- 19 Nov 2010, 22:16
#239238
Opozorilo pred branjem tega posta:
- Nič se ne boste naučili.
- Nič pametnega ne boste izvedeli.
- Ne rabite nič komentirati.
- Zapis je namenjen bolj meni samemu, ker ne vem kam bi sicer lahko zapisal.
- Gre bolj za razmišljanje in "pucanje duše."
Z jutrišnjim dnem (20.11.2010) začenjam svoje NOVO TEKAŠKO OBDOBJE. Zakaj jutri?
Od jutri do konca leta 2010 je še točno 42 dni (nima veze z maratonom), kar je 6 tednov. Do te odločitve so pripeljali dogodki v zadnjem obdobju.
Prevelika želja po rekordih
2008
rekord na 10k, katerega do danes še nisem popravil
2009 rekord na 5k
2010 rekord na 21k
V letu 2009 in 2010 sem se trudil, da bi izboljšal svoj čas na 10k, pa mi to ni uspelo, ne glede na treninge, zato sem začel močno dvomiti vase in se začel spraševati o smislu vztrajanja. Prišlo je tako daleč, da od dveh tekem nisem pisal poročil, ker nisem bil zadovoljen s končnim tempom, kljub dobri uvrstitvi.
Sprijaznil sem se z 10-ko in si rekel, da mi očitno polmaraton bolj leži. Bom pa na ljubljancu razturil, sem si mislil.
Pika na "I"
Ljubljanski polmaraton 2010. Želje visoke (morda celo realno dosegljive, ampak...) Plan je bil tempo 3:50/km. Na 10k nekaj čez 38 minut (mislim, da le kakšnih 10 sekund za planom), na 15k čas pod 1h (tempo sicer še vedno pod 4, vendar pa že malo preveč oddaljen od željenega cilja). Takrat mi je vsa motivacija padla in sem začel hoditi in na postojankah piti (pa ne zaradi žeje, ampak zaradi razočaranja). Zadnjih 6km do cilja sem se vlekel in hodil na vsaki km oznaki. Prehitevali so me vsi, katere sem ponavadi vedno jaz. V cilju največje razočaranje letošnjega leta, čas 1:27, kar je 1 minuto slabše, kot lani, najslabši čas polmaratonov letos. Drugi letošnji polmaratoni so bili takole:
Januar 2010, Medea = 1:22:37
Februar 2010, Zagreb (makedam) = 1:25:23
Marec 2010, Gorica = 1:20:48
Marec 2010, Sežana = 1:22:40
Maj 2010, Trst = 1:23:02
September 2010, Ptuj = 1:23:30
September 2010, Maribor = 1:21:15
In porazni oktober 2010, Ljubljana = 1:27:00
Žalost in jeza obenem
Po tem dogodku sem rekel, da bom nehal teči, nisem bil na analizi, ker nisem želel vsem razlagati kaj je šlo narobe, doma sem odstranil vse tekaške plane, nisem se prijavil za Palmanovo. Vsem sem govoril, da bom nehal tečt, ker ta šport očitno ni zame.
Preobrat
Ker sem bil že prej prijavljen na Sladkih 6, sem si rekel, da še to odtečem, potem pa se počasi poslovim. Na to tekmo sem šel čisto neobremenjen, brez posebnih planov. Tam pa presenetil samega sebe. Čeprav je šlo za vzdržljivostno in ne hitrostno preizkušnjo. Tu je tudi padla odločitev, da bom še tekel, le miselnost je potrebno spremeniti.
Spremembe v prihodnosti
- Ne smem se več obremenjevati s časi, tempom, razdaljo, utripom, številkami. Čeprav so mi do sedaj številke v teku pomenile največ, so me na koncu le obremenjevale.
- Ne smem se več obremenjevati z uvrstitvami (konec koncev sem si medalj za kategorične uvrstitve že dovolj nabral, vse imam v eni škatli in itak nimam kaj početi z njimi, absolutne najboljše uvrstitve pa so ponavadi rezervirane za mlajše ali pa vsaj boljše atlete)
- Ne smem se več obremenjevati s konkurenco (ne rečem, da ni dober občutek prehiteti nekoga, ki ti predstavlja konkurenco, vendar se od vsakega boljšega lahko tudi kaj naučim)
- Uvajati spremembe v moj tek, nove proge, druge tekme, tekme brez ure, poskusi na sebi
- Nič se ne boste naučili.
- Nič pametnega ne boste izvedeli.
- Ne rabite nič komentirati.
- Zapis je namenjen bolj meni samemu, ker ne vem kam bi sicer lahko zapisal.
