bi bilo problema, če ne bi poleg tega čutila še groznih bolečin v kolenih. Tako da je moja naslednja naloga ta, da naštudiram pravilno tehniko.
Sklep:
Ta tekma je bila res nekaj posebnega. Mislim, da takšnega vzdušja in takšnih navijačev ne najdeš nikjer drugje (harmonika pa itak zažiga!
). Čez organizatorje pa sploh ne vem, kaj naj rečem. Brez pripomb. Izkazali so se 100%. Ustavila sem se na vsaki od 17 okrepčevalnic in včasih sploh nisem vedela, kaj naj vzamem, saj je bilo toliko vsega. Reševalci na vsake toliko so mi dajali občutek, da četudi gre kaj narobe, so oni tam. Nekako tako kot tista risanka Želodko Superca.
Hvala vsem navijačem za vzpodbudo.
Hvala fotografom za spomine. V objavljenih foto albumih sem našla tudi nekaj svojih fotografij.
Bravo vsem, ki so progo premagali z nasmehom na obrazu.
Res je lepo v teh koncih. In če sem pri katastrofalnem spustu s Porezna razmišljala o tem, da mogoče pa to ni zame, in da ne bi več šla, sem danes definitivno že drugačnega mnenja.
Se pravi: se vidimo naslednje leto.
It's never too hot. It's never too cold. You're never too tired. You're never too busy. Put your shoes and go run!