- 28 Jan 2007, 14:05
#82186
Ojla!
Če koga zanima, kaj okoli operacije nosu…sem čist frišna iz bolnice in še polna vtisov
….
Od kar pomnim, sem težko dihala skozi nos. To se je v zadnjih letih tako stopnjevalo, da sem se ponoči zbujala
, ker nisem mogla dihati, pa tudi spala sem lahko samo na enem boku, ker sem samo v tem položaju lahko dihala skozi eno stran nosu. No in potem je dozorela odločitev, da imam tega dosti 
in sem začela hoditi okoli zdravnikov. Na Ljubljanski polikliniki so me odpravili v petih minutah; da je operacija potrebna in da naj se kar pripravim, da bom trpela 
?! Po tem sem seveda iskala drugo mnenje in ga dobila pri dr. Planinšku. Vzel si je skoraj uro časa in mi podrobno razložil kaj in kako. Stvar sploh ni preprosta. Sploh ni rečeno, da boš lahko normalno dihal, če ti zravnajo samo pretin. Možno je, da imaš tudi kosti postavljene tako, da ti pritiskajo na dihalno pot in se je treba posvetiti še temu, sicer operacija ni uspešna. Seveda mi je bilo takoj jasno, da me na polikliniki ne bodo videli. Če so si za pregled vzeli 5 minut, to ne kaže ravno na temeljitost. Ko sem dobila predračun od dr. Planinška pa sem vedela tudi to, da bom iskala še tretje mnenje.
In sem ga našla! V bolnišnici v Murski Soboti dela zlat zdravnik Dr. Onišak
(sem še malo raziskovala in ugotovila, da je tudi športnik... seveda 
), za katerega sem izvedela preko nekega foruma, ko sem raziskovala možnosti 
glede operacije. Vse njegove pacientke so ga kovale v zvezde in hvalile njegovo strokovnost, prijaznost… Sem bila kar malo skeptična, če je to sploh možno, no a kljub temu sem mu poslala mail v katerem sem razložila svoj problem glede dihanja. Odgovor sem dobila že naslednji dan. Dela sicer v MS, vendar je med tednom tudi v svoji ordinaciji v LJ, tako da sem se dogovorila za pregled.
Pristop je bil popolnoma drugačen kot v polikliniki ali pri dr. Planinšku. Resnično je najprijaznejši zdravnik, kar sem jih imela v vlogi pacienta čast spoznati
. Tudi njegov pristop k problemu je bil takšen, da sem takoj vedela, da je to to. Ker sem poleg funkcionalne motnje želela istočasno odpraviti tudi minimalno grbico na nosu, je izdelal celo knjigico z mojimi slikami, analizami…skratka uau! Povedal mi je tudi, da se prav čudi, kako sploh lahko kaj diham 
skozi nos in da imam kronično vneto sluznico v nosu. To je bilo to. Odločila sem se, da me bo operiral on v MS.
No in tako je prišel dan pred operacijo in zvečer me je zdravnik poklical, kako sem, če imam vse izvide, če me je kaj strah in nato pomiril, da sem lahko mirna, ker bo vse v redu! Kar verjeti nisem mogla, kakšna prijaznost
!
Na dan operacije sem bila v MS ob pol osmih, zdravnik me je že čakal, še zadnjič pregledal, preveril, če imava enake predstave glede oblike nosu in razložil potek operacije. Nato sem dobila enoposteljno sobo s kopalnico in tv. Sestre so bile z menoj tako prijazne, da mi je šlo kar malo na jok
. Tudi zdravnik me je prišel še parkrat pogledati, kako sem, ker je bila operacija predvidena za ob 13.30. V Ljubljani so sestre tako zaposlene z vsem možnim, da imaš občutek, da so jim pacienti čisto odveč 
… da o tem, da zdravnika skoraj ne vidiš, sploh ne zgubljam besed..., tako da sem bila nad razmerami v tej bolnišnici resnično navdušena! 
Bila sem tako pomirjena, da sem do operacije uspela celo malo zadremati
. No in že so me prišli iskati za v operacijsko sobo. Tam me je pričakal zdravnik, mi predstavil anastezista, skupaj smo se potem pogovarjali o maratonu v Radencih, razlagala sta zgodbice iz ambulantnega vozila, ki spremlja tekače… Najboljša je bila tista, ko je enkrat pobral enega Kenijca, ki je dehidriral 
… No in potem sem dobila masko in odneslo me je v drugo dimenzijo.
Edina bolečina, ki sem jo čutila po operaciji, je bila prisotna takoj, ko sem se zbudila iz narkoze
, pa še to je potem takoj prijela protibolečinsko sredstvo, tako da razen neprijetnega dihanja skozi usta ni bilo hujšega 
. Tudi otečena nisem bila pretirano in resnično sem bila vesela vsakega obiska zdravnika in sester, ki so bili zlati. Še v nobeni zdravstveni ustanovi nisem doživela takšnega zanimanja za pacienta. Zdravnik mi je po operaciji prišel razložiti, da je šlo vse po predvidevanjih in da bom presenečena nad spremembo v dihanju. Pretin naj bi bil tako zvit, da kaj takega še ni videl .
Noč sem preživela, brez da bi kaj spala, ker me je mučilo dihanje skozi usta in če sem že zadremala, sem avtomatično hotela zadihati skozi nos in se seveda zbudila, ker je bilo to nemogoče. Dan, ki je sledil operaciji je bil prav prijeten. Bolelo me ni nič, gledala sem tv, listala revije, vmes so me sestre hodile spraševati kako sem, še par obiskov zdravnika…jaz pa lenarila , brez slabe vesti, da bi bilo bolje početi kaj drugega. Prav grozno, da sem morala zato, da sem malo obmirovala, iti v bolnico! To bo treba spremeniti! Sploh ko vidim, v kakšni norišnici živimo v Ljubljani. Ves čas se nekam mudi, vsi hitimo brez glave…in potem vidiš, da ljudje živijo tudi čisto drugače in da se to da, le pozabili smo kako.
No in naslednje jutro je prišel trenutek, ko je bilo potrebno odstraniti tamonado . Tega me je bilo od vsega še najbolj strah, vendar sem se psihično dobro pripravila in na koncu niti ni bilo tako hudo 
. Tistih par sekund neprijetnega občutka (boli ne) se da prenesti. Občutek, ko lahko s polnimi pljuči zadihaš skozi nos pa je bil nepozaben ! Kar verjeti nisem mogla, koliko zraka je okoli mene. Zdelo se mi je, kot da imam prepih 
v glavi. Sploh se nisem zavedala, da sem dihala tako oteženo! V minutah, po odstranitvi tamponade, ko sem končno ostala sama, sem bila čisto iz sebe, kako sem lahko bila celo življenje kar zadovoljna s "tako malo" ...in še kar bi lahko bila, če se končno ne bi opogumila in šla na operacijo nosu !
No in tako sem po treh dneh umirjene atmosfere v Murski Soboti odšla domov
. Najprej sem imela namen nekaj časa ostati pri starših (razvajanje itd) , vendar sem kaj hitro ugotovila, da to ne bo šlo. Mami me je celo uspela spraviti v jok 
, tako da sem bila čisto preplašena, kaj to pomeni za nos...in sem poslala sms zdravniku, kaj naj naredim v primeru joka 
, pa me je kar poklical in razložil, da ni panike. Bila sem full hvaležna za glas razuma , nakar sem se odločila, da grem raje k sebi domov v LJ in izključim komentarje staršev , ki jih v tisti čustveno nabiti situaciji, ko si ravno iz bolnice, res nisem rabila 
.
Na žalost se mi je nos po dohodu iz bolnice spet delno zaprl (kri, sluz…), tako da komaj čakam, da se mi bo spet sčistil. V torek mi bodo zamenjali opornico , čez še en teden pa odstranili . To, da bom na koncu imela nos brez grbice, je pa tako ali tako čisti plus 
!
Zdaj, ko vem, kako se da dihati, mi je prav žal, da se za operacijo nisem odločila že prej!
In še en plus je v tej celi zgodbi: 14 dni bolniške bom izkoristila za regeneracijo mojih kolen
. Malo tekaške pavze mi bo prišlo zelo prav 
Eto, tolk z moje strani. Hvala za podporo, ki sem jo bila deležna s strani kar nekaj članov TF
...zlati ste!
Pozdravček,
Snezinka
Če koga zanima, kaj okoli operacije nosu…sem čist frišna iz bolnice in še polna vtisov
….
Od kar pomnim, sem težko dihala skozi nos. To se je v zadnjih letih tako stopnjevalo, da sem se ponoči zbujala
, ker nisem mogla dihati, pa tudi spala sem lahko samo na enem boku, ker sem samo v tem položaju lahko dihala skozi eno stran nosu. No in potem je dozorela odločitev, da imam tega dosti in sem začela hoditi okoli zdravnikov. Na Ljubljanski polikliniki so me odpravili v petih minutah; da je operacija potrebna in da naj se kar pripravim, da bom trpela ?! Po tem sem seveda iskala drugo mnenje in ga dobila pri dr. Planinšku. Vzel si je skoraj uro časa in mi podrobno razložil kaj in kako. Stvar sploh ni preprosta. Sploh ni rečeno, da boš lahko normalno dihal, če ti zravnajo samo pretin. Možno je, da imaš tudi kosti postavljene tako, da ti pritiskajo na dihalno pot in se je treba posvetiti še temu, sicer operacija ni uspešna. Seveda mi je bilo takoj jasno, da me na polikliniki ne bodo videli. Če so si za pregled vzeli 5 minut, to ne kaže ravno na temeljitost. Ko sem dobila predračun od dr. Planinška pa sem vedela tudi to, da bom iskala še tretje mnenje.
In sem ga našla! V bolnišnici v Murski Soboti dela zlat zdravnik Dr. Onišak
(sem še malo raziskovala in ugotovila, da je tudi športnik... seveda ), za katerega sem izvedela preko nekega foruma, ko sem raziskovala možnosti glede operacije. Vse njegove pacientke so ga kovale v zvezde in hvalile njegovo strokovnost, prijaznost… Sem bila kar malo skeptična, če je to sploh možno, no a kljub temu sem mu poslala mail v katerem sem razložila svoj problem glede dihanja. Odgovor sem dobila že naslednji dan. Dela sicer v MS, vendar je med tednom tudi v svoji ordinaciji v LJ, tako da sem se dogovorila za pregled.
Pristop je bil popolnoma drugačen kot v polikliniki ali pri dr. Planinšku. Resnično je najprijaznejši zdravnik, kar sem jih imela v vlogi pacienta čast spoznati
. Tudi njegov pristop k problemu je bil takšen, da sem takoj vedela, da je to to. Ker sem poleg funkcionalne motnje želela istočasno odpraviti tudi minimalno grbico na nosu, je izdelal celo knjigico z mojimi slikami, analizami…skratka uau! Povedal mi je tudi, da se prav čudi, kako sploh lahko kaj diham skozi nos in da imam kronično vneto sluznico v nosu. To je bilo to. Odločila sem se, da me bo operiral on v MS.
No in tako je prišel dan pred operacijo in zvečer me je zdravnik poklical, kako sem, če imam vse izvide, če me je kaj strah in nato pomiril, da sem lahko mirna, ker bo vse v redu! Kar verjeti nisem mogla, kakšna prijaznost
!
Na dan operacije sem bila v MS ob pol osmih, zdravnik me je že čakal, še zadnjič pregledal, preveril, če imava enake predstave glede oblike nosu in razložil potek operacije. Nato sem dobila enoposteljno sobo s kopalnico in tv. Sestre so bile z menoj tako prijazne, da mi je šlo kar malo na jok
. Tudi zdravnik me je prišel še parkrat pogledati, kako sem, ker je bila operacija predvidena za ob 13.30. V Ljubljani so sestre tako zaposlene z vsem možnim, da imaš občutek, da so jim pacienti čisto odveč … da o tem, da zdravnika skoraj ne vidiš, sploh ne zgubljam besed..., tako da sem bila nad razmerami v tej bolnišnici resnično navdušena!
Bila sem tako pomirjena, da sem do operacije uspela celo malo zadremati
. No in že so me prišli iskati za v operacijsko sobo. Tam me je pričakal zdravnik, mi predstavil anastezista, skupaj smo se potem pogovarjali o maratonu v Radencih, razlagala sta zgodbice iz ambulantnega vozila, ki spremlja tekače… Najboljša je bila tista, ko je enkrat pobral enega Kenijca, ki je dehidriral … No in potem sem dobila masko in odneslo me je v drugo dimenzijo.
Edina bolečina, ki sem jo čutila po operaciji, je bila prisotna takoj, ko sem se zbudila iz narkoze
, pa še to je potem takoj prijela protibolečinsko sredstvo, tako da razen neprijetnega dihanja skozi usta ni bilo hujšega . Tudi otečena nisem bila pretirano in resnično sem bila vesela vsakega obiska zdravnika in sester, ki so bili zlati. Še v nobeni zdravstveni ustanovi nisem doživela takšnega zanimanja za pacienta. Zdravnik mi je po operaciji prišel razložiti, da je šlo vse po predvidevanjih in da bom presenečena nad spremembo v dihanju. Pretin naj bi bil tako zvit, da kaj takega še ni videl .
Noč sem preživela, brez da bi kaj spala, ker me je mučilo dihanje skozi usta in če sem že zadremala, sem avtomatično hotela zadihati skozi nos in se seveda zbudila, ker je bilo to nemogoče. Dan, ki je sledil operaciji je bil prav prijeten. Bolelo me ni nič, gledala sem tv, listala revije, vmes so me sestre hodile spraševati kako sem, še par obiskov zdravnika…jaz pa lenarila
, brez slabe vesti, da bi bilo bolje početi kaj drugega. Prav grozno, da sem morala zato, da sem malo obmirovala, iti v bolnico! To bo treba spremeniti! Sploh ko vidim, v kakšni norišnici živimo v Ljubljani. Ves čas se nekam mudi, vsi hitimo brez glave…in potem vidiš, da ljudje živijo tudi čisto drugače in da se to da, le pozabili smo kako.
No in naslednje jutro je prišel trenutek, ko je bilo potrebno odstraniti tamonado
. Tega me je bilo od vsega še najbolj strah, vendar sem se psihično dobro pripravila in na koncu niti ni bilo tako hudo . Tistih par sekund neprijetnega občutka (boli ne) se da prenesti. Občutek, ko lahko s polnimi pljuči zadihaš skozi nos pa je bil nepozaben ! Kar verjeti nisem mogla, koliko zraka je okoli mene. Zdelo se mi je, kot da imam prepih v glavi. Sploh se nisem zavedala, da sem dihala tako oteženo! V minutah, po odstranitvi tamponade, ko sem končno ostala sama, sem bila čisto iz sebe, kako sem lahko bila celo življenje kar zadovoljna s "tako malo" ...in še kar bi lahko bila, če se končno ne bi opogumila in šla na operacijo nosu !
No in tako sem po treh dneh umirjene atmosfere v Murski Soboti odšla domov
. Najprej sem imela namen nekaj časa ostati pri starših (razvajanje itd) , vendar sem kaj hitro ugotovila, da to ne bo šlo. Mami me je celo uspela spraviti v jok , tako da sem bila čisto preplašena, kaj to pomeni za nos...in sem poslala sms zdravniku, kaj naj naredim v primeru joka , pa me je kar poklical in razložil, da ni panike. Bila sem full hvaležna za glas razuma , nakar sem se odločila, da grem raje k sebi domov v LJ in izključim komentarje staršev , ki jih v tisti čustveno nabiti situaciji, ko si ravno iz bolnice, res nisem rabila .
Na žalost se mi je nos po dohodu iz bolnice spet delno zaprl (kri, sluz…), tako da komaj čakam, da se mi bo spet sčistil. V torek mi bodo zamenjali opornico
, čez še en teden pa odstranili . To, da bom na koncu imela nos brez grbice, je pa tako ali tako čisti plus !
Zdaj, ko vem, kako se da dihati, mi je prav žal, da se za operacijo nisem odločila že prej!
In še en plus je v tej celi zgodbi: 14 dni bolniške bom izkoristila za regeneracijo mojih kolen
. Malo tekaške pavze mi bo prišlo zelo prav
Eto, tolk z moje strani. Hvala za podporo, ki sem jo bila deležna s strani kar nekaj članov TF
...zlati ste!
Pozdravček,
Snezinka
Sem vedno za 10tko:)))
In sem rekla NE...čist po žensko, ker sem si že čez dve minute premislila in hotla vidit 
! Nema kolača.
