Na začetku, ko se začneš ukvarjati z gorskim tekom, je najtežje doseči ravno to, da ves čas tečeš, izjema so le zelo strmi vzponi, kjer tek praktično ni mogoč oziroma ne moreš ločiti teka od hoje in si v obeh primerih enako hiter. Najboljša pot za prehod iz ravninskega v gorski tek je "cross-country" tek ali po slovensko "čez drn in strn". Predvsem se je v prvi fazi potrebno potruditi, da relacijo (najbolje krožno), ki si jo zadamo, v celoti pretečemo, brez enega koraka hoje. Najprej nam bo to uspevalo pri krajših relacijah, pozneje pa jih bomo laho podaljševali. Cilj je: doseči, da bomo kakršno koli relacijo, ki ne bo vsebovala zgoraj omenjenih strmin (ali pa strmih spustov), v celoti pretekli. Drugi korak je, da skušamo ves čas držati, glede na obremenitev (in ne na hitrost) enakomeren tempo. Konfiguracija terena, ki naj bo čimbolj razgiban, pa bo poskrbela za naravni "fartlek", kar je najbolje za trening, če želimo napredovati. Naslednja stopnja je, da "naravni fartlek" kombiniramo z intervalnim tekom tako, da na vzponih tempo pospešimo in zadnjih 100m vzpona celo odšprintamo. V ostalem delu ohranjamo prvoten tempo. Najprimernejše razdalje za tovrstni trening so med 10 in 20 km.
Ko se nekoliko privadimo tovrstnega teka pa se čimprej vedno pogosteje podamo na pravi gorski tek - tek navkreber, kjer so kratke ravnine ali spusti zelo redka izjema.
Tudi tu postopoma podaljšujemo razdalje. Za tak tek so najprimernejše razdalje od 1 - 10 km. Zadnja pripravljalna faza je izboljševanje rezultatov na določeni relaciji.
Ko smo s svojimi rezultati kolikor toliko zadovoljni, nam ostene le še to, da se podamo na tekme.
