Prostor za debato o teku, tekačih, željah, upih, občutkih, vzpodbudi, nasvetih, ... karkoli vam pade na pamet ob in o teku - povejte, vprašajte, razpišite se ...
 jure d
#211875
Hvala, se mi zdi da bom res vidu in da se res splača. Sem šel enkrat na Grintavec - peš, ko so gorsko gor tekli, sem skor jokal zraven tako dobrose mi je zdelo.
Uporabniški avatar
 shash
#211887
To Jure.
Le vztrajaj, boš videl da bo šlo.
Če pa pride kaka kriza, pa si kako knjigo o teku za motivacijo privošči ali pa malo na tekaškega foruma skoči.

Drži se.

LP
 lona
#211928
Super, jure d, čestitam! Res pomaga pri odvajanju od kajenja :clap: in pri boljšem počutju :!: . Ob Bistrici pa imaš tudi lepe poti, tako, da ti novih izzivov ne bo zmanjkalo! Zagotovo se srečamo!
Uporabniški avatar
 primus
#212856
Tole sem sicer napisal ob povsem drugi priložnosti, pa recimo da pride prav v času tekaških kislih kumaric - morda pa celo koga navdušim za nov poletni izziv :D .
Verjetno bi moral pisanje uvrstiti pod rubriko poročila s tekem, pa je vseeno povdarek bolj na doživetju, kot pa športnem dosežku (vsaj pri meni :D).
Pa prijetno branje, pozor, nisem bil kratek. :D

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Tek na Grintovec 2009

Globoko sklonjen sopiham, prestavljam nogo drugo za drugo, poskušam hiteti pa ne gre. Noge so težke, kot bi vlekel krogle za sabo, pot pa strma. Strmina ne popušča, prava hoja po stopnicah, včasih noga še malo zdrsne, kar vzame še nekaj dodatne volje in energije. Ob progi ljudje, vzpodbujajo, ne gledam več navzgor, koncentriram se samo še na hitre korake, enakomerno dihanje, ko naenkrat zaslišim: Dejmo, še 400m višinske, še malo! Pogledam, bil je Tomo, ki se je že vračal z vrha, kjer je očitno spremljal razplet favoritov. Seveda, on je tukaj kot na domačem dvorišču. Ni bilo energije za kakršenkoli odgovor, sem želel povedat nekaj duhovitega, pametnega, eh, nekaj sem zagodrnjal v brado in grizel naprej.
Kaj pa pravzaprav sploh počnem na Grintovcu, v supergah, v kratkih tekaških cunjah, namesto v gojzarjih, anoraku in z ruzakom z obvezno malico? Nazadnje sem bil na Grintovcu lani pozimi, prej pa več let ne. Ja, priznam, tudi najbolj simpatičen mi ni bil nikoli, pristop iz Kokrškega sedla je kar mala antireklama za hojo v hribe. Dejstvo pa je, da se mi je teh nekaj let, kar redno tečem (kljub napredku in končanju nekaj maratonov) zdel gorski tek, še posebno pa Tek na Grintovec res nekaj zahtevnega, kar malce ekstremnega in malo tudi ubrisanega. Kako lahko po tej strmini in ob višinski razliki skoraj 2000m ljudje še 'tečejo'?? In kadar se mi je ob pogledu na Kamniške iz avta pokazala znana piramida (in to je kar precejkrat, glede na to kje delam) sem pomislil – ampak nekega dne pa res, nekega dne pa se moram skorajžit in poskusit.
K sreči prevelike skušnjave zadnjih par let ni bilo, saj sem bil zadnjo julijsko nedeljo praviloma že nekje na morju. Črv vrtalec pa se je letos prebudil, saj smo bili morski en vikend kasneje kot običajno. Kot da se je odprlo okno in pogled na Grintovec je bil sedaj popolnoma jasen – zdelo se mi je, da me provocira – si upaš? Hm, odločit se bo treba. Izbral sem že preizkušeno taktiko – rečem si, ok, treniram kot da bom šel, potem pa si lahko še vedno premislim in ne prijavim (no ja, do sedaj si nisem še nikoli premislil :D). Moji običajni teki so tako vključevali več klancev kot običajno, nekaj bližnjih vzpetin in, tisto kar je bilo odločilno, en teden pred Dnevom D sem jo mahnil na Kokrško sedlo. Od Doma v Kamniški Bistrici do spodnje postaje žičnice tek, potem pa do koče na Kokrškem teka le še za vzorec, hoja pa tako hitra, kolikor gre. Do Kokrškega sedla je šlo v 1h22', kar je vlivalo upanja na uspeh in odločitev je bila pričakovana: težka bo, tole je šele dobra polovica ampak gremo probat.
In je šlo. Tekma te vedno ponese. Začel sem kar zadržano, v ozadju, kamor se mi je zdelo da spadam ob množici 200 gorskih gamsov in gamsinj (te so hude!), ki so se odločili, da se spopadejo z gorskim tekom z eno najvišjih višinskih razlik v Evropi (Dom v Kam. Bistrici 600m  Grintovec 2558m).
Prehitevanja je malo, pot je ozka in strma in vsak raje dvakrat premisli, preden se še dodatno zaganja v klanec. Na vršni piramidi, kjer je prostora za prehitevanje več, pa vnema precej usahne, vsak poskuša preživet in se ne ukvarja več z drugimi. Ob poti veliko planincev, še posebno na Sedlu, vsi navijajo in vzpodbujajo. Moj edini cilj je bil prihod do vrha v časovnem limitu (2h30min), kar mi je super uspelo. Dve uri in dvanajst minut ter kratek šprint zadnjih 100 metrov za 'fotografe' in strica, ki je glasno navijal in preglasil harmonike in hrup na vrhu – kaj bi si želel še več.
Danes, varno prizemljen v dolini, se zdita Grintovec in poletna dogodivščina že zelo oddaljena. Se pa bo črviček gotovo oglasil prihodnje leto in začel z vrtanjem – bi šlo tole morda blizu dveh ur? Kar pa, roko na srce, sploh ni pomembno. Postaviti si cilj, se truditi in ga doseči – to je vedno navdih in zadovoljstvo, ne glede na to, s čim se ukvarjamo.

