Že dolgo ni bilo tako krasnega dne.

Nebo jasno kot ribje oko, zasneženi vrhovi, sonce pa vedno bolj greje. Kam se na tak dan odpraviti na tek, se je težko odločiti, saj se narava prebuja povsod in kaže svojo lepoto novega rojstva.
Odločil sem se, da bom šel teči na Mirotov okoliš, to je v dolino Vrata. Avto sem pustil na parkirišču pri Teražu (od tam izhaja znani gorski tekač Franci Teraž) in začel s tekom po gozdni poti proti slapu Peričnik na desni strani Bistrice.

Na drugače kar široki gozdni poti je bila uhojena ozka gaz, po kateri se je kar dalo teči, če je bila še v senci dreves in sonce ni omehčalo snega. Kjer pa so žarki dosegli stezo, so jo omehčali in pri teku se je včasih vdrlo do gležnja, včasih do kolen ali pa je bila na vrhu samo tanka, mokra folija zdrizastega snega, ki je bil prava podlaga za spodrs in padec ali klec noge.

Takšen tek ni bil podoben pravemu teku, saj sem lovil ravnotežje na stezi in nisem vedel, ali se mi bo vdrlo globoko, plitvo ali mi bo samo spodrsnilo.

Komaj sem čakal, da bom zavil na cesto, saj sem bil prepričan, da je cesta zvožena in prehojena. Kako sem se zmotil.

Če je bil tek po gozdni stezi podoben lovljenju ravnotežja, pa je bil tek po cesti pravo prekopicevanje. Na gozdni stezi sem pri vdiranju noge v sneg vedel, da je pod snegom samo sneg. Na cesti, ki je imela tri gazi, dve od traktorja in eno na sredini od hoje, ni bilo nič predvidljivega. Ponekod sneg trd, ampak spolzek, nepreviden korak nanj bi bil lahko nevaren, če pa je bil sneg mehak, je bil pod njim lahko trd led, da mi je polzelo kot na drsališču, nekajkrat pa sem stopil na že staljen led, se pravi v vodo, ki je hinavsko čakala pod snegom, da bom v njej zmočil copate. Ponekod je bil po cesti čisti led, ki pa tudi ni bil to, kar naj bi Matija razbil ali naredil.

Ko sem mislil, da je trd in gladek, sem previdno stopil nanj, ampak izkazalo se je, da je hrapav in mehak in da ne polzi. Drugič je kazalo, da ne bo drselo, korajžno sem stopil na led, toda bila ga je samo tanka skorja, spodaj pa je tekel potoček, ki je nastal zaradi taljenja. Eno uro prekopicevanja, klanjanja naprej in nazaj, lovljenja ravnotežja in vdiranja v sneg in led je bila krasna rekreacija, saj je vsebovala vse elemente aerobike, fitnesa, dviganja uteži, telovadnih vaj, teka na dolge in kratke proge ter čez ovire. Pet km dolgo traso sem pretelovadil v 60 minutah, kar ni slabo, saj zanjo v normalnih okoliščinah potrebujem pol ure. Poleg tega pa lepa okolica, zimska pot v Vrata je res vredna obiska, Peričnik še precej zamrznjen, še tri srnice so mi prekrižale pot.

Lepo, koristno in zabavno dopoldne v času odhajajoče zime in prihajajoče pomladi.
