- 04 Jun 2023, 18:26
#372104
Sobotno jutro je. Celo noč je nalivalo, ku pr norcih. Sam kaj sem si namislila hodit na tekmo, če celo noč uliva? Še zjutraj, ko je bilo treba vstat, se ni čisto poleglo. In po poti proti Železnikom, je ponekod še kar fino šlo. Vendarle v Železnikih dež ugasnejo in marela ni bila potrebna. Vso pot od doma sem sanjala kofe, ki si ga bom privoščila v dvoranskem kafiču, pa glej ga zlomka, kafeterija zaprta. Nič od kofeta. Poberem štartno številko, se potiškam s prijatelji in tuhtam, kje bi našla kofe. Glih po celi dolini se mi ga že ne da iskat. Klinc ga gleda, menda bom tud brez njega preživela. Se pragvantam v dirkalne cote in grem nazaj na igrišča in ko sonček sred noči se mi prikaže mobilna kafeterija, ki jo je lokalna dečva postavila sredi igrišča. Kofe je, dan (skoraj) popoln.
8:35 je napovedan bus na Prtovč za cici varianto Teka na Ratitovec. Jaz sem zraven, saj kaj več kot cici se pri takih zadevah ne upam it. Štart 9:30, pol ure za Klasikom. Predno se zares v hrib usmerim, so že prvi trije z daljše proge nasproti. Potem ostanemo sami. Kaj kvasim?! Razen nekaj zadnjih z naše proge ni teh nihče srečal.
Bolj ko lezem proti vrhu Ratitovca (okrog rit u varžet, da ne bo pomote) bolj gost oblak imam na glavi. Tako gost , da se ne da ugotovit, al se cedim od švica, al od oblaka. Potem nekje na dobre pol poti bi hotla mal zait (jasno vidim trak preko poti in puščico, problem je bil, da nisem vidla poti in sem si mislila, kera šema je pa tkole označila pot, da je treba mimo trakca naprej?! In jasno pred mano je bila ena, ki je šla naravnost gor, pa zakaj pol ne bi še jaz?!). Me oni zadaj dosti kmalu opomnejo, da ni prav. Popravim kurz in grem dalje. Bolj gor, bolj gost oblak, bolj mokra Maja. Potem se pot malo zaguga proti navzdol izpod Kosmatega vrha proti Vratcom. Tam ugledam eno žival, pa se ne morem odločit, ali je samo fazan, ali morda res vidim divjega petelina?! Naredim fotko, pa ne razjasni dileme. Vmes en stric vpije name: »Sem k meni!«. Najbrž je mislil, da sem se izgubila, ali pa morda v megli ne vem, kam naj grem. No se mu vseeno zahvalim za prijaznost, da me je usmeril.
Po poti grem mimo starega opuščenega rudnika železove rude, za katerega, jasno, nisem vedela, da so ga imeli tam gor v oblakih, potem pa mimo kapelice pod Ratitovcem. In ko je komaj par metrov od cilja, me pošlje naslednji stric okol in ne kar gor. Sem se tam naokol spet skoraj zgubila, tako gost oblak je sedel na Ratitovcu. Končno pridem v cilj, koder povejo moje ime (jih pohvalim, da se je končno našel nekdo, ki je oba priimka povedal pravilno – po navadi enega ali pa drugega naglasijo narobe)
Potem v kočo na arcnije, da se ne prehladim in na flancat, da bo šlo lažje v dolino. Preoblečt v dve suhi coti, da ne zmrznem do Prtovča, potem pa v dolino. A sem že povedala, da je oblak sedel na Ratitovcu? Tako gost, da nisem videla, kje gre pot z njega. Dobro, da je LEGENDA Tonka pot poznala. Sem se ji kar na rep usedla in jo mendrala za njo dolčez.
Počakat je bilo potrebno tadrugi 'avtobus', ki je bil v resnici kombi, pa še to bi bilo vseeno, če bi nekdo z osebnim prišel po nas tri mandeljce, ki smo še viseli na Prtovču.
V dolini pa podelitve. Za DP veteranov, Gorski pokal in še splošno Tek na Ratitovec (menda sem prav navedla). In kar naenkrat se iz zvočnika sliši moje ime. Skotalim uče po celem igrišču in še preden jih orng najdem, že stojim zraven tazaresnih tekačev na stopničkah s srebrno kolajno okrog vratu. BWO???!!! Je tavečji tamali doma djaw: »Mat, ti maš pa res krompir!«
Je pa še ena posebnost tele sobote. Musklfiber se ni mel cajt nardit. Zgleda, da zarad tega, ker mi ni blo treba v dolino laufat.
Sicer pa sve u svemu, is ene poscane sobote se je naredil prav poseben, sončen dan. Edino ni mi čisto jasno, kaj je z unim PANORAMSKIM tekom. Al majo pa mrbit u Železnikih drugačno definicijo za te reči.