primus
Uporabniški avatar
 pajo
#212857
Jure dobra 3 leta tečem in 2 leti ne kadim. ( po 30 letih) Verjemi, da je vredno se potruditi in malo švicati. Javi se še kaj kako ti gre na obeh frontah. Mogoče se pa na kakem teku vidimo.
 jure d
#213351
Hvala vsem za besede podpore in navdušenja. Zagnanost me še ni zapustila, sneg me ne ovira, rekordov pa ne podiram več, ker sem se odločil poslušati merilec srčnega utripa, je prijetneje. Iz začetnih 3,5 km dolge ture sem sedaj po dveh tednih na približno 5 km turi, tu bom ostal malo dalj časa, da se navadim. Potem pa dalje. vsem želim prijeten tek.
Uporabniški avatar
 miro
#213838
Danes,sem na teku zopet doživel presenečenje - tokrat pozitivno.Pripravil mi jo je voznik "komunalnega tovornjačka."
Že pred časom sem opisal izkušnjo,kako sta dva delavca komunale Kranjska Gora odpeljala mimo ovire na cesti proti Vršiču in je potem hčerka Vesna odstranila skale,ki so ovirale promet na cesti.
No danes pa sem tekel po eni mojih standardnih tekaških poteh proti Radovni in na zožani cesti zaradi snega je stal tovornjaček z asvaltom, en delavec pa je krpal udarne jame. Ko me je opazil šofer je s tovornjačkem zapeljal malo naprej in se postavil strogo desno ob cesto, tako, da sem jaz lahko neovirano tekel naprej v "klanček."
Vprašal sem se, ali mogoče tudi na komunali v Kranjski Gori berejo TF?
Vsekakor lepa gesta šoferja, ki mi je polepšala dan!
Miro
Uporabniški avatar
 Wega
#213874
Strah ima visoke oči

