KRIŠKA GORA TRAIL 27.05.2023
Citat iz lanskega zapisa: »Dejan je rekel, da naslednjič da za mašo, da bojo še razgledi taki, kot morajo bit.«
In tako je tudi bilo. Zgleda, de je celo leto nosil u pušco. Al pa k ofru. Uglavnem, naroču vreme, kot se zagre.
Naša se je enkrat od začetka maja odločila, da je fejst pogumna. Al pa mrbit sam fejst nora. Vsaj mal mejn fejst, pa velik bl nora. No, tle me pa že kdo najde, anede?!
Skratka, naša je šla na trail na Kriško goro. In je hotla kar na Muflona. Se je tud prjavla kar na Muflona (z veliko, ker je tako ime proge in ker si z veliko tudi zasluži). No, pa jo je nekje sred prejšnjega tedna srečala ena tamala žlička pameti in se je punca odločila, da bi pa mrbit vseeno se rajš menila z Gamsom, kot pa z Muflonom in je zvekslala zadevo z uradnih 18 na uradnih 11,5 km. E zaj...celih 13 jih je! Kilometrov. Pa zraven še skor 1100 višinskih metrov.
Ob 9:00 nas odnese u klance Tolstega vrha in Kriška gore. Do pol poti do prve okrepčevalnice mi za ritjo mencata metla in smetišna. Dejan, Eva...vama moram povedat, da morata naslednjič mal manj pridne sesalce poslat na progo. Tedva sta bla Rumbe. Vam rečem...motorizirana. Matr vola, še prdnt človk ne more u miru, tko za ritjo sta šla. Ampak dlje kot do prve okrepčevalnice že ne bosta šla za mano. Jest grem na takratko, onadva morata pa tam v dolino. Če ne prej, se ju znebim tam. No k sreči sta že eno malenkost prej zaostala za mano, ker je ena pohodnica prosila, naj ne pobirata prehitro zastavic, ker jih tudi ona potrebuje (vsaj zdi se mi, da sem ujela to debato). Jaz pa v družbi Helene in Matjaža do prve okrepe, koder sta Nataša in Katja. Sem jedla sendvič iz dveh napolitank s pršutom med njima in sem pila dizel (sej še vemo, da je to Coca-cola in pivo, anede?). Od okrepčevalnice na planini mala Poljana pa navkreber....in navkreber.... in še kar navkreber. Na ene 2/3 poti proti Tolstemu vrhu pa prvi z Muflona mimo mene...in potem še nekaj njih. Na vrh Tolstega vrha mal sedem dol, da dobim vsaj občutek, da mi še ni treba čist prec umret, potem me pa ujame Damjan, ki je danes na progi čist v civilu in me jasno požene dalje. Nekaj časa gre z mano, tam nekje pod Vratci pa se mi je zazdelo, da nekaj prepočasi hodi pred mano in sem mu rekla, če mi da mal prostora, da grem naprej. Je dec mislu, da sem se s ketne snela, ko sem jo ucvrla proti naslednji okrepčevalnici. Pravi, da me ni mogel lovit. Zgleda, da tastara še zmore, če se ji glih zdi, da bi mal hitrej noge prestavljala.
Uletim tako na okrepčevalnico Kriška gora. Tik pred njo Rojca (Mateja in Borut, oba sta na mestu) cifre preštevata, čist malček dalje pa cela PTRF ekipa. Jožko me je bil tako vesel, kot da me že dve desetletji ni videl, za pultom Tedi, Tatjana in še ena gospa (sori, res ne vem imena) so me pogostili z dizlom, politankami in še čim, kar je bilo na mizi. Fotka, objemčki in marš dalje. No, mojmu sem čist na čez pobegnila.
Pot s Kriške je (potamalem) morilska. Na glavo. Se človek težko odloči, al je manj nevarno laufat, al hodit. No, pa sem zračunala, da je nekako lažje laufat, samo mal je treba pa pomerkat, kam nogo postavit. Gre pa dol, pa še mal dol, pa še več dol....zato, da gre od prečkanja ceste, ko misliš, da si že v cilju potem lahko še mal gor. Bi še kako pripomnila na ta račun, pa se baje prjatlov ne sme šimfat.
Nekako se mi je ratal privlečt do cilja, so mi obesili okol vratu kolajno, potem sem dobila pa čevape pa pir, da ne bom preveč kvantala naokol, kako zaj...so na Kriška gora trailu.
In največji cukrček je bila pa Andrejeva masaža v cilju. Ta je pa nekoliko zgladila un hrib. Čist enumalček bolj ploščat je ratal zarad Andrejevih rok. Blagor Katji, k ma to skoz doma.
No, moj prvi 'dir' po Kriška gora trailu zaključen. Naslednjič premislim, če ne bi šla spet rajš u volontere.