Ja, ja... Poznam ta občutek kadilskega frika! Po vsaki tekmi sem ga vžgal, še med polčasom hokejskih tekem smo kadili v garderobi pa čeprav smo bili v opremi. Ko sem odtekel jutranji tek, sem doma pred tuširanjem najprej skuhal kavo, pokadil tri ali štiri in se šel oprat. Da sem po lanskoletnem LM nafehtal ob cilju enega za par dimov... Hja, tudi to sem storil! Zdaj je že kar nekaj časa, kar sem prenehal kaditi. Ne sprašujte me zakaj in koliko časa bom še. Enostavno mi ne paše in če bi mi uspelo zdržati čez zimo, bi bil to pa res kar spodoben časovni dosežek... Ker me pa v bistvu sploh ne draži, da bi ga prižgal, niti mi ni, da bi ga vzel v roke vsaj in se pomiril...
(Cigaret! Ej, punce, saj vem kaj ste pomislile!!!!) Mislim da imam celo dve škatli še nekje v omari. Heh, pa da bi bil ves ta čas treznih misli in brezpromilne krvi tudi ni bilo, pa ga tudi nisem... Abrakadabra. Ampak je pa nekaj: sem si želel prenehat in to presneto močno. Res! Tako, da sem po moje prenehal le in izključno samo z željo v sebi. Zanimivo!
Pa še lani sem trdil, da ne bom prenehal... Hja... Saj sem rekel, da maratona tudi nikoli ne bom prebrcal... Še imam čas!