V sredo pred Medeo sem si zamislil zadnji daljši tek. Na Boršt sem si prinesel komplet tekaško opremo z lučkami vred, da ja ne bi imel nobenega izgovora da izpustim trening. Peč in hišica se je prijetno segrela in kmalu se je začelo. A ni že malo pozno? A niso baterije v lučkah že malo švoh? A je res treba cel krog? A bo danes prešvicana oprema oprana in posušena pravočasno? Ali se ne bi raje dobro spočil, dober počitek je ful pomemben. A ni premraz? Kaj pa če se prehladiš? A veš, da boš končal šele enkrat ob pol osmih? A veš da je med tednom proti Ajdovcu veliko prometa? Kaj pa tisti pes pri Planem? A ne bo, ko boš tekel, ugasnil ogenj in boš moral spet zakurit? Ampak na izgovore sem se tokrat dobro pripravil. Nasmehnil sem si in umirjeno odklanjal vsakega posebej. Ni pozno, ura je le malo čez šest, včasih sem tekel brez lučke, ne pa samo s švoh baterijami, po nespluženem malem krogu bi bilo danes bolj zoprno teč, še nogo bi si zvil, zato daljši krog, ki je splužen, tekaška oprema je suha praktično že samo s centrifugiranjem, kaj šele sušenjem, časa je pa do nedelje, dobro bom počival od danes od osmih zvečer, tekel sem že po hujšem mrazu, pa sem se počutil kvečjemu bolje, odsevni trakovi me kar dobro varujejo pred prometom, ki ga, mimogrede, po šesti uri ni veliko niti med tednom, tisti pes pa je menda že privezan, saj je že večer, če bo treba še enkrat zakurit bo pač treba. Bog pomagaj.

In sem šel. Precej dobre volje, če sem pošten, tokrat dobre volje še preden sem sploh prišel do točke kjer se poženem, običajno sem tako prešeren šele ko je tek mimo. Pa še dobro mi gre. Nobenih goleni, nobene težke sape. Na misel mi vseeno pride tisti pes na Planem, res mi ni jasno, zakaj ga nimajo pod kontrolo. Rotvailer je rotvailer in me ne briga če je še mladiček. Tako sem moral sedaj že nekajkrat upočasniti in hoditi mimo, oni so ga pa samo od daleč klicali k sebi na finto „NA, na, na na!” kar je v bistvu podkupovanje ne pa ukazovanje. Bojim se da ga ne obvladujejo. Ampak sedaj je menda že v hiši. Tako zatopljen v misli nekje na sredini kroga v zadnjem trenutku opazim psa sredi prečne potke v Velikem Lipovcu. Ah, tale sicer ponavadi laja in bevska ampak nikoli ne gre izza meja svojega teritorija. Precej brezbrižno stečem mimo njega, ko se naenkrat prestraši in šavsne po moji nogi. Ker me kar pošteno zapeče ga brcnem stran in seveda takoj zbeži k svoji parceli in laja izza namišljene meje. Ima me da bi šel do gospodarjev in jim jih napel pa – se ne upam mimo psa. Lepa reč. Nekaj časa hodim, potem spet stečem, šavsnjena meča nič ne bolijo in upam da ni hujšega. Se pa bližam tistemu črnemu delu kjer cesta pelje skozi gozd in se odpre naravnost na kmetijo s tistim drugim psom. Kogar piči kača, se boji zvite vrvi in res mi je neprijetno. Seveda mi začne pešati še lučka. Za teči je sicer dovolj, samo jaz bi rad videl kilometer naokoli. Strah ima namreč velike oči in moje oči vidijo tam spodaj ogromno črno senco sredi ceste. Lučka ne nese do tja, slišati pa tudi ni nič. Vseeno upočasnim in širokih oči buljim v senco. Za trenutek se mi zdi , kot bi nekdo vozil velik motor po zadnjem kolesu. Potem se nenadoma oglasi čuden hripav glas in v temi zasijejo dvoje oči. Precej visoko od tal, vsekakor višje od psa, celo od človeka. Otrpnem in začnem hodit rikverc. Senca se ponovno oglasi in tokrat prepoznam zvok. Konj! Pobegli konj sredi ceste, premamila ga je sol, s katero jo posipljejo. Načeloma me konjev niti ni strah, samo nič ne vem kako bo reagiral prestrašen konj. Na srečo kmalu pride kmet in ga nažene za ogrado. Kasneje doma razkužim prasko od ugriza od zunaj in znotraj. Najbrž bi bilo res bolje ko danes ne bi šel nikamor...
Uporabniški avatar
 DamnDreamer
#216486
najboljše in najlepše je tekat pri 30°C pa brez zajebancije resno mislim samo pred tem se ga je treba vredi :drink napolnit s tekočino (in tudi po teku), da ne pride do dehidracije 8)