- Gre bolj za razmišljanje in "pucanje duše."
Z jutrišnjim dnem (20.11.2010) začenjam svoje NOVO TEKAŠKO OBDOBJE. Zakaj jutri?
Od jutri do konca leta 2010 je še točno 42 dni (nima veze z maratonom), kar je 6 tednov. Do te odločitve so pripeljali dogodki v zadnjem obdobju.
Prevelika želja po rekordih
2008
rekord na 10k, katerega do danes še nisem popravil2009
rekord na 5k2010
rekord na 21kV letu 2009 in 2010 sem se trudil, da bi izboljšal svoj čas na 10k, pa mi to ni uspelo, ne glede na treninge, zato sem začel močno dvomiti vase in se začel spraševati o smislu vztrajanja. Prišlo je tako daleč, da od dveh tekem nisem pisal poročil, ker nisem bil zadovoljen s končnim tempom, kljub dobri uvrstitvi.
Sprijaznil sem se z 10-ko in si rekel, da mi očitno polmaraton bolj leži. Bom pa na ljubljancu razturil, sem si mislil.
Pika na "I"
Ljubljanski polmaraton 2010. Želje visoke (morda celo realno dosegljive, ampak...) Plan je bil tempo 3:50/km. Na 10k nekaj čez 38 minut (mislim, da le kakšnih 10 sekund za planom), na 15k čas pod 1h (tempo sicer še vedno pod 4, vendar pa že malo preveč oddaljen od željenega cilja). Takrat mi je vsa motivacija padla in sem začel hoditi in na postojankah piti (pa ne zaradi žeje, ampak zaradi razočaranja). Zadnjih 6km do cilja sem se vlekel in hodil na vsaki km oznaki. Prehitevali so me vsi, katere sem ponavadi vedno jaz. V cilju največje razočaranje letošnjega leta, čas 1:27, kar je 1 minuto slabše, kot lani, najslabši čas polmaratonov letos. Drugi letošnji polmaratoni so bili takole:
Januar 2010, Medea = 1:22:37
Februar 2010, Zagreb (makedam) = 1:25:23
Marec 2010, Gorica = 1:20:48
Marec 2010, Sežana = 1:22:40
Maj 2010, Trst = 1:23:02
September 2010, Ptuj = 1:23:30
September 2010, Maribor = 1:21:15
In porazni oktober 2010, Ljubljana = 1:27:00
Žalost in jeza obenem
Po tem dogodku sem rekel, da bom nehal teči, nisem bil na analizi, ker nisem želel vsem razlagati kaj je šlo narobe, doma sem odstranil vse tekaške plane, nisem se prijavil za Palmanovo. Vsem sem govoril, da bom nehal tečt, ker ta šport očitno ni zame.
Preobrat
Ker sem bil že prej prijavljen na Sladkih 6, sem si rekel, da še to odtečem, potem pa se počasi poslovim. Na to tekmo sem šel čisto neobremenjen, brez posebnih planov. Tam pa presenetil samega sebe. Čeprav je šlo za vzdržljivostno in ne hitrostno preizkušnjo. Tu je tudi padla odločitev, da bom še tekel, le miselnost je potrebno spremeniti.
Spremembe v prihodnosti
- Ne smem se več obremenjevati s časi, tempom, razdaljo, utripom, številkami. Čeprav so mi do sedaj številke v teku pomenile največ, so me na koncu le obremenjevale.
- Ne smem se več obremenjevati z uvrstitvami (konec koncev sem si medalj za kategorične uvrstitve že dovolj nabral, vse imam v eni škatli in itak nimam kaj početi z njimi, absolutne najboljše uvrstitve pa so ponavadi rezervirane za mlajše ali pa vsaj boljše atlete)
- Ne smem se več obremenjevati s konkurenco (ne rečem, da ni dober občutek prehiteti nekoga, ki ti predstavlja konkurenco, vendar se od vsakega boljšega lahko tudi kaj naučim)
- Uvajati spremembe v moj tek, nove proge, druge tekme, tekme brez ure, poskusi na sebi
Nazadnje spremenil tae, dne 23 Nov 2010, 18:30, skupaj popravljeno 1 krat.
Če nočeš zamuditi na cilj,
ne čakaj na tiste, ki gredo za teboj,
in ne hiti za tistimi, ki gredo pred teboj.
ne čakaj na tiste, ki gredo za teboj,
in ne hiti za tistimi, ki gredo pred teboj.
.
, pa seveda da boš dosegel nove tekaške cilje, kakršnikoli že so... 
