- 10 Apr 2007, 19:08
#88020
po skoraj enem letu od dogodka objavljam tale 'potopis'. zakaj? ker se ta teden z Mniškompričenja sezona ECU tekov, ker bo Eisenach tu en dva tri, da vas malo zrajcam, ... 
berimo ...
==========================================
Najdaljši kros v Evropi
34. Rennsteig tek, najdaljši kros v Evropi, kot ga reklamirajo in hvalijo prizadevni prireditelji, je bil tudi letos v programu našega društva. Tega prelepega teka skozi gozdove vzhodnonemške pokrajine Thüringen smo se udeležili Edo Gregorič, Franci Oberski, Bojan Jugovar, Matjaž Fuchs in Ervin Šramel. Sedmerico potnikov v kombiju sta zaključila naš voznik Lojze Melavc in nepogrešljivi vodja ekipe in najboljši navijač Odon Simonič.
Tek je na programu tretjo soboto v maju in se običajno prekriva z maratonom v Radencih. Nič zato, smo menili, in se zbrali na celjski Glaziji v četrtek opolnoči. Pot nas je vodila na sever skozi Avstrijo in Nemčijo. Po desetih urah vožnje smo varno prispeli v Schmiedefeld, kjer so nas prireditelji napotili v naše letošnje prebivališče. Tokrat so nas nastanili v koči ob sami progi, kakih 15 kilometrov pred ciljem. Nad prostrano kočo, ki nam je nudila vse udobje, smo bili navdušeni. Med drugim nas je presenetila s talnim ogrevanjem v jedilnem prostoru.
Popoldne smo še skočili v 60 kilometrov oddaljeni Eisenach, kjer je start teka, da smo prevzeli startne številke. Zvečer se je del ekipe udeležil srečanja, ki ga vsako leto pripravijo prireditelji. Nato pa smo šli zgodaj spat, vsak s svojimi željami in pričakovanji za jutrišnji dan.
Sobota, 20. maj 2006, je bila namenjena teku, ves dan! Start je ob šestih zjutraj, kar pomeni vstajanje ob štirih, hiter zajtrk, skok v kombi in dobro uro vožnje do Eisenacha, kjer so se na mestnem trgu že zbirali naši sotrpini za ves dan. Tu pa je čas do starta hitro minil v tuhtanju, kakšno bo vreme, kaj obleči, da ne bo preveč ali premalo, v iskanju WCja, ogrevanju, …
Običajno je vreme na Rennsteiglaufu hladno in oblačno, na najvišjih delih proge, kjer se z začetnih 300 metrov nad morjem vzpne nad 900 metrov, tudi vetrovno in deževno. Za večino torej nič kaj prijetno. A tečemo zato, ker v teku uživamo in pri tem vreme ni ovira, kaj ne?
Ura je šest, gremo na pot. Hitrejši jo potegnejo po ulicah, večina pa ubere zmeren, umirjen tempo. Po nekaj kilometrih pridemo iz mesta v gozd in se pričnemo vzpenjati. Kmalu kocke na cesti zamenjamo za ozko gozdno pot. Karavana tekačev je še dokaj gosta, tako da moramo paziti, kje stopamo.
Prvo četrtino poti se proga vzpenja, kolona se redči, tečemo skozi listnati gozd po prelepih ilovnatih poteh. Le redko prečkamo kako cesto, okrepčevalnice si sledijo v enakomernem ritmu. Kmalu pridemo do točke z najbolj strmim spustom. Tu se nekateri, ki se bojijo krčev, spuščajo celo ritensko. Nato pa se nadaljuje valovanje – gor, dol, skoraj nič naravnost, malo vetra in pršenja na odprtih delih, ni premrzlo, kakih deset stopinj je.
Minute in kilometri minevajo, vsaj je sam s svojimi mislimi. Kaka vzpodbudna beseda in gesta med sotekači, ki tečejo v tvojem ritmu. Okrepčevalnice so prava vzpodbuda, prijazni domačini nas bodrijo. Privoščimo si čaj, priboljške, vsega je dovolj.
Dobrih deset kilometrov pred ciljem se proga dokončno prične spuščati. Pred nami je dolg spust po kolovozih, travnikih, poteh, tudi malce asfalta je vmes. Zdaj je priložnost, da pretegneš noge, popustiš ročno zavoro in odbrziš proti cilju. Če imaš še dovolj moči, seveda. In zakaj ne? Ko prideš do cilja, ti ni več treba teči, niti metra ne. 72,7 kilometrov je bilo čisto dovolj.
Končno je pred nami ciljni prostor. Prostran travnik je poln šotorov in ljudi, ki vzpodbujajo prihajajoče v cilj. Tu se zbira množice udeležencev, ki so se danes podali na proge različnih dolžin. Vsi so pričeli na različnih izhodiščih in prihajajo v skupen cilj – pohodniki, maratonci, ultramaratonci … Preko 15 tisoč nas je vseh skupaj, dobrih 1300 je premagalo najdaljšo razdaljo. Iskrene čestitke vsem!
In kako smo tekli? Različno a večinoma smo bili zadovoljni. Žal je Edi po 20. kilometru zaradi bolečin v nogi moral odstopiti. Drugi štirje pa smo prišli v cilj. S svojimi dosežki smo bili zadovoljni. Franci je blestel s časom pod sedmimi urami in šestim mestom v svoji starostni kategoriji. V drugi polovici proge je z njim tekel Odon in ga ves čas spodbujal. Čestitke obema. Drugi trije, Bojan, Matjaž in jaz, smo ubrali bolj rekreativen pristop in smo bili zadovoljni, saj smo preživeli še en lep dan na teku. No, na cilju se je kasneje pošteno vsulo, tako da je Matjaž pošteno premočen in premrzel a vseeno zadovoljen prispel v cilj.
Vse drugo je hitro minilo – nazaj v kočo, tuširanje, gretje, prehranjevanje. Zvečer se je žurke željan del ekipe odpravil, kot so rekli 'le na kratek ogled', v prireditveni šotor, z Matjažem pa sva ostala v koči. Fantom nisem verjel, ko so rekli, da gremo le iskat majico za Francija. Iz lanskoletnih izkušenj sem vedel, da v šotoru tečejo krepčilne tekočine v hudournikih, ne v potokih, razposajeni nemški tekači pa neumorno pojejo in plešejo po klopeh in mizah vse do jutra.
Nedeljsko jutro nas je tako zbudilo bolj ali manj spočite in po zajtrku smo se odpravili na deževno vožnjo proti domu. Vsi člani ekipe smo si bili edini, da je za nami še eno lepo tekaško doživetje, da si Rennsteiglauf zasluži naslov najlepšega evropskega krosa in da bomo gotovo še prišli v goste h gostoljubnim vzhodnim Nemcem.
Naši rezultati:
[table][row]uvrstitev[col]v kategoriji[col]ime[col]rezultat
[row]132[col]6[col]Oberski Franc[col]6:55:02
[row]176[col]41[col]Šramel Ervin[col]7:02:13
[row]906[col]203[col]Bojan Jugovar[col]8:44:55
[row]997[col]145[col]Fuchs Matjaž[col]8:59:30[/table]
domača stran
berimo ...
==========================================
Najdaljši kros v Evropi
34. Rennsteig tek, najdaljši kros v Evropi, kot ga reklamirajo in hvalijo prizadevni prireditelji, je bil tudi letos v programu našega društva. Tega prelepega teka skozi gozdove vzhodnonemške pokrajine Thüringen smo se udeležili Edo Gregorič, Franci Oberski, Bojan Jugovar, Matjaž Fuchs in Ervin Šramel. Sedmerico potnikov v kombiju sta zaključila naš voznik Lojze Melavc in nepogrešljivi vodja ekipe in najboljši navijač Odon Simonič.
Tek je na programu tretjo soboto v maju in se običajno prekriva z maratonom v Radencih. Nič zato, smo menili, in se zbrali na celjski Glaziji v četrtek opolnoči. Pot nas je vodila na sever skozi Avstrijo in Nemčijo. Po desetih urah vožnje smo varno prispeli v Schmiedefeld, kjer so nas prireditelji napotili v naše letošnje prebivališče. Tokrat so nas nastanili v koči ob sami progi, kakih 15 kilometrov pred ciljem. Nad prostrano kočo, ki nam je nudila vse udobje, smo bili navdušeni. Med drugim nas je presenetila s talnim ogrevanjem v jedilnem prostoru.
Popoldne smo še skočili v 60 kilometrov oddaljeni Eisenach, kjer je start teka, da smo prevzeli startne številke. Zvečer se je del ekipe udeležil srečanja, ki ga vsako leto pripravijo prireditelji. Nato pa smo šli zgodaj spat, vsak s svojimi željami in pričakovanji za jutrišnji dan.
Sobota, 20. maj 2006, je bila namenjena teku, ves dan! Start je ob šestih zjutraj, kar pomeni vstajanje ob štirih, hiter zajtrk, skok v kombi in dobro uro vožnje do Eisenacha, kjer so se na mestnem trgu že zbirali naši sotrpini za ves dan. Tu pa je čas do starta hitro minil v tuhtanju, kakšno bo vreme, kaj obleči, da ne bo preveč ali premalo, v iskanju WCja, ogrevanju, …
Običajno je vreme na Rennsteiglaufu hladno in oblačno, na najvišjih delih proge, kjer se z začetnih 300 metrov nad morjem vzpne nad 900 metrov, tudi vetrovno in deževno. Za večino torej nič kaj prijetno. A tečemo zato, ker v teku uživamo in pri tem vreme ni ovira, kaj ne?
Ura je šest, gremo na pot. Hitrejši jo potegnejo po ulicah, večina pa ubere zmeren, umirjen tempo. Po nekaj kilometrih pridemo iz mesta v gozd in se pričnemo vzpenjati. Kmalu kocke na cesti zamenjamo za ozko gozdno pot. Karavana tekačev je še dokaj gosta, tako da moramo paziti, kje stopamo.
Prvo četrtino poti se proga vzpenja, kolona se redči, tečemo skozi listnati gozd po prelepih ilovnatih poteh. Le redko prečkamo kako cesto, okrepčevalnice si sledijo v enakomernem ritmu. Kmalu pridemo do točke z najbolj strmim spustom. Tu se nekateri, ki se bojijo krčev, spuščajo celo ritensko. Nato pa se nadaljuje valovanje – gor, dol, skoraj nič naravnost, malo vetra in pršenja na odprtih delih, ni premrzlo, kakih deset stopinj je.
Minute in kilometri minevajo, vsaj je sam s svojimi mislimi. Kaka vzpodbudna beseda in gesta med sotekači, ki tečejo v tvojem ritmu. Okrepčevalnice so prava vzpodbuda, prijazni domačini nas bodrijo. Privoščimo si čaj, priboljške, vsega je dovolj.
Dobrih deset kilometrov pred ciljem se proga dokončno prične spuščati. Pred nami je dolg spust po kolovozih, travnikih, poteh, tudi malce asfalta je vmes. Zdaj je priložnost, da pretegneš noge, popustiš ročno zavoro in odbrziš proti cilju. Če imaš še dovolj moči, seveda. In zakaj ne? Ko prideš do cilja, ti ni več treba teči, niti metra ne. 72,7 kilometrov je bilo čisto dovolj.
Končno je pred nami ciljni prostor. Prostran travnik je poln šotorov in ljudi, ki vzpodbujajo prihajajoče v cilj. Tu se zbira množice udeležencev, ki so se danes podali na proge različnih dolžin. Vsi so pričeli na različnih izhodiščih in prihajajo v skupen cilj – pohodniki, maratonci, ultramaratonci … Preko 15 tisoč nas je vseh skupaj, dobrih 1300 je premagalo najdaljšo razdaljo. Iskrene čestitke vsem!
In kako smo tekli? Različno a večinoma smo bili zadovoljni. Žal je Edi po 20. kilometru zaradi bolečin v nogi moral odstopiti. Drugi štirje pa smo prišli v cilj. S svojimi dosežki smo bili zadovoljni. Franci je blestel s časom pod sedmimi urami in šestim mestom v svoji starostni kategoriji. V drugi polovici proge je z njim tekel Odon in ga ves čas spodbujal. Čestitke obema. Drugi trije, Bojan, Matjaž in jaz, smo ubrali bolj rekreativen pristop in smo bili zadovoljni, saj smo preživeli še en lep dan na teku. No, na cilju se je kasneje pošteno vsulo, tako da je Matjaž pošteno premočen in premrzel a vseeno zadovoljen prispel v cilj.
Vse drugo je hitro minilo – nazaj v kočo, tuširanje, gretje, prehranjevanje. Zvečer se je žurke željan del ekipe odpravil, kot so rekli 'le na kratek ogled', v prireditveni šotor, z Matjažem pa sva ostala v koči. Fantom nisem verjel, ko so rekli, da gremo le iskat majico za Francija. Iz lanskoletnih izkušenj sem vedel, da v šotoru tečejo krepčilne tekočine v hudournikih, ne v potokih, razposajeni nemški tekači pa neumorno pojejo in plešejo po klopeh in mizah vse do jutra.
Nedeljsko jutro nas je tako zbudilo bolj ali manj spočite in po zajtrku smo se odpravili na deževno vožnjo proti domu. Vsi člani ekipe smo si bili edini, da je za nami še eno lepo tekaško doživetje, da si Rennsteiglauf zasluži naslov najlepšega evropskega krosa in da bomo gotovo še prišli v goste h gostoljubnim vzhodnim Nemcem.
Naši rezultati:
[table][row]uvrstitev[col]v kategoriji[col]ime[col]rezultat
[row]132[col]6[col]Oberski Franc[col]6:55:02
[row]176[col]41[col]Šramel Ervin[col]7:02:13
[row]906[col]203[col]Bojan Jugovar[col]8:44:55
[row]997[col]145[col]Fuchs Matjaž[col]8:59:30[/table]
domača stran