sem človek ki ima rad toploto oz.toplo podnebje (vreme) :wink:
Uporabniški avatar
 DamnDreamer
#216488
glede motivacije pa je fajn imeti s seboj mp3 (ali pa ipoda) pa slušalke pa ene fajne poskočne muzike poslušat med tekom 8) :wink:
 gameljne
#216490
Živjo! Vsi imamo že izkušnje s pasjimi dogodjuščinami.Moje obvladovanje psov brez bližine lastnikov je tako,če je pes prijaznega videza ga ogovorim in pustim ,da me povoha,ponavadi po tem dejanju odide.Režeče in lajajoče pse odženem z nevidnim(včasih ga imam skritega v pesti)kamnom,z dvignjeno roko,ne spustim ga izpred oči in počasi grem iz nevarnega območja.Do sedaj je zaleglo.Tek pred psom je absolutno prepovedan,saj se potem spremeniš v lovno divjad in žal ljudje ne tečemo na kratke razdalje tako hitro kot psi.
Uporabniški avatar
 DamnDreamer
#216518
ah na pese naletim tui jaz ko je včasih spuščen dol iz ketne in ne veš ali bo ugriznil ali ne
seveda se držim naslednih pravil kadar srečam spuščenega pesa izven ograje ali ketne kateri začne na veliko lajat ali renčat name ali pa da z veliko hitrostjo požene proti meni

- neham tekat in dalje hodim vse dokler nisem že dovolj odaljen od pesa nato dalje začnem šibat (ker če tečeš pred pesom si za pesa predstavljen kot njegov pobegli plen)

-pesa ne gledam v oči (ker to pes razume kot napad)

-vedno ga imam na očeh in mu dam vedat da ga opazujem

- poskusim se zbrat da nimam občutka straha ker če pes čuti da te je malo strah lahko tečnari dalje...

- ko grem po stezi mimo njega tudi če mi prekriža pot se mu umaknem na drugo stran steze

- včasih ko se pač odločim in tvegam (ker ne vem kakašna bo pesova reakcija) pustim pesu da se mi z gobcem približa in me povoha v upanju da me nato pusti na miru


mogoče bi še se tudi kaj drugega najdlo... :roll:
Uporabniški avatar
 marčni zajec
#234996
evo, pa sem tudi jaz danes na teku doživel pasji napad. me je v nogo vgriznil.
ampak sta bila korajžna, ker sta bila dva. saj pol sem se jaz nazaj v njega zagnal, v tistem pa je oni drugi, ki se ga niti dotaknil nisem začel cvilit in je pobegnil. in ko je ta, ki je mene napadel videl, da je ostal brez kompanjona, je tudi on pobegnil. pravi junak.
Uporabniški avatar
 MančaPomaranča
#234998
marčni zajec napisal/-a:evo, pa sem tudi jaz danes na teku doživel pasji napad. me je v nogo vgriznil.
ampak sta bila korajžna, ker sta bila dva. saj pol sem se jaz nazaj v njega zagnal, v tistem pa je oni drugi, ki se ga niti dotaknil nisem začel cvilit in je pobegnil. in ko je ta, ki je mene napadel videl, da je ostal brez kompanjona, je tudi on pobegnil. pravi junak.


ne morem, da se ne bi smejala. :lol: tvoji zanimivi pripovedi, drugače ni smešno. ker ne vem, kako bi bilo, če bi bila na tvojem mestu. že zadnič mi ni bilo prijetno, ko je eno malo ščene kakšnih 200 metrov teklo poleg mene in bevskalo... samo čakala sem, kdaj bom začutila njegove čekane v mečih, a na srečo se je vse dobro izteklo. naveličal se je, jaz pa sem veselo tekla naprej :P
Uporabniški avatar
 Andreja_T
#235037
mene so pa pasji brati do zdaj samo ovohavali, kak bi se pa še igral :mrgreen:

včasih tečem ob čudnih (zgodnjih) urah po rožniku, pa večkrat srečam srno, kot kakega drugega kosmatinca.
  • 1
  • 70
  • 71
  • 72
  • 73
  • 74

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA