- 08 Okt 2012, 08:31
#290595
Ker se je zadnje dni okoli Pohorja kar nekaj dogajalo, še jaz opišem na kratko najino prečenje.
Sprva smo načrtovali prečenje jaz, moj Finski prijatelj Karl in Marjan, vendar je Marjan zbolel in se nama žal ni kogel pridružiti. Sprva smo načrtovali nedeljo, ker pa je kazalo na dež sva se s Karlom nato odločila za soboto in zadela v polno.
Prekrasno jutro je vstajalo že na Trikotni jasi, ker sva zagnala na Snežnem stadionu zjutraj ob pol šestih. Tam sva srečala že prve gobarje, ki so se pripravljali na svoje pustolovščine. Midva pa hrabro do Areha, kjer sva nekaj snedla in popila in nato naprej v lahnem drncu.
Pihnila sva do Šumika in se tam odločila da greva čez Klopni vrh. Ko sem pred leti prvič sam prečič Pohorje sem šel po cesti in ne na Klopni vrh. To pot sem ugotovil, da je čez Klopni vrh mnogo dlje.
Na Pesku pojeva nekaj toplega, ogromno ljudi je bilo tam in nato na Lovrenška. Po poti ogromno planincev, srečava skupino Prekmurcev s katerimi se prav tako veselo pozdravimo.
Pihneva do Ribniške, kjer je bil pa en tak hladen sprejem, kot da sem tam odveč. Karl, kot da je slutil, da notri ni dobre energije je ostal kar zunaj. Za nas travojedce niso imeli nič in sem pojedel joto. Tistih nekaj koščkov klobase sem pometal kar ven, kakšnega tudi pojedel in preživel, he,he.
Na Kopah pa taka prijazna natakarica, da smo se kar zaklepetali ob koka koli. Karlu so nohe čisto otrplnile in jih je s težavo spravil na delovno temperaturo.
Kavica v Partizanski koči, malo nostalgije ob Titovih slikah na koledarju in prvi mrak. Prebijanje do koče po d Kremžarjevim vrhom in zabavanje ob čudnih markacijskih oznakav . Kar naprej je bilo še 40 minit do koče.
Spust v Slovenj Gradec pa težaven. Finska le nima vrhov in Karlove mišice so protestirale. Ker pa je človek močne volje, je premagal tudi to zaključno strmino in na dnu, na trdni ravnini Slovenj Gradca sta bili najini duši polni. Uspelo nama je po 16. urah.
Mogoče boste rekli, da sva bila počasna, ampak sva imela kar lep tempo, precej sva tudi rahlo tekla. Karl se je držal odlično, meni je bilo to drugo prečenje in me že kar vleče da ponovim iz Dravograda v Maribor. Če bodo dobre vremenske razmere, pa letos še čez Kozjak. Upam da Marjan hitro ozdravi, ker vem da si tega prečenja želi in za tako vzdržljivega ultraša to tudi ne bo noben problem.
Sprva smo načrtovali prečenje jaz, moj Finski prijatelj Karl in Marjan, vendar je Marjan zbolel in se nama žal ni kogel pridružiti. Sprva smo načrtovali nedeljo, ker pa je kazalo na dež sva se s Karlom nato odločila za soboto in zadela v polno.
Prekrasno jutro je vstajalo že na Trikotni jasi, ker sva zagnala na Snežnem stadionu zjutraj ob pol šestih. Tam sva srečala že prve gobarje, ki so se pripravljali na svoje pustolovščine. Midva pa hrabro do Areha, kjer sva nekaj snedla in popila in nato naprej v lahnem drncu.
Pihnila sva do Šumika in se tam odločila da greva čez Klopni vrh. Ko sem pred leti prvič sam prečič Pohorje sem šel po cesti in ne na Klopni vrh. To pot sem ugotovil, da je čez Klopni vrh mnogo dlje.
Na Pesku pojeva nekaj toplega, ogromno ljudi je bilo tam in nato na Lovrenška. Po poti ogromno planincev, srečava skupino Prekmurcev s katerimi se prav tako veselo pozdravimo.
Pihneva do Ribniške, kjer je bil pa en tak hladen sprejem, kot da sem tam odveč. Karl, kot da je slutil, da notri ni dobre energije je ostal kar zunaj. Za nas travojedce niso imeli nič in sem pojedel joto. Tistih nekaj koščkov klobase sem pometal kar ven, kakšnega tudi pojedel in preživel, he,he.
Na Kopah pa taka prijazna natakarica, da smo se kar zaklepetali ob koka koli. Karlu so nohe čisto otrplnile in jih je s težavo spravil na delovno temperaturo.
Kavica v Partizanski koči, malo nostalgije ob Titovih slikah na koledarju in prvi mrak. Prebijanje do koče po d Kremžarjevim vrhom in zabavanje ob čudnih markacijskih oznakav . Kar naprej je bilo še 40 minit do koče.
Spust v Slovenj Gradec pa težaven. Finska le nima vrhov in Karlove mišice so protestirale. Ker pa je človek močne volje, je premagal tudi to zaključno strmino in na dnu, na trdni ravnini Slovenj Gradca sta bili najini duši polni. Uspelo nama je po 16. urah.
Mogoče boste rekli, da sva bila počasna, ampak sva imela kar lep tempo, precej sva tudi rahlo tekla. Karl se je držal odlično, meni je bilo to drugo prečenje in me že kar vleče da ponovim iz Dravograda v Maribor. Če bodo dobre vremenske razmere, pa letos še čez Kozjak. Upam da Marjan hitro ozdravi, ker vem da si tega prečenja želi in za tako vzdržljivega ultraša to tudi ne bo noben problem.
Tudi na korenček gre.